Jedro

Tožnica v obravnavanem primeru, kolikor se sklicuje na prenehanje zarubljene terjatve s pobotom s terjatvami, ki jih ima sama do davčnega dolžnika, glede na veljavno zakonsko ureditev ne more uspeti. Ob vročitvi izpodbijanega sklepa tožnici in tudi v času, ko je podala pobotno izjavo, namreč terjatev davčnega dolžnika še ni zapadla. To pa pomeni, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot te terjatve z nasprotnimi terjatvami tožnice do davčnega dolžnika, saj ni bil izpolnjen v 311. členu OZ predpisan pogoj zapadlosti obeh terjatev.

Ko ugovarja zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, mora dolžnikov dolžnik podati dovolj konkretne navedbe in tudi ponuditi dokaze zanje. Vendar postopka ni mogoče reducirati na presojo, ali je dolžnikov dolžnik o svojih navedbah uspel prepričati davčni organ. Primarno je davčni organ (že prvostopenjski in še toliko bolj drugostopenjski, ko odloča o ugovoru) tisti, ki je dolžan ugotoviti vsa dejstva in izvesti vse dokaze, ki so lahko pomembni za odločitev, ter pri tem dosledno spoštovati z zakonom določene procesne pravice udeležencev postopka.

Glede na pravni učinek sklepa o izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika je z ugovorom dolžnikovega dolžnika dopustno uveljavljati tista dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa dolžnikovemu dolžniku. Zato je za odločitev o ugovoru lahko relevantna tudi izpolnitev dolžnikovega dolžnika, ki je bila opravljena sicer po datumu izdaje sklepa o izvršbi, vendar pred njegovo vročitvijo dolžnikovemu dolžniku.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj št. DT 42914-1268/2012-1 07-3201-14 z dne 27. 3. 2012 odpravi v 2. in 3. točki izreka za znesek 6.170,10 EUR ter se v tem delu zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika je prvostopenjski organ sklenil, da se davčnemu dolžniku A. d.o.o., opravi davčna izvršba dolžnih obveznosti, ki skupaj znašajo 157.229,32 EUR (1. točka izreka), in sicer se davčna izvršba opravi z rubežem terjatev, ki jih ima davčni dolžnik do tožnice na podlagi pogodbe št. 1-2011 z dne 1. 1. 2011, v znesku 98.246,00 EUR, z zapadlostjo 31. 12. 2012 (2. točka izreka). Davčnemu dolžniku je zato prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožnici pa naložil, da zarubljeni znesek v višini 98.246,00 EUR plača na v sklepu naveden račun (3. točka izreka). Iz sklepa sledi še, da so obveznosti dolžnika razvidne iz izvršilnih naslovov, navedenih v 4. točki izreka, da stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka) in da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka). V obrazložitvi so navedene določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki pomenijo pravno podlago za izdajo sklepa.

Tožnica je kot dolžnikova dolžnica zoper sklep vložila ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo št. DT-499-29-151/2012-2 z dne 30. 7. 2013. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil sklep, zoper katerega davčni dolžnik ni vložil pritožbe, tožnici vročen 13. 4. 2012. Po podatkih sodnega/poslovnega registra je sicer tožnica tudi direktorica davčnega dolžnika, s 100 % deležem, in tudi direktorica družbe B. d.o.o. s sedežem v C., ki jo prav tako zastopa brez omejitev. Prvostopenjski davčni organ je tožnico v zvezi s kreditom, ki ga je po posojilni pogodbi št. 2-2009 dne 1. 1. 2009 prejela od davčnega dolžnika, z dopisom št. DT 4295-658/2006-30 (0702-17) z dne 7. 7. 2011 pozval, naj sporoči, ali je bila obveznost po omenjeni posojilni pogodbi poravnana, in predloži dokazila o datumu, znesku in računu plačila. Tožnica je odgovorila z dopisom z dne 1. 8. 2011, ki mu je priložila posojilni pogodbi št. 1-2010 in št. 1-2011. Te zadnje pogodbe sicer v spisu ni, vendar iz ostalih podatkov spisa sledi, da jo je tožnica sama predložila prvostopenjskemu organu in da iz nje izhaja zarubljena terjatev v znesku 98.246,00 EUR z zapadlostjo 31. 12. 2012. Tožnica je predložila tudi v pritožbi (pravilno: ugovoru) navedena dokazila, na vseh pa je kot zakonita zastopnica in podpisnica za obe pogodbeni stranki navedena le ona sama. Pogodba o odstopu terjatve med družbo B. d.o.o. in tožnico je bila sklenjena šele 29. 1. 2012, torej po tem, ko je tožnica prejela omenjeni poziv prvostopenjskega organa k predložitvi dokazil o plačilih po posojilni pogodbi. Enako velja za pogodbo o prevzemu dolga z dne 13. 3. 2012 ter za blagajniška prejemka z dne 31. 3. 2011 in 31. 3. 2012. V pravnem pogledu se drugostopenjski organ sklicuje na določbe 311., 312. in 317 člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter navaja, da situacija, ko se rubi terjatev, ne izključuje pobota, vendar morajo biti zanj podani pogoji, določeni v OZ. Glede na omejitev razpolaganja, kakršno pomeni rubež, pobotne izjave ne more dati upnik zarubljene terjatve, v konkretnem primeru torej davčni dolžnik. Za tožnico pa velja pravilo 317. člena OZ, ki dolžniku zarubljene terjatve dopušča, da s pobotno izjavo doseže prenehanje medsebojnih obveznosti pod pogojem, da je njegova terjatev zapadla pred opravo rubeža. Drugostopenjski organ dodaja, da se pravilnost in zakonitost sklepa presoja po času njegove izdaje, ter zaključi, da ni podan nobeden od ugovornih razlogov iz 174. člena ZDavP-2. Glede na podatke spisa namreč pogoji za pobot iz OZ niso izpolnjeni, terjatev bo dospela v plačilo prej kot v enem letu od tožničinega prejema sklepa, tožnica pa s predloženimi dokumenti, na katerih so le njeni podpisi in ki so bili poleg tega sestavljeni po datumu poziva prvostopenjskega organa z dne 7. 7. 2011, ni prepričala, da je njen dolg kaj manjši od zneska zarubljene terjatve po izpodbijanem sklepu.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče prvostopenjski sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi, saj temelji na napačni uporabi materialnega prava (OZ) in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, podane pa so tudi bistvene kršitve pravil postopka (določb ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku). Uveljavlja tudi povrnitev priglašenih stroškov tega postopka.

Z ugovorom je uveljavljala dopustni ugovorni razlog, da dolžniku ne dolguje ničesar, oziroma da njegova terjatev iz pogodbe št. 1-2011 ne obstoji v navedeni višini. Prenehala je namreč na podlagi tožničinih delnih izpolnitev dne 31. 12. 2011 v višini 5.740,21 EUR ter dne 31. 3. 2012 v višini 429,89 EUR oziroma bo prenehala na dan njene zapadlosti 31. 12. 2012, ko se bodo stekli pogoji za njen pobot s tožničinimi terjatvami do davčnega dolžnika iz naslova: (a) zapadlih neizplačanih potnih stroškov oziroma kilometrine za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2007 po izpisih odprtih postavk v skupnem znesku 51.194,99 EUR, (b) pogodbe o odstopu terjatve z dne 29. 1. 2012 v višini 24.370,91 EUR in (c) plačil, ki jih je tožnica v skladu s pogodbo o prevzemu dolga z dne 13. 3. 2012 opravila za davčnega dolžnika, v znesku 10.925,29 EUR - glede teh terjatev je v ugovoru podala pobotno izjavo. Drugostopenjski organ sam navaja, da se rubež opravi z dnem vročitve sklepa dolžnikovemu dolžniku in da za tožnico glede uveljavljanja terjatev v pobot velja posebno določilo 317. člena OZ. Ne glede na povedano - in v tem so razlogi odločitve nejasni oziroma sami s sabo v nasprotju - pa zaključek o neutemeljenosti ugovora veže na ugotovitev, da so s strani tožnice predloženi dokumenti o obstoju in zapadlosti njenih v pobot uveljavljanih terjatev do davčnega dolžnika sestavljeni po datumu dopisa prvostopenjskega organa z dne 7. 7. 2011. Ta dopis pa se nanaša na povsem drug pravni posel med tožnico in davčnim dolžnikom in torej na dejstva, ki z zarubljeno terjatvijo nimajo zveze; pa tudi sicer sam po sebi ne more imeti učinkov rubeža, ki preprečuje pobot. Napačne zaključke drugostopenjski organ napravi tudi glede verodostojnosti predloženih dokumentov, ko ob ugotovitvi, da vsebujejo tožničine podpise, kljub njenemu v postopku ugotovljenemu položaju v razmerju do davčnega dolžnika in družbe B. d.o.o. (kot njune zakonite zastopnice), brez razlogov zaključi, da tožnica z njimi ni prepričala o neobstoju dolga.

Hkrati s tožbo je tožnica vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je to sodišče zavrnilo s sklepom št. I U 1454/2013-5 z dne 27. 9. 2013, ki je pravnomočen.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih sklepa in odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka: Tožba je delno utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi davčnemu dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, do višine njegovega davka; dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek istega člena). Dolžnikov dolžnik lahko, v skladu v prvim odstavkom 174. člena ZDavP-2, zoper sklep o izvršbi v 8 dneh vloži ugovor. Ugovarja lahko, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (drugi odstavek 174. člena ZDavP-2).

Na navedeni pravni podlagi je bil izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Pri tem je 3. točko izreka sklepa treba razumeti v povezavi z 2. točko izreka, kar pomeni, da mora tožnica zarubljeni znesek na račun davčnega organa plačati najkasneje ob zapadlosti obveznosti, tj. 31. 12. 2012. Da je tako, med strankama niti ni sporno. Prav tako ni sporno, da je bil izpodbijani sklep tožnici kot dolžnikovi dolžnici vročen 13. 4. 2012 in da je bila sicer tožnica tudi zakonita zastopnica davčnega dolžnika in družbe B. d.o.o. Spora tudi ni o tem, da je bila med davčnim dolžnikom kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sklenjena posojilna pogodba št. 1-2011 z dne 1. 1. 2011 za znesek 98.246,00 EUR z dnevom zapadlosti (vračila posojila) 31. 12. 2012. Med strankama pa ostaja sporno ugovorno stališče tožnice, da je zarubljena terjatev davčnega dolžnika prenehala. Kot že rečeno, je namreč tožnica zoper izpodbijani sklep vložila ugovor in v njem z navedbami, ki jih ponavlja v tožbi, uveljavljala po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2 dopusten ugovorni razlog, da davčnemu dolžniku ni dolžna. Zatrjuje namreč, da je zarubljena terjatev davčnega dolžnika prenehala na podlagi tožničinih delnih izpolnitev v višini 5.740,21 EUR in 429,89 EUR oziroma bo prenehala na dan njene zapadlosti 31. 12. 2012, ko se bodo stekli pogoji za pobot tožničinih terjatev do dolžnika iz naslova neizplačanih potnih stroškov oziroma kilometrine, iz naslova pogodbe o odstopu terjatve z dne 29. 1. 2012 ter njenih terjatev iz naslova za davčnega dolžnika po pogodbi o prevzemu dolga z dne 13. 3. 2012 opravljenih plačil, glede katerih je v ugovoru podala pobotno izjavo.

Tudi po presoji sodišča pa tožnica v obravnavanem primeru, kolikor se sklicuje na prenehanje zarubljene terjatve s pobotom s terjatvami, ki jih ima sama do davčnega dolžnika, glede na veljavno zakonsko ureditev ne more uspeti. Rubež terjatve sicer - kot izhaja tudi iz sodb tega sodišča v zadevah št. I U 1889/2009 in I U 62/2010, na kateri se sklicuje tožnica, ta stališča pa v svoji obrazložitvi povzema tudi drugostopenjski organ - ne pomeni situacije, v kateri je pobot v vsakem primeru izključen. OZ v 317. členu vsebuje celo posebno določbo, ki ureja prav situacijo rubeža terjatve in po kateri dolžnik ne more uveljavljati v pobot terjatve, če je njegova terjatev zapadla šele potem, ko je nekdo tretji z rubežem segel na upnikovo terjatev proti njemu. Vendar pa je ta določba relevantna (še)le, če so izpolnjeni splošni pogoji, ki jih za pobot določa zakon, to je OZ. Ta pa v 311. členu jasno določa, da dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Le ob izpolnjenih navedenih pogojih torej sploh pride v obzir uporaba nadaljnjih zakonskih določb o pobotu, tako določbe 312. člena OZ o pobotni izjavi, kot tudi omenjene določbe 317. člena OZ.

Iz izpodbijanega sklepa jasno sledi in tožnica te ugotovitve ne prereka, da je datum zapadlosti zarubljene terjatve 31. 12. 2012. Ob vročitvi izpodbijanega sklepa tožnici (13. 4. 2012) in tudi v času, ko je tožnica (s 23. oziroma 24. 4. 2012 vloženim ugovorom zoper sklep o izvršbi) podala pobotno izjavo, torej terjatev davčnega dolžnika še ni zapadla. To pa pomeni, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot te terjatve z nasprotnimi terjatvami tožnice do davčnega dolžnika, saj ni bil izpolnjen v 311. členu OZ jasno predpisan pogoj zapadlosti obeh terjatev, torej zapadlosti ne le terjatev tožnice do davčnega dolžnika, ampak na drugi strani same terjatve davčnega dolžnika do tožnice. Že iz tega razloga se tožnica na pobotno izjavo, podano v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne more z uspehom sklicevati. Ob neizpolnjenih pogojih za pobot namreč pobotne izjave v smislu 312. člena OZ ni mogoče veljavno podati. Povedano drugače, bodoče pobotanje (z nezapadlo terjatvijo) po določilih OZ ni mogoče. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prenehanje zarubljene terjatve s pobotom, torej že glede na povedano niso utemeljeni. Vse nadaljnje v tej zvezi podane tožničine navedbe in dokazi zato na odločitev ne morejo vplivati.

Razen prenehanja zarubljene terjatve s pobotom pa je tožnica ugovarjala še (in pri tem vztraja tudi v tožbi), da je omenjena terjatev delno prenehala z njenimi delnimi izpolnitvami 31. 12. 2011 v znesku 5.740,21 EUR in 31. 3. 2012 v znesku 429,89 EUR. Razlogi, s katerimi drugostopenjski organ zavrne ta ugovor, pa po presoji sodišča za utemeljitev odločitve ne zadoščajo. Dejansko stanje v tem delu namreč v davčnem postopku ni bilo dovolj raziskano. Drži sicer, kar navaja drugostopenjski organ, da sta bili ti dve izpolnitvi opravljeni po tem, ko je tožnica že prejela poziv prvostopenjskega organa k izjavi glede stanja dolga po posojilni pogodbi št. 2-2009. Vendar po drugi strani drži tudi, da se je omenjeni poziv nanašal na drugo posojilno razmerje in da takšen poziv nima učinka rubeža, kar izpostavlja tožnica. Pa tudi dokajšnje časovne odmaknjenosti med omenjenim pozivom in izdajo izpodbijanega sklepa ni mogoče spregledati. Tudi dejstvo, da je na predloženih blagajniških prejemkih z dne 31. 12. 2011 (in ne 31. 3. 2011, kot se navaja v drugostopenjski odločbi) ter z dne 31. 3. 2012 tako na strani prejemnika, kot na strani vplačnika le podpis tožnice samo po sebi ne more biti odločilno glede na to, da je bila tožnica tudi zakonita zastopnica davčnega dolžnika, s katerim je kot fizična oseba sklepala posle. To sicer ne pomeni, da bi moral davčni organ predloženima blagajniškima prejemkoma že kar avtomatično priznati dokazno vrednost oziroma verodostojnost. Le-to pa bi vsekakor moral presoditi ob upoštevanju ostalih v tej zvezi predloženih listin; glede zneska 5.740,21 EUR je namreč tožnica predložila tudi temeljnico in kartico konta, o pomenu katerih se drugostopenjski organ ni izrekel. Predvsem pa bi moral davčni organ podatke o navedenih izpolnitvah oziroma plačilih preveriti v dokumentaciji oziroma poslovnih knjigah davčnega dolžnika. Na ta način pa bi lahko ugotovil tudi druge konkretne okoliščine poslovanja med tožnico in davčnim dolžnikom, ki morebiti utemeljujejo odrek verodostojnosti s strani tožnice predloženim listinam. Z vsemi ugotovitvami bi tožnico moral seznaniti in ji dati možnost, da se o njih pred odločitvijo izreče. Treba je namreč upoštevati in na to sodišče posebej opozarja, da gre pri davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, kot je urejena v ZDavP-2, oziroma pri odločanju o utemeljenosti ugovora dolžnikovega dolžnika zoper sklep o izvršbi, po vsebini za odločanje glede obstoja dolga dolžnikovega dolžnika do davčnega dolžnika, torej civilnopravne obveznosti tretje osebe. Dolžnikov dolžnik sicer mora, ko ugovarja zoper sklep o izvršbi, podati dovolj konkretne navedbe in tudi ponuditi dokaze zanje. Vendar pa je pri presoji obsega njegovega trditvenega in dokaznega bremena treba upoštevati tudi opisano naravo postopka in slednjega zato ni mogoče reducirati na presojo, ali je dolžnikov dolžnik o svojih navedbah uspel prepričati davčni organ. Primarno je davčni organ (že prvostopenjski in še toliko bolj drugostopenjski, ko odloča o ugovoru) tisti, ki je dolžan ugotoviti vsa dejstva in izvesti vse dokaze, ki so lahko pomembni za odločitev, ter pri tem dosledno spoštovati z zakonom določene procesne pravice udeležencev postopka.

Zaradi pravilnega vodenja ponovnega postopka sodišče pripominja, da je, glede na pravni učinek sklepa o izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, z ugovorom dolžnikovega dolžnika dopustno uveljavljati tista dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa dolžnikovemu dolžniku. Zato je za odločitev o ugovoru lahko relevantna tudi izpolnitev dolžnikovega dolžnika, ki je bila opravljena sicer po datumu izdaje sklepa o izvršbi, vendar pred njegovo vročitvijo dolžnikovemu dolžniku.

Po navedenem je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi glede odločitve v delu, na katerega se nanašajo tožbeni ugovori o prenehanju zarubljene terjatve davčnega dolžnika s tožničinimi delnimi izpolnitvami v višini 5.740,21 EUR in 429,89 EUR, ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo v 2. in 3. točki izreka za znesek 6.170,10 EUR ter v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. V preostalem delu pa je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave: v delu, v katerem je tožbi ugodilo, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v preostalem delu pa na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejstva, ki so glede na pravno stališče sodišča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev v tem delu, med strankama niso sporna.

K II. točki izreka: Tožnici se glede na sprejeto sodbo (po kateri je s tožbo delno uspela in je bila torej vložitev tožbe potrebna) po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji in ker je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožnici v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Za obravnavani primer so namreč relevantne določbe Pravilnika, objavljenega v Uradnem listu RS št. 24/07, in ne spremembe tega Pravilnika, objavljene v Uradnem listu 107/03, in sicer glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi št. X Ips 88/2013 z dne 14. 5. 2014, po katerem je treba uporabiti določbe Pravilnika, veljavne v času začetka postopka na prvi stopnji, saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika, ki velja od 21. 12. 2013 in znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov, bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Priznani znesek 350,00 EUR se, ker je odvetnik zavezanec za DDV, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v sklepu št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 in nato še večkrat ponovljenim, poveča za DDV, in sicer po priglašeni 20 % stopnji. Zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka pa tožnica ni uveljavljala. Toženka mora tako tožnici povrniti skupno 420,00 EUR stroškov postopka. Paricijski rok je določen v skladu z drugim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (Za tožbo) plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.