Jedro

Odločba je v delu, ki se nanaša na ugotovitev državljanstva, deklarativne narave, saj se je z njo ugotovil obstoj pravnega razmerja. Namen takšne odločbe pa ni njena izvršljivost, z njo se ne nalaga obveznosti, zato presoja z vidika ničnostnega razloga neizvršljivosti že zaradi same narave odločbe ni mogoča. Zahteva stranke za začetek postopka je v skladu s sodno prakso potrebna samo, ko gre za primer upravnega postopka, ki se lahko začne samo na zahtevo stranke, ne pa tudi, ko gre za postopek po uradni dolžnosti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Piran zavrnila predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe Občine Piran št. ... z dne 11.11.1992 in zavrnila zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo z odločbo z dne 11.11.1992 ugotovljeno državljanstvo tožnikove pok. matere A.A. na podlagi 43. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91- 38/92, v nadaljevanju: ZDRS), vendar so predlog tožnika za izrek ničnosti upoštevali, ker je izkazal pravni interes. Ugotovljeno je bilo, da niso izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti odločbe po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 – 126/2007, v nadaljevanju: ZUP). Odločba z dne 11.11.1992 je bila izdana po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo stranke, razlog neizvršljivosti pa ni podan, ker je bila odločba z dne 11.11.1992 izvršena z vpisom podatka o državljanstvu v računalniško evidenco in z zaznambo o državljanstvu RS v rojstni matični knjigi B..

Ministrstvo za notranje zadeve je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo opr. št. ... z dne 17.4.2008 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni odgovorila na številne pritožbene navedbe, ki so pravno relevantne, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka ter kršitev ustavnih določb, ki vsakomur zagotavljajo enako sodno varstvo njegovih pravic. Navaja, da odločba z dne 11.11.1992 nikoli ni bila vročena pokojni materi, zato ni postala dokončna ne pravnomočna, kar ima za posledico njeno neizvršljivost oziroma ničnost. Izdana je bila brez zahteve stranke, mati pa pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Predlaga, da se odpravita izpodbijana odločba in odločba drugostopenjskega upravnega organa, da se izreče za nično odločba z dne 11.11.1992, drugostopenjskemu upravnemu organu pa naloži izrek ničnosti vseh odločb, izdanih na podlagi slednje in zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene, na poziv sodišča pa je navedla, da na podlagi upravnih spisov ni mogoče ugotoviti dokončnosti in pravnomočnosti odločbe z dne 11.11.1992. K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami, s katerimi tožnik izpodbija zakonitost in pravilnost odločbe o ugotovitvi državljanstva A.A. z dne 11.11.1992, najprej poudarja, da je predmet tega upravnega spora lahko le zakonitost izpodbijane odločbe, izdane v upravni zadevi zahteve tožnika za izrek ničnosti odločbe z dne 11.11.1992. Zakonitost izpodbijane odločbe se torej presoja skozi vprašanje, ali je odločba z dne 11.11.1992 nična ali ne. Ničnost odločbe je v upravnem postopku izredno pravno sredstvo, katerega namen je saniranje z zakonom določenih procesnih ali materialno pravnih napak, zaradi katerih je priznanje obstoja odločbe za pravni red nevzdržno. Glede na to, da je to izredno pravno sredstvo mogoče uveljavljati brez časovnih omejitev, gre pri njegovi zakonski ureditvi in uporabi za pomemben poseg v načelo pravne varnosti kot temeljno načelo pravnega reda, ki je tudi izhodišče za ureditev upravnega postopka. Ničnostne razloge, ki jih določa zakon, je zato treba razlagati ozko, zlasti pa pri uporabi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče izhajati iz analogije z razlogi, kot jih zakon določa za uporabo drugih pravnih sredstev, predvidenih v upravnem postopku (npr. pritožbe). To pomeni, da ni mogoče vsake odločbe, ki je sicer v postopkovnem ali materialnopravnem pogledu nezakonita, že iz tega razloga izreči za nično. Zato je sodišče v nadaljevanju presojalo zgolj tiste tožbene navedbe, ki so pravno relevantne za rešitev tega upravnega spora.

Občina Piran je z odločbo z dne 11.11.1992 ugotovila, da je A.A. državljanka Republike Slovenije in da se podatek o državljanstvu vpiše v rojstno matično knjigo pri vpisu njenega rojstva. Pravna podlaga za izdajo odločbe je bila določba 43. člena ZDRS, ki določa, da se državljanstvo oseb, ki so bile po sedanjih predpisih državljani Republike Slovenije, pa doslej niso bile vpisane v evidenco državljanov Republike Slovenije, naknadno vpiše v matični register na podlagi ugotovitvene odločbe, ki jo po uradni dolžnosti izda pristojna upravna enota. Če rojstvo ni vpisano, je potrebno podatek o državljanstvu vpisati istočasno z vpisom rojstva v skladu z zakonom, ki ureja vpis v matični register. Tožnik v zvezi z navedeno odločbo zatrjuje obstoj dveh ničnostnih razlogov iz 1. odst. 279. člena ZUP, po katerih se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka) oziroma ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka).

Sodišče zaključuje, da je potrebno odločbo z dne 11.11.1992 v delu, ki se nanaša na ugotovitev državljanstva A.A., šteti za odločbo deklarativne narave, s katero se je ugotovil obstoj pravnega razmerja (v tem primeru državljanskega statusa A.A.). Namen takšne odločbe ni njena izvršljivost, z njo se ne nalaga obveznosti, zato presoja z vidika ničnostnega razloga neizvršljivosti že zaradi same narave odločbe sploh ni mogoča. V delu, v katerem je bil naložen vpis A.A. v rojstno matično knjigo, pa je bila odločba izvršena, saj iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ po izdaji odločbe vnesel podatek o državljanstvu v računalniško evidenco in ga zaznamoval v njeni rojstni matični knjigi B., letnik ..., stran ..., zap. št. … . Med strankama tudi ni sporno, da je A.A. do svoje smrti imela status slovenske državljanke. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da tožbene trditve o neizvršljivosti odločbe niso utemeljene.

Podan pa tudi ni ničnostni razlog po 4. točki 1. odst. 279. člena ZUP. Zahteva stranke za začetek postopka je v skladu s sodno prakso potrebna samo, ko gre za primer upravnega postopka, ki se lahko začne samo na zahtevo stranke, ne pa tudi, ko gre za postopek po uradni dolžnosti (tako tudi sodba Upravnega sodišča opr. št. U 139/2007 z dne 24.10.2007). Iz citirane določbe 43. člena ZDRS pa izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v upravnem postopku, ki se je vodil po uradni dolžnosti, zato tudi tožbeni ugovori v tej smeri niso utemeljeni.

Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka odločila pravilno, ko je zavrnila zahtevo tožnika za izrek ničnosti odločbe z dne 11.11.1992. Sodišče se z ostalimi tožbenimi ugovori tožnika ni ukvarjalo, ker se ne nanašajo na obstoj ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP in so zato za rešitev tega spora (pravno) nepomembni.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 1. odst. 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče je na podlagi 2. alineje 2. odst. 59. člena ZUS-1 sodilo na seji, ker so vsa pravno relevantna dejstva razvidna že iz upravnega spisa in izpodbijanega akta.

K točki 2 izreka: Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.