Jedro

Presoja sokrivde oškodovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 208,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od zneska 50.000,00 SIT od 1.1.2002 do 1.1.2007, od 1.1.2007 do 10.9.2008 pa od zneska 208,64 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.087,64 EUR od 10.9.2008 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek glede plačila 1.460,53 EUR in glede plačila zamudnih obresti zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora tožencema nerazdelno povrniti 747,07 EUR njunih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (2. odstavek II. točke in III. točka izreka) se pravočasno pritožuje tožeča stranke. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija tako po temelju, kot tudi po višini. Navaja, da celo v primeru, ko bi sprejel sklepanje sodišča, da je udaril prvega toženca, nobena od zaslišanih prič, pa tudi drugotoženec ni povedal, da bi tožnik kakorkoli udaril ali poškodoval drugega toženca. Prav slednji pa je tisti, ki je odločilno prispeval, da je tožnik padel po tleh in si tako poškodoval obraz in dobil pretres možganov. Ob upoštevanju pravilne dokazne ocene sodišča, da sta tožnika z udarci začela kasneje, tudi če bi bil upoštevan domnevni napad tožnika, se je s tem, ko je domnevna sila tožnika prenehala, pričel nov napad, ki sta ga povzročila izključno toženca, tožnik pa je v njem dobil poškodbe, zaradi katerih vtožuje odškodnino. Glede višine izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede ocene tožnikovega strahu meni, da je sodišče prezrlo tisti del tožnikove izpovedbe, v kateri je pojasnil, da je zaradi naknadno dobljene poškodbe od drugih oseb težko zbran pri odgovarjanju, medtem ko je bilo prvo zaslišanje izvedeno še pred tožnikovo zdravstveno motnjo. Tudi glede jasnosti izpovedbe tožeče stranke v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je treba upoštevati tožnikovo prvotno izpovedbo in upoštevati, da je tožnik podrobnosti pozabil zaradi oddaljenosti dogodka od zadnjega obravnavanja na sodišču. Ker je sodišče nepravilno ugotovilo soodgovornost tožnika in višino škode, je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. Pri tem je še posebno zmoten rok, v katerem bo moral tožnik te stroške poravnati, saj rok za povračilo stroškov ne more začeti teči pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakor tudi z njegovimi materialnopravnimi stališči, v katerih je v pretežni meri že vsebovan odgovor na pritožbena izvajanja, zato se jim pridružuje in se nanje tudi sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku opravilo celovito in popolno dokazno oceno, ki ustreza standardu 8. člena ZPP. Takšna dokazna ocena je tudi razumna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče nima razlogov, da ji ne bi sledilo. Še posebej, ker tožnik v pritožbi ne ponudi drugačne, temveč smiselno zgolj izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da ugotovljen dejanski stan subsumira pod določbo 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pavšalno sicer ugovarja ugotovitvi sodišča o njegovi 50-odstotni soodgovornosti za nastalo škodo, vendar konkretizirano ne prereka ugotovljenega dejstva, da je ravno on tisti, ki je prvi fizično napadel prvotoženca. Vztraja zgolj na stališču, da se je njegov fizični napad končal, zato je treba nadaljnjo fizično reakcijo drugotožnika šteti kot nov napad. Vendar se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je glede na uspeh dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bilo za fizični obračun pravdnih strank odločilno ravnanje tožnika, ki je prvi uporabil fizično silo, na katero sta toženca odreagirala tako, da je nastal pretep, v katerem sta skupaj tudi poškodovala tožnika. V konkretnem primeru je torej šlo za skupno ravnanje tožencev, zaradi česar je uporaba člena 206 ZOR povsem pravilna, kakor tudi ugotovitev 50-odstotnega prispevka tožnika k izbruhu pretepa med pravdnimi strankami.

Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo škodo, ki jo je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel tožnik. Razlaga tožnika, da so njegove navedbe o nepodanosti strahu, na katere se je naslonilo prvostopenjsko sodišče, neupoštevne zaradi motenj v koncentraciji, je protispisna. Tožnik je v izpovedbi pred sodiščem sicer res omenjal drugo naknadno poškodbo, ki mu jo je prizadejal nekdo tretji in zaradi katere naj bi imel glavobole in vrtoglavico, vendar pa v tej zvezi pred sodiščem prve stopnje ni izpovedal o nikakršnih motnjah v koncentraciji. Ker v pritožbi tudi ne navaja, zakaj tega ni mogel storiti prej, pritožbeno sodišče takšnih novih trditev o dejstvih ne more upoštevati. Iz enakega razloga so neupoštevne tudi smiselno enake pritožbene navedbe, ki skušajo omajati pravilnost prvostopenjske dokazne ocene o ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toliko bolj, ker - kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče - tožnik v postopku nikdar ni zatrjeval takšnih neprijetnosti, ki bi bile močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja in bi torej lahko predstavljale osnovo za prisojo odškodnine iz tega naslova v skladu z ustaljeno sodno prakso. Ker je višino prisojene odškodnine za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje pravilno umestilo med odškodnine za majhne, velike in katastrofalne škode, pri čemer je upoštevalo primerljive primere v sodni praksi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika tudi v tem delu zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP). Pravilna je namreč tudi njegova stroškovna odločitev, saj upošteva uspeh tožnika po temelju in višini, sodišče prve stopnje pa je odmerjene stroške materialnopravno pravilno naložilo tožniku v plačilo, upoštevajoč paricijski rok iz 313. člena ZPP.

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.