Jedro

Če delodajalec pred izdajo disciplinskih odločitev ni predhodno formalno seznanil delavca z disciplinskimi očitki in mu ni dal možnosti zagovora v smislu določb 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, je sklep o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbi toženca z dne 31.1.1996 in 12.2.1996 o disciplinski odpovedi delovnega razmerja tožniku z 31.1.1996, hkrati pa razveljavilo tudi odločbi z dne 29.2.1996 in 13.3.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnika s 15.2.1996 in ugotovilo, da tožniku pri tožencu na podlagi teh odločb delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter tožencu naložilo, da tožniku plača nadomestilo plače za čas do 9.6.1997. Hkrati je s sklepom ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo glede zahtevka za vrnitev na delo ter tožencu naložilo, da tožniku povrne 74.587,50 SIT stroškov postopka. Svojo sodbo je utemeljevalo s tem, da toženec pred izdajo prvih odločb tožnika ni seznanil, da je zoper njega uveden disciplinski postopek in mu ni dal možnosti zagovora, druga odločba z dne 29.2.1996 pa tožniku očitno neutemeljeno očita neupravičene izostanke.

Zoper gornjo sodbo se laično pritožuje toženec, smiselno predvsem iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem poudarja, da je tožniku utemeljeno odpovedal delovno razmerje, ker mu je tožnik z nevestnim delom povzročil škodo, tako da ga je dejansko onemogočil v poslovanju in je moral toženec s podjetniško dejavnostjo prenehati. Ostali so mu le dolgovi, sam in žena pa sta se zaposlila pri drugih delodajalcih in bi bilo nepravično, da bi moral v tem položaju tožniku izplačati plačo še za leto in pol. Postopek zoper tožnika je vodil z resnimi nameni in v dobri veri, da dela zakonito, oz. kakor so mu svetovali na obrtnem združenju. Pred sodiščem teče med njim in tožencem še en spor pod opr.št. I Pd 321/96, ki naj bi ga sodišče reševalo skupaj s to zadevo.

V odgovoru na pritožbo je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopno sodišče utemeljeno ugotavljalo, da toženec pred izdajo disciplinskih odločitev z dne 31.1. in 12.2.1996 tožnika v smislu določb 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91-I) ni formalno seznanil z disciplinskimi očitki in mu ni dal možnosti zaslišanja, oz. da bi se o očitkih izjavil. Zaradi teh opustitev tožniku spornega disciplinskega ukrepa oz. disciplinske odpovedi delovnega razmerja ni mogel zakonito izreči. Očitno je hotel s kasnejšima odločbama z dne 29.2. in 13.3.1996 te napake sanirati, vendar je z odločbo 29.2.1996 tožniku formalno očital le neopravičene izostanke v mesecu februarju 1996, ki dejansko niso bili izkazani, saj je tožnik nesporno hodil na delo tako dolgo, dokler ga toženec ni izrecno odslovil, v drugostopni odločbi z dne 13.3.1996 pa očitkov iz prvostopne odločbe ni mogel več povsem spremeniti in tožniku ponovno očitati to, kar je bilo predmet že prejšnjih odločitev z dne 31.1. in 12.2.1996. Ob tako izvedenih postopkih je prvostopno sodišče sporne odločitve utemeljeno razveljavilo že iz formalnih razlogov in se v presojo njihove vsebine glede očitanih disciplinskih kršitev utemeljeno ni spuščalo, saj že iz formalnih razlogov niso mogle bite zakonita podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožnika.

Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu, kot fizični osebi, njegovo delovno razmerje ni bilo absolutno vezano na tožnikov status samostojnega podjetnika. Glede na to pritožbene navedbe o odjavi dejavnosti neposredno ne vplivajo na zakonitost odločitve o načelni dolžnosti plačila nadomestila plače tožniku, dokler si le ta ni zagotovil formalnega delovnopravnega statusa drugje. Ker po višini o tem delu zahtevku, ki zneskovno ni bil opredeljen, sodišče ni odločalo, bo v primeru spora toženec še vedno lahko uveljavljal znižanje svojih obveznosti za morebitne zaslužke, ki jih je tožnik uspel v spornem obdobju pridobiti iz drugih naslovov, ker ni imel delovne obveznosti pri tožencu.

Po vpogledu spisa I Pd 321/96, vodenega pri prvostopnem sodišču, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da navedeni odprti spor med istima strankama ni mogel vplivati na zakonito odločitev o tem sporu. Zato tudi pritožbene navedbe o nujni združitvi teh dveh zadev niso bile utemeljene.

Glede na povedano in glede na to, da pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe v postopku na prvi stopnji ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.