Jedro

Trditveno breme v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je na tožniku. Glede na to, da kot temelj zahtevka tožnik navaja pogodbeni odnos, ki ima (očitno) naravo prodajne pogodbe, je v osnovi dolžan zatrjevati (in dokazati) tako sklenitev pogodbe (ponudbo in sprejem ponudbe oz. naročilo blaga) kot tudi dejstvo, da je sam svojo (prodajalčevo) obveznost izpolnil kot dogovorjeno. Še zlasti je to dolžan storiti, če nasprotna stranka zanika obstoj obligacijskega razmerja. V primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov kakšnega od zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V takem primeru gre t.i. spoznavna kriza sodišča v škodo stranke, ki nosi trditveno in dokazno breme glede določenega dejstva.

O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti taka, da izčrpno in poglobljeno, z umno in razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Predvsem pa se je potrebno opredeliti do dokazov, ki so si nasprotujoči, v katerem delu so si nasprotujoči in pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne ter zakaj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prva stopnje se v izpodbijanih točkah I in III izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 79891/2015-2 z dne 6. 7. 2015 do zneska glavnice višine 5.501,41 EUR, kar je dolžna plačati tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 3. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v presežku do vtoževane glavnice višine 31.517,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (točka II izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku izvršilne stroške v znesku 18,16 EUR in pravdne stroške v znesku 792,60 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper obsodilni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, da je tožnik prodajal koruzo toženki in da je pri tej prodaji sodeloval B.K.. V resnici je bilo ravno obratno, B.K. (formalno njegova hčerka T.K.) je prodajal koruzo toženki, pri tem pa je sodeloval tožnik. Pritožba izpostavlja bistvene dele trditvene podlage toženke in dokaze, ki po njenem mnenju v celoti dokazujejo njene trditve. Nekaterih njenih trditev tožnik sploh ni prerekal v svoji trditveni podlagi, ampak jim je nasprotoval zgolj v svoji izpovedbi. Nadalje pritožba argumentirano kot zmotni in pomanjkljivi nasprotuje dokazni oceni izvedenih dokazov in zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo v zvezi z (ne)obstojem in naravo pravnih (pogodbenih) razmerij med tožnikom, B. (T.) K. in toženko, kot tudi glede samega lastništva koruze. Pri tem je tudi napačno porazdelilo dokazno breme. Sodišče prve stopnje je nadalje povsem neutemeljeno enostransko sledilo pomanjkljivim in nesubstanciranim trditvam tožnika, pri tem pa ni upoštevalo dejstva, da tožnik ni prerekal bistvenih navedb toženke, ki kažejo na to, da je bila slednja v pogodbenem razmerju le s K.B. oz. T. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je, ne da bi bilo za tožnika kaj spornega, iskalo vrzeli v dokazih toženke, ravnalo v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki ne pozna preiskovalnega načela. Pritožba nadalje izpostavlja tudi svoje navedbe, do katerih se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo, predvsem glede tega, da ni bila vsa koruza, ki jo je prevzela pri tožniku, namenjena njej, ampak tudi drugim odjemalcem, v skladu z navodilom naročnika prevoza, B.K.. Toženka pa prav tako ni prevzela koruze, za katero je ob vhodni kontroli ugotovila, da ne ustreza dogovorjeni kvaliteti. Te koruze toženka ni plačala K. in je seveda ni dolžna plačati niti tožniku. V tej zvezi pritožba izpostavlja, da je zmotna in neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vsa koruza iz CMR listin, ki jih je predložil tožnik, dobavljena toženki. Vsaj preuranjena pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati tožniku koruzo, ki je ni plačala K., saj sodišče ni ugotavljalo razlogov, zakaj toženka vse naložene koruze ni plačala K.. Nazadnje pritožba nasprotuje še prisojenim obrestim, pri čemer meni, da bi tožniku le-te lahko šle šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko je bila ugotovljena obveznost toženke, naprej. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v spornem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka, ki so narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel kot izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, tožnik od toženke vtožuje plačilo računa z oznako 4761114 z dne 17. 3. 2015 (priloga A10 spisa) za koruzo, ki jo je tožnik dobavljal toženki jeseni leta 2014. Toženka je zahtevku primarno nasprotovala iz razloga, ker od tožnika ni nikoli kupovala koruze (z njim ni bila nikoli v poslovnem razmerju), temveč jo je kupovala od T.K., zastopane po očetu B.K., na podlagi pogodbe št. 090920142/K z dne 9. 9. 2014 (priloga B2 spisa). Določene račune tožnika je poravnala na podlagi navodil B.K. in jih je od slednjega tudi prejela.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo na podlagi zaključka, da je toženki koruzo dobavljal tožnik kot prodajalec, ker ni bilo izpodbito, da tožnik ni lastnik koruze. Kupoprodajni odnos po oceni sodišča prve stopnje dokazujejo oz. potrjujejo prevzem koruze in izdelava analize za koruzo, kot tudi prejšnje plačilo štirih računov. Hkrati je sodišče prve stopnje štelo za izkazan tudi poslovni odnos glede (iste) koruze med B.K. (za T.K.) in toženko. O poslovnem razmerju med tožnikom in toženko na podlagi prodajne pogodbe je po oceni sodišča prve stopnje mogoče govoriti (zgolj) glede presežka koruze, ki je bila s strani tožnika dobavljena, ne pa tudi zaračunana s strani T.K. (tožnik naj bi toženki dobavil za 438,38 ton koruze, K. pa ji je zaračunala 361,86 ton koruze).

7. Primarno pritožbeno sodišče kot utemeljenemu pritrjuje stališču pritožbe, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni ustrezno (v celoti) izhajalo iz podane trditvene podlage spora, ki predstavlja okvire, znotraj katerih se izvaja dokazni postopek, ampak je mestoma (neupravičeno) v korist tožnika razlagalo oz. upoštevalo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale, medtem ko se do določenih pravnorelevantnih trditev toženke, ki jim v delu tožnik v svojih pravočasnih trditvah ni niti konkretizirano nasprotoval, sploh ni ustrezno opredelilo.

8. Eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka je razpravno načelo, v skladu s katerim so dolžne stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, le v zelo omejenem obsegu pa sme sodišče ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki jih stranke niso navajale oz. predlagale (7. člen ZPP). Trditveno breme v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je na tožniku. Glede na to, da kot temelj zahtevka tožnik navaja pogodbeni odnos, ki ima (očitno) naravo prodajne pogodbe, je v osnovi dolžan zatrjevati (in dokazati) tako sklenitev pogodbe (ponudbo in sprejem ponudbe oz. naročilo blaga) kot tudi dejstvo, da je sam svojo (prodajalčevo) obveznost izpolnil kot dogovorjeno. Še zlasti je to dolžan storiti, če nasprotna stranka zanika obstoj obligacijskega razmerja. V primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov kakšnega od zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V takem primeru gre t.i. spoznavna kriza sodišča v škodo stranke, ki nosi trditveno in dokazno breme glede določenega dejstva.

9. Tožnik je v pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 20. 9. 2015 navajal, da sta bili pravdni stranki jeseni 2014 v poslovnem razmerju, v okviru katerega je toženki dobavljal koruzo (šlo naj bi za večkratno dobavo dnevno). Tožnik o sami sklenitveni fazi ni navajal ničesar (ni povedal, kdaj in na kakšen način so se dobave naročevale, kdo jih je na strani toženke naročeval), temveč je zatrjeval zgolj dobavljanje koruze toženki, kar je dokazoval s CMR listinami in z dejstvom, da je toženka določene račune tožnika predhodno že plačala.

10. Toženka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2015 obstoj poslovnega razmerja med pravdnima stranka določno zanikala ter natančno pojasnila, da je imela sklenjeno pogodbo o nakupu koruze zgolj s T.K., ki jo je pri poslovanju zastopal oče B.K.. Le-ta je organiziral žetve, naklad in prevoze koruze (le- te je večkrat vršila sama toženka) iz Madžarske (od tožnika) do toženke. Za dobavljeno koruzo je toženka plačala T.K. na podlagi izstavljenih računov, v tem okviru pa je po navodilih B.K. plačala tudi določene račune tožnika. Tožnika toženka sploh ni poznala vse do februarja 2015, ko je ta prvič vzpostavil kontakt, ker je imel z B.K. nerešene račune. Toženki je bilo pojasnjeno, da je dobavljena koruza last K., za kar so ji bili predloženi tudi določeni listinski dokazi. Da je na CMR listinah kot pošiljatelj blaga naveden tožnik, je zgolj posledica dejstva, da se je pri njem vršil naklad koruze in zgolj zaradi tega ne more biti upravičen do njenega plačila.

11. Tožnik je v svoji sledeči pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2015 obstoj poslovnega razmerja med strankama v bistvu (ponovno) dokazoval zgolj z dejstvom, da mu je toženka predhodno že plačevala račune, v katere je vnesla količine in cene koruze. Trditvam toženke o obstoju pogodbenega razmerja s T.K. sicer ni nasprotoval, je pa menil, da to še ne dokazuje, da toženka koruze ni kupovala tudi od njega.

12. Toženka je v naslednji pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2016 ob vztrajanju pri trditvah o neobstoju poslovnega razmerja tožnika izrecno pozvala, naj določno pojasni, kdaj in kdo od toženke je pri njem naročil koruzo, kako so potekali dogovori, itd. Hkrati je zatrjevala še, da ji je B.K. v zvezi s poslovnim odnosom s tožnikom povedal, da je T.K. z njim kot zakupodajalcem sklenila zakupno pogodbo za njivske površine v velikosti 315 hektarjev, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo K. nabavila gnojila, seme koruze in škropiva, tožnik pa bo na njivah posejal koruzo, jo škropil in nato požel ter po navodilu B.K. nakladal na tovornjake oz. pošiljal kupcem K.. Slednje je toženka dokazovala s predloženo zakupno pogodbo z dne 30. 12. 2013 (priloga B8 spisa), računi R.t. d.o.o., izdanimi T.K. (priloga B9 spisa) in CMR listinami, ki dokazujejo prevoz od navedene trgovine do tožnika (priloga B10 spisa).

13. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da teh trditev tožnik v svojih pravočasnih navedbah sploh ni prerekal, saj nadaljnje pripravljalne vloge ni vložil, na naroku za glavno obravnavo z dne 9 .9. 2016 pa je zgolj „navajal kot do sedaj v spisu in vztrajal pri postavljenem zahtevku“.

14. Glede na izpostavljeno in povzeto trditveno podlago spora pritožbeno sodišče, kot že rečeno, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo uvodoma izpostavljenih izhodišč v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom in je poenostavljeno sledilo tožniku, ne da bi se kritično opredelilo do očitkov toženke o pomanjkljivi oz. skopi trditveni podlagi na strani tožnika (predvsem glede faze sklenitve pogodbe oz. podaje naročil). Prav tako ni upoštevalo dejstva, da tožnik v svojih navedbah sploh ni prerekal določenih trditev toženke, npr. v zvezi s sklenjeno zakupno pogodbo s T.K., zaradi česar bi jih moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznane. S tem ko je sodišče prve stopnje, kljub navedeni procesni situaciji ugotavljalo in presojalo dejstva v zvezi s sporno zakupno pogodbo, je primarno tako storilo relativno bistveno kršitev navedene določbe pravdnega postopka, ki je nedvomno lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Hkrati je kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), saj je z nedovoljenim izvajanjem dokaza v informativne namene (izpovedbe tožnika o tem, da zakupne pogodbe ni sklenil in da so na listinah njegovi podpisi ponarejeni) ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale.

15. Ob doslej navedenem je pritrditi tudi pritožbenim navedbam o pomanjkljivosti in enostranskosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena.(1) Obrazložitev mora biti taka, da izčrpno in poglobljeno, z umno in razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Predvsem pa se je potrebno opredeliti do dokazov, ki so si nasprotujoči, v katerem delu so si nasprotujoči in pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne ter zakaj. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenih postulatov oz. metodoloških napotkov ni (v zadostni meri) upoštevalo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prvenstveno ločeno navajalo vse izvedene dokaze (najprej izpovedbe, nato listinska dokazila), pri čemer je že ob tem navajalo določene krajše zaključke, ne da bi se opredelilo glede (ne)verodostojnosti dokazov in razlogov o tem, ali jim sledi ali ne in zakaj. Tudi v nadaljevanju obrazložitve, kjer se je lotilo presoje zatrjevanih pravnih razmerij, sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo določenim dokazom tožnika in ne dokazom toženke, prav tako je povsem izostala dokazna ocena v delu, ki sodišču nalaga oceno vseh dokazov skupaj in upoštevanje uspeha celotnega postopka. V delu, kjer je sodišče prve stopnje dejansko podajalo določeno dokazno oceno posameznih dokazov, pa se izkaže za utemeljeno pritožbena graja, da je to brez ustrezne argumentacije storilo na škodo toženke, pri čemer je tudi, ne da bi za to imelo podlago v trditvah in pomislekih tožnika, pretirano strogo obravnavalo dokaze same toženke (npr glede obstoja zakupnega razmerja med K. in tožnikom, glede dobave gnojil in škropiv tožniku, glede (ne)realizacij denarnih tokov, …). Pretirano enostranski pristop sodišča prve stopnje je tudi razviden iz npr. 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče neupravičeno celo priči B.K. nalaga dolžnost dokazovanja določenega dejstva (na kaj se nanaša plačilo v skupni višini 37.007,23 EUR), pri tem pa morebitne manjše nejasnosti in nedoslednosti takoj šteje v škodo toženke. Nadalje očitano izhaja tudi iz 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se sodišče prve stopnje ukvarja z (ne)logičnostjo situacije, da bi toženka prevzemala obveznosti plačila do obeh, B.K. in tudi do tožnika oz. da bi prevzela obveznost B.K., da namesto njega plača tožniku. Toženka je v postopku preprosto in logično pojasnila, da je bila dobavljeno koruzo dolžna plačati K., vendar je to obveznost do njiju deloma pokrila s plačilom tožniku, po izrecnem navodilu B.K.. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje z omenjenimi pomanjkljivostmi v dokazni oceni zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem dostavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi ob ustrezni dokazni oceni lahko morebiti prišlo do dejanskih zaključkov, ki bi narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

16. Ne glede na doslej obrazloženo, ki zadeva predvsem temelj tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravice toženke kršilo tudi pri obravnavi zahtevka po višini. Tudi tukaj je sodišče prve stopnje „poenostavljeno“ sledilo tožniku, da je toženki dobavil 438,38 ton koruze. Čeprav je sodišče prve stopnje toženki v tej zvezi štelo v korist, da ji je T.K. zaračunala 361,86 ton koruze, ki jih je toženka poravnala, se do ugovornih navedb toženke, zakaj ni bila dolžna (niti K.) plačati več koruze, sploh ni opredelilo, kot utemeljeno izpostavlja pritožba. Toženka je tako trdila, da ni bila vsa koruza, ki jo je prevzela pri tožniku (kar izkazujejo CMR listine), namenjena njej, ampak jo je dostavila tudi drugim odjemalcem v skladu z navodili naročnika prevoza, B.K.. Nadalje je trdila, da prav tako ni prevzela koruze, za katero se je ob vhodni kontroli ugotovilo, da ne ustreza dogovorjeni kvaliteti in je to koruzo po navodilu K. odpeljala v bioplinarno. Izpostavila je tudi, da že iz predloženih CMR listin ne izhaja, da je toženka prevzela dobave vse koruze (ni potrdila o prejemu blaga). Ker se sodišče prve stopnje do navedenih pravnorelevantnih ugovornih navedb toženke ni ustrezno opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Glede na ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo v spornem obsegu vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

18. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve določb postopka odpravilo tako, da bo izvedlo dokazni postopek izhajajoč iz trditvene podlage spora. Na podlagi ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov sprejeto odločitev bo primerno obrazložilo (pri čemer bo zavzelo argumentirano stališče glede vse pravnorelevantnih ugovornih navedb toženke), tako da jo bo moč preizkusiti. Pri tem naj sodišče prve stopnje kritično preuči tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev ni posebej opredeljevalo. Na koncu pritožbeno sodišče zgolj še dodaja, da ne glede na predhodno povedano, dejansko lastništvo koruze ni (nujno) odločilna dejanska okoliščina v obravnavanem gospodarskem sporu. V kolikor se namreč izkaže, da je bila toženka v pogodbenem odnosu le s K. (kot to zatrjuje toženka), je k plačilu tožniku (na temelju prodajne pogodbe) ni mogoče zavezati niti v primeru, če je bila koruza dejansko od tožnika, saj je napram toženki kot prodajalec nastopala le Tea Kosi, ne glede na to ali ji je prodajala koruzo, ki je bila že v osnovi njena (na temelju zakupne pogodbe), ali ne.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Tako Jan Zobec v: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 90, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005.