Jedro

Tožencu (samostojnemu podjetniku) je bilo vabilo na narok vročeno v skladu s 4. odstavkom 141. člena ZPP, po katerem se samostojnemu podjetniku, ki mu ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, vročitev opravi, tako da se obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Toženec ni imel urejenega hišnega predalčnika, zato je vročevalec na vratih njegovega stanovanja pustil obvestilo o tem, kje je pisanje v katerem je bil določen rok 15 dni, v katerem ga mora toženec dvigniti. Skladno z 2. odstavkom 141. člena ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih.

Obvezne prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec delavec, za delavca izračuna, odtegne in plača delodajalec. Izračun in plačilo prispevkov od dohodkov iz delovnega razmerja pa delodajalec opravi skupaj z izračunom in plačilom akontacije dohodnine, ki jo plačuje od dohodkov zavezanca med letom. Tožena stranka mora zato od bruto zneskov za tožnico obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost, tožnici pa nato nakazati za odvedene zneske znižan znesek. Tožnica je upravičena le do neto zneskov, ki bodo od dosojenih bruto zneskov ostali po plačilu davka (in prispevkov) ter do zakonskih zamudnih obresti od teh neto zneskov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se delno spremeni izpodbijani del sodbe: - v 2. točki I. točke izreka, tako da se glasi: „I/2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila.

Kar tožeča stranka zahteva več in drugače, se zavrne.“ - v 4. točki I. točke izreka, tako da se glasi: „I/4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: obračunati bruto zneske iz naslova plačila nadur v mesečnih bruto zneskih: bruto zneski november 2008 88,20 EUR december 2008 189,63 EUR januar 2009 176,40 EUR februar 2009 92,61 EUR od navedenih bruto zneskov plačati dajatve in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske; obračunati bruto zneske iz naslova plačila nadur v mesečnih bruto zneskih: bruto zneski zapadlost marec 2009 194,04 EUR 15. 4. 2009 april 2009 229,32 EUR 15. 5. 2009 maj 2009 246,96 EUR 15. 6. 2009 junij 2009 167,58 EUR 15. 7. 2009 avgust 2009 158,76 EUR 15. 9. 2009 september 2009 145,53 EUR 15. 10. 2009 oktober 2009 231,14 EUR 15. 11. 2009 november 2009 178,00 EUR 15. 12. 2009 december 2009 213,60 EUR 15. 1. 2010 januar 2010 142,40 EUR 15. 2. 2010 februar 2010 93,45 EUR 15. 3. 2010 september 2010 235,85 EUR 15. 10. 2010 oktober 2010 222,50 EUR 15. 11. 2010 november 2010 169,10 EUR 15. 12. 2010 december 2010 178,00 EUR 15. 1. 2011 januar 2011 137,95 EUR 15. 2. 2011 februar 2011 133,50 EUR 15. 3. 2011 marec 2011 226,95 EUR 15. 4. 2011 april 2011 244,75 EUR 15. 5. 2011 maj 2011 191,35 EUR 15. 6. 2011 junij 2011 169,10 EUR 15. 7. 2011 julij 2011 160,20 EUR 15. 8. 2011 september 2011 173,55 EUR 15. 10. 2011 oktober 2011 160,20 EUR 15. 11. 2011 ter od navedenih bruto zneskov plačati dajatve in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Kar tožeča stranka zahteva več in drugače, se zavrne“.

- v III. točki izreka, tako da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na 256,20 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 248,54 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni, pod izvršbo, dolžna plačati tožnici: - mesečni dohodek za obdobje od 1. 11. 2011 do 15. 11. 2011 310,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 do plačila; - regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 do plačila in regres za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila; - potne stroške za obdobje od meseca novembra 2008 do februarja 2010 in za obdobje od septembra 2010 do oktobra 2011 v zneskih, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 15. v mesecu za pretekli mesec; - nadure za obdobje od marca 2009 do junija 2009, od avgusta 2009 do februarja 2010, od septembra 2010 do julija 2011 in od septembra 2011 do oktobra 2011 v zneskih, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 15. v mesecu za pretekli mesec, ter nadure za obdobje od november 2008 do februar 2009 v zneskih, navedenih v izreku (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz naslova potnih stroškov za obdobje od marca 2010 do avgusta 2010 v zneskih, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 15. v mesecu za pretekli mesec; tožbeni zahtevek za plačilo nadur za obdobje od meseca marca 2010 do julija 2010 v zneskih, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 15. v mesecu za pretekli mesec; višji tožbeni zahtevek iz naslova nadur za mesece november 2008 - junij 2009, avgust 2009 - februar 2010, september 2010 – julij 2011 in september 2011 - oktober 2011 v zneskih, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 15. v mesecu za pretekli mesec; plačilo zakonskih zamudnih obresti od prevoznih stroškov in nadur za mesece november 2008 do februar 2009 od posameznega mesečnega zneska od 15. v naslednjem mesecu; plačilo zakonsko določenih prispevkov in dajatev ter nakazilo Davčnemu uradu v ... za obdobje od novembra 2008 do novembra 2011 (II. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožnici povrniti nastale pravdne stroške v znesku 677,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, odločitev o plačilu prispevkov za socialno varnost pa naj se spremeni (pravilno: razveljavi) ter tožba v tem delu zavrže. Sodišče bi moralo zahtevek iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost zavreči, ker ni stvarno pristojno za sojenje o takem zahtevku. Višino teh prispevkov za obdobje zaposlitve tožnice pri toženi stranki je možno izračunati iz podatkov DURS, ki znaša 24.000,00 EUR. Sodišče je pravdne stroške odmerilo glede na vrednost spornega predmeta v višini 15.229,05 EUR, kot jo je opredelila tožnica. Posledično je napačno ugotovilo pravdni uspeh in pravdne stroške napačno odmerilo. Pravdni uspeh tožnice, glede na sporno vrednost, znaša le 50 %.

Toženec je predlagal, da se ga zasliši, ker so bili vtoževani prejemki iz delovnega razmerja plačani z gotovino. Sodišče mu ni vročilo vabila, le pooblaščenec mu ga je poslal z navadno pošto, a toženec vabila ni prejel zaradi odsotnosti. Policijska postaja ... je tožencu zasegla vso knjigovodsko dokumentacijo, med drugim tudi evidenco o gotovinskih plačilih tožnici. Predlagal je, da se o tem opravijo poizvedbe pri policiji in se zatrjevani dokument pribavi, a sodišče tega dokaza ni izvedlo, s čimer je tožniku onemogočilo enakovreden položaj v pravdi in je dejansko stanje zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno. Evidenca, ki jo je tožnica predložila v spis, je izdelana naknadno za potrebe te pravde in je drugačna, kot jo je vodila na koledarjih. Toženec je predložil razpored dela za leti 2010 in 2011, iz katerega je razviden poslovni čas, način dela in število ur tožnice. Za leti 2008 in 2009 dokumentacije nima, ker mu jo je zasegla policija, delovni dnevi in delovni čas pa so ostali enaki kot v letu 2010 in 2011. Število delovnih dni, za katere je sodišče tožnici priznalo plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, in število nadur je sodišče povzelo zgolj po zatrjevanjih tožnice. Stroški prevoza na delo in z dela so napačno obračunani. Potni stroški in nadure so bili poravnani mesečno z gotovino, kar bi toženec izkazal s svojim zaslišanjem, soočenjem in pribavo dokumentacije od policije. Sodišče je napačno razsodilo, da mora toženec tožnici plačati bruto zneske iz naslova nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Regres za leto 2010 je bil obračunan in plačan tožnici, o čemer je toženec predložil dokazilo. Regres pa ne more biti plačan v višini, kot je dosojeno, temveč je ta znesek potrebno obračunati, od njega odvesti davke in šele od neto zneska se lahko dosodijo zakonske zamudne obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca A.A.. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče je nameravalo toženca zaslišati na poravnalnem naroku dne 25. 10. 2012 in naroku dne 20. 12. 2012, ki pa se ju toženec ni udeležil, čeprav je bil nanju pravilno vabljen. Sodišče je zato utemeljeno sklenilo, da zaslišanja toženca ne bo opravilo in je pravilno odločilo brez izvedbe tega dokaza. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni opravilo poizvedb pri policiji in pribavilo dokumenta o gotovinskih plačilih tožnici. Skladno s 226. členom ZPP mora namreč stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (1. odstavek 226. člena ZPP). Če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti (3. odstavek 226. člena ZPP). Toženec ni izkazal, da je pri policijski postaji ..., ki naj bi mu zasegla vso knjigovodsko dokumentacijo, že poskušal pridobiti listino, na katero se sklicuje. Tako ni zadostil bremenu iz 3. odstavka 226. člena ZPP in sodišče ni bilo dolžno samo preskrbeti te listine.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo plače za obdobje 1. 11. 2011 - 15. 11. 2011 v višini 310,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 dalje, izplačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011, izplačilo potnih stroškov in nadur za obdobje november 2008 - oktober 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v naslednjem mesecu za pretekli mesec ter izplačilo vseh zakonsko določenih prispevkov in dajatev za obdobje november 2008 - november 2011. Sodišče prve stopnje je tožbi v pretežni meri ugodilo, zavrnilo pa je zahtevek na izplačilo prispevkov in dajatev, ker tožnica ni specificirala, koliko prispevkov je toženec dolžan plačati, zahtevek na plačilo nadur in potnih stroškov za obdobje marec 2008 - avgust 2008, ker tožnica v tem času ni bila zaposlena pri tožencu, zakonske zamudne obresti za zahtevke, zapadle med novembrom 2008 in marcem 2009, zaradi zastaranja in del zahtevka po plačilu preostalih nadur, kakor izhaja iz prvega odstavka obrazložitve te sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v pretežnem delu pravilna, delno pa nepravilna v delu prisojenih nadur in regresa ter v delu odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb o tem, da bi bilo potrebno tožbo v delu prispevkov o plačilu prispevkov za socialno varnost zavreči. Tožbeni zahtevek je bil v tem delu namreč zavrnjen, zato toženec nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena navedba toženca, da mu sodišče ni vročilo vabila. Sodišče mu je vabilo na narok dne 25. 10. 2012 poslalo na naslov, ki je bil vpisan v registru. Taka vročitev je bila skladna z določili ZPP, ki v 3. odstavku 139. člena določa, da se samostojnemu podjetniku posamezniku vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Skladno s 6. odstavkom 142. člena v zvezi s 133. členom ZPP se podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobni zadevi opr. št. III Ips 101/2006 zavzelo stališče, da je treba za podjetnika posameznika smiselno uporabiti 4. odstavek 141. člena ZPP, skladno s katerim je mogoča fikcija vročitve na naslovu sedeža, ki je naveden v registru. Tožencu je bila vročitev opravljena v skladu s 4. odstavkom 141. člena ZPP, po katerem se samostojnemu podjetniku, ki mu ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, vročitev opravi, tako da se obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Toženec ni imel urejenega hišnega predalčnika, zato je vročevalec dne 21. 9. 2012 na vratih njegovega stanovanja pustil obvestilo o tem, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora toženec dvigniti, pošiljka pa se je vrnila na sodišče. Skladno z 2. odstavkom 141. člena ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, to je 21. 9. 2012. Na narok dne 20. 12. 2012 pa je bil toženec vabljen preko pooblaščenca, kar se skladno s 7. odstavkom 142. člena šteje za osebno opravljeno vročitev. Toženec se ni udeležil nobenega naroka, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanje toženca in odločilo glede na druge izvedene dokaze.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s številom opravljenih nadur in številom delovnih dni v času zaposlitve pri toženi stranki upravičeno upoštevalo tožničino evidenco, ki se v celoti sklada tudi z izpovedbami prič. B.B. je izpovedala, da so delali praktično vse sobote, nedelje in praznike in da je imela v enem mesecu prosto eno soboto in dve nedelji. Tudi C.C., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot šofer, je izpovedal, da so ostali delavci delali po cele dneve, medtem ko je imel sam sobote proste. B.B. je podrobno pojasnila tudi organizacijo dela pri toženi stranki: med delavniki je dopoldanska izmena pričela z delom 4:45 in končala 12:45, popoldanska pa je pričela 12:45 in končala 20:00. En teden so delali dopoldan, drug teden dopoldan. V soboto so delali od 4:45 do 14:00, ob nedeljah in praznikih pa od 5:45 do 13:00. Po koncu izmene je bilo potrebno trgovino še pospraviti, kar je trajalo vsaj pol ure. Vse navedeno potrjuje tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je imela tožnica proste dneve na soboto oziroma nedeljo ter da je en teden delala po 8 ur (torej dopoldan) in en teden po 7 ur (popoldan). Sodišče utemeljeno ni upoštevalo evidence tožene stranke o številu delovnih dni za leti 2010 in 2011, iz katere ni razviden poslovni čas in način dela, kot toženec zatrjuje v pritožbi. Toženec tudi ni pojasnil, kako je izračunal končno razliko ur (med opravljenimi urami in mesečnim fondom ur), ki jo navaja v svojih evidencah. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da so stroški prevoza na delo in z dela napačno obračunani. Med strankama namreč ni bilo sporno, da se je tožnica na delo v A. vozila iz B. in da je bil edini možen prevoz avto. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi tožničine evidence razporeda delovnih dni pravilno izračunalo potne stroške, do katerih je tožnica upravičena.

Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo za opravljene nadure in regres za leti 2010 in 2011 tožnici prisodilo v bruto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneskov. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je delodajalec dolžan bruto plačilo za nadure in regres obračunati, od tega plačati davek (in prispevke od nadur), delavcu pa nato izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (20. 12. 2012) veljavni Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/1996 in naslednji) je določal, da prispevke za socialno varnost plačujejo zaposleni, in sicer od plače in tudi vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer se prispevki obračunavajo in plačujejo iz bruto prejemkov. Zakon o dohodnini – ZDoh-2 (Ur. l. RS, št. 13/11 in naslednji) pa v 41. členu določa, da se v davčno osnovo šteje dohodek iz delovnega razmerja, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost. Zavezanec za plačilo prispevkov za delavca je delodajalec. Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006; v nadaljevanju: ZdavP-2) v 358. členu namreč določa, da prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec zavarovanec, zanj izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 58. členom tega zakona. Tudi 135. člen ZDR določa, da je delodajalec ob vsakem izplačilu plače dolžan izdati delavcu pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje, iz katerega je razviden tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Obvezne prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec delavec, za delavca izračuna, odtegne in plača delodajalec. Izračun in plačilo prispevkov od dohodkov iz delovnega razmerja pa delodajalec opravi skupaj z izračunom in plačilom akontacije dohodnine, ki jo plačuje od dohodkov zavezanca med letom. Tožena stranka mora zato od bruto zneskov za tožnico obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost, tožnici pa nato nakazati za odvedene zneske znižan znesek (tako tudi VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 526/2008). Tožnica je upravičena le do neto zneskov, ki bodo od dosojenih bruto zneskov ostali po plačilu davka (in prispevkov) ter do zakonskih zamudnih obresti od teh neto zneskov.

Delno utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov vrednost spora nepravilno ocenilo na 15.229,05 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vrednost vtoževanih zahtevkov za plačilo plače, regresa, nadur in potnih stroškov znaša 15.229,05 EUR, višina vtoževanih prispevkov in dajatev pa ni ocenljiva. Ta del zahtevka se skladno z 2. odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZOdvT) oceni na 4.000,00 EUR. Skupna vrednost spora tako znaša 19.229,05 EUR in se pravdni stroški odmerijo od te vrednosti. Tožnica je upravičena do naslednjih stroškov: nagrada za postopek v višini 544,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v višini 502,80 EUR (tar. št. 3102), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1281,00 EUR. Toženec pa je upravičen do nagrade za postopek v višini 544,70 EUR (tar. št. 3100), nagrade za narok v višini 502,80 EUR (tar. št. 3102), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.281,00 EUR. Tožnica je uspela s približno 60 % svojega zahtevka, zato je upravičena do pravdnih stroškov v višini 768,60 EUR, toženec pa (glede na 40 % uspeh) do 512,40 EUR. Po medsebojnem poračunu je tako toženec tožnici dolžan plačati 256,20 EUR.

Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo (na podlagi pete alinee 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe v delu odločitve glede regresa za leti 2010 in 2011 in plačila za nadure ter v delu odločitve glede pravdnih stroškov, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo v višini 670,40 EUR EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 828,48 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je toženec s pritožbo uspel v 30 %, zato mu mora tožnica povrniti pritožbene stroške v višini 248,54 EUR.