Jedro

Obstoj ali neobstoj prekarističnega razmerja je v tem primeru za presojo utemeljenosti motenjskega zahtevka nepomemben, saj ima posestnik varstvo pred motenjem le, če je (pravno upoštevno) motenje sploh izkazano.

Motilno dejanje je le tisto, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja. V relevantnem obdobju (od januarja 2021) tožnik konkretne posesti, ki bi jo bilo mogoče v dejanskem pogledu ovirati, niti ni vršil, saj v hiši ni stanoval, bila je nezasedena in predvidena za rušenje, vsa njegova posest pa je obsegala upravo in pregled nad nepremičninami v splošnem, česar občasna hoja in parkiranje tožencev niso preprečevali ali oteževali. Toženci so le občasno parkirali in hodili po sporni poti, kar je sicer od delavcev terjalo določeno povečano pazljivost, vendar s tem tožnikova posest ni bila pravno pomembno ovirana.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da odmetavanje cigaretnih ogorkov in posameznih (manjših) smeti pred za rušenje predvideno hišo ne pomeni pravno upoštevnega posega v posest, saj se s takim dejanjem bistvena vsebina posesti (ki je pri konkretnih površinah v njihovi prehodnosti in možnosti uporabe za hojo) ne spremeni. Pritožba ima sicer prav, da lastnik ni dolžan trpeti imisij s strani tretjih, vendar pri tem zmotno enači imisijo in pravno upošteven poseg v posest. Vsaka imisija ne pomeni tudi motenja posesti, imisijsko varstvo (ki ga tožniku nihče ne odreka) pa temelji na drugih predpostavkah kot posestno.

Res je, da tožnik v zahtevku omenja odstranitev »vseh stvari« tožencev, kar bi po jezikovni in logični razlagi lahko vključevalo tudi ograjo (pa še marsikaj drugega), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlaga, za kakršno se zavzema tožnik, ni dopustna. Tožbeni zahtevek mora biti jasen in določen, tako da ni dvoma, kaj je dolžnikova (toženčeva) obveznost in da tudi ni dvoma, kaj je treba storiti pri prisilni izvršitvi, če toženec obveznosti ne izpolni prostovoljno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik mora tožencem povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so lastniki sosednjih nepremičnin na K. v N., v naravi gre za dve stikajoči se starejši stavbi (t. i. A. in t. i. B. hiša). Tožnik zatrjuje motenje posesti svojih parcel št. 450, 451 in 452/1, vse k. o. ...

2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval vzpostavitev prejšnjega procesnega stanja na parceli št. 452/1 »... z odstranitvijo vseh svojih stvari tako iz parcele kot iz stavb na parceli, kar zajema tudi odstranitev drv, smeti in cigaretnih ogorkov ...« (I./1. točka izreka), nadalje prepoved tožencem, posegati v posest tožnika na parcelah 450, 451 in 452/1 z dostopanjem, hojo, vožnjo, parkiranjem ter odlaganjem ali hrambo stvari na tožnikovih parcelah (I./2. točka izreka); zavrnilo je stroškovni zahtevek tožnika (I./3. točka izreka) in naložilo slednjemu, da povrne tožencem pravdne stroške (II. točka izreka). Zahtevke je zavrnilo, ker je ugotovilo, da dejanja tožencev ne pomenijo pravno upoštevnega motenja posesti.

3. Zoper sklep se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da se je sodišče v celoti izognilo ugotavljanju obstoja prekarističnega razmerja. Tožnik nikoli ni dal dovoljenja za uporabo nepremičnine št. 450, toženke posesti na tej parceli niso zatrjevale, niti niso prerekale navedb tožnika glede motenja. Tožnik je s fotografijami dokazoval, da je tudi on uporabljal to parcelo za parkiranje, kar pa mu je bilo z ravnanjem toženih strank oteženo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do motilnega ravnanja postavitve ograje, česar toženke sploh niso prerekale. Tožnik je zahteval s tožbo odstranitev vseh stvari, katere je naštel le primeroma, ograja pa se šteje za stvar. Pri presoji dokazov mora sodišče opraviti analizo vsakega posameznega dokaznega sredstva in navesti argumente njegove dokazne (ne)vrednosti, česar v predmetni zadevi ni storilo. Sklep je utemeljilo izključno na navedbah toženk, pri čemer ni presojalo verodostojnosti in resničnosti njihovega pričanja v celoti, niti ni preverilo njihovih navedb tekom dokaznega postopka. Na drugi strani ni verjelo tožniku, da je zaradi ravnanj toženk prišlo do enodnevne zamude pri izvajanju del, pri čemer je življenjsko logično, da je prišlo do motnje pri izvajanju del, ker so morali delavci vsakič pred odmetavanjem materiala preveriti, ali je to varno z vidika toženih strank. Sodišče ni utemeljilo, zakaj verjame izjavam toženk, ne pa izjavam tožnika. Moralo bi upoštevati nasprotujoče si izjave toženk, ki so trdile, da cigaretni ogorki in metle niso njihove, na posebno vprašanje tožnika pa je tretjetožena potrdila, da stol je njihov in da na lokaciji, kjer so bili ogorki, smeti, metle in stol, kadi. Tožnik ne more sprejeti stališča sodišča, da odvrženi cigaretni ogorki in smeti ne predstavljajo motilnega ravnanja. Nesprejemljivo je, da bi moral tožnik trpeti imisije tretjih. Sodišče je pravno relevantna dejstva razlagalo zmotno in samo sebi nasprotujoče oziroma svojih zaključkov ni ustrezno utemeljilo, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Sodišče je protipravno ugotovilo, da je s postavitvijo gradbiščne ograje tožencem v bodoče onemogočena posest. Zaščita gradbišča z ustrezno ograjo je eden od temeljnih ukrepov, ki jih določa zakonodaja. Toženke so to izkoristile za vložitev motenjske tožbe P 24/2021, ki še teče. Sodišče je v tej zadevi zaključilo, da je s tem »tožencem v bodoče onemogočena posest,« torej je v tem postopku očitno zaključilo oziroma se vsaj mnenjsko opredelilo, da so toženci na nepremičninah v lasti in posesti tožnika imeli posest in da jim je slednja v bodoče onemogočena, kar je nezakonito in protipravno.

4. Toženke so na pritožbo odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, svojo odločitev je ustrezno obrazložilo in pri tem ni zagrešilo niti izrecno zatrjevanih, niti uradoma upoštevanih kršitev določb postopka.

7. Obširne pritožbene navedbe v zvezi z obstojem ali neobstojem prekarističnega razmerja so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da v konkretnem primeru ni izkazano motenje posesti kot eden od konstitutivnih elementov tožbenega zahtevka iz naslova motenja posesti.2 Obstoj ali neobstoj prekarističnega razmerja je v tem primeru za presojo utemeljenosti motenjskega zahtevka nepomemben, saj ima posestnik varstvo pred motenjem le, če je (pravno upoštevno) motenje sploh izkazano. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi ugotovilo, da so toženci imeli posest ali soposest, temveč zato, ker je ugotovilo, da njihova dejanja niso motilna (več razlogov o tem v nadaljevanju). Sklepanje, kot ga izpeljuje pritožba – da prekarist ne more uveljavljati posestnega varstva proti dajalcu prekarija, je do tu sicer pravilno, vendar pa je napačno nadaljevanje: da ima dajalec prekarija posestno varstvo zoper prekarista, če ne upošteva preklica dovoljenja za uporabo nepremičnin. Posestno varstvo ima le tisti posestnik, ki izkaže, da je bila njegova posest motena. Če motilnega dejanja ni, ni posestnega varstva; dajalec prekarija ima v takem primeru na voljo petitorno tožbo.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da toženke nikoli niso prerekale navedb glede motenja na parceli št. 450. Iz spisa je razvidno, da je v zvezi s to parcelo tožnik konkretizirano zatrjeval odlaganje drv in parkiranje. Toženci so že v odgovoru na tožbo navedli, da je šlo za enkratno ali dvakratno dejanje, da so toženci drva takoj po pozivu tožnika odstranili in da to ni oviralo tožnikove posesti, sodišče prve stopnje pa je (po presoji pritožbenega sodišča pravilno) zaključilo, da drv na tožnikovih parcelah ni več in da je šlo za enkratno motilno dejanje (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede parkiranja pa je obširno obrazložilo (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da glede na posest, kakršno je tožnik izvajal pred spornimi dejanji, občasna parkiranja tožencev niso posegala v tožnikovo posest. 9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s postavitvijo ograje. Sodišče prve stopnje se do motilnega dejanja postavitve ograje ni opredelilo iz upravičenega razloga – ker tožnik takega zahtevka sploh ni postavil. V tožbenem zahtevku se izrecno zahteva odstranitev drv, smeti in cigaretnih ogorkov. Res je, da tožnik v zahtevku omenja odstranitev »vseh stvari« tožencev, kar bi po jezikovni in logični razlagi lahko vključevalo tudi ograjo (pa še marsikaj drugega), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlaga, za kakršno se zavzema tožnik, ni dopustna. Tožbeni zahtevek mora biti jasen in določen, tako da ni dvoma, kaj je dolžnikova (toženčeva) obveznost in da tudi ni dvoma, kaj je treba storiti pri prisilni izvršitvi, če toženec obveznosti ne izpolni prostovoljno. Zato morajo biti stvari, katerih odstranitev se zahteva, predvsem kadar gre za večje oziroma pomembnejše stvari (kot je tudi ograja) v tožbenem zahtevku jasno in izrecno opredeljene. Sodna praksa sicer dopušča zahtevke v smislu odstranitve »vseh stvari,« vendar le v primerih, ko iz vsebine zahtevka jasno izhaja, kaj naj bi te (vse) stvari pomenile (npr. zahtevek za izpraznitev nepremičnine, kjer se od toženca zahteva, da jo izroči tožniku »izpraznjeno vseh oseb in stvari«).

10. Tožnik v nadaljevanju uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar je po oceni pritožbenega sodišča tudi ta del pritožbe neutemeljen. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sklep utemeljilo _izključno_ na navedbah toženih strank, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (10. do 12. točka obrazložitve) razvidno, da se sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na izpovedbe toženk, temveč tudi na izpovedbe tožnika, ki je večkrat omenil, da ga določena ravnanja tožencev niso motila oziroma ni znal povedati, ali so zanj predstavljala kakšno oviro pri izvrševanju posesti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (9. točka obrazložitve), da je motilno dejanje le tisto, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja. Nadalje je pravilno in prepričljivo obrazložilo (11. točka obrazložitve), da v relevantnem obdobju (od januarja 2021) tožnik konkretne posesti, ki bi jo bilo mogoče v dejanskem pogledu ovirati, niti ni vršil, saj v hiši ni stanoval, bila je nezasedena in predvidena za rušenje, vsa njegova posest pa je obsegala upravo in pregled nad nepremičninami v splošnem, česar občasna hoja in parkiranje tožencev niso preprečevali ali oteževali. V nadaljevanju je tudi pravilno in prepričljivo analizirano stanje v času, ko se je začelo s pripravljalnimi deli in rušitvijo objekta (februarja 2021), ko je ugotovilo, da so toženci le občasno parkirali in hodili po sporni poti, kar je sicer od delavcev terjalo določeno povečano pazljivost, vendar s tem tožnikova posest ni bila pravno pomembno ovirana.

11. Sodišče je tudi zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi zaradi ravnanj tožencev (občasne hoje), bila rušitvena dela zavlečena za en dan. Prepričljivih argumentov, zakaj ta zaključek ni točen, pritožba ne postreže. Slike, na katere se sklicuje pritožba, ne dokazujejo, za koliko časa (ur ali dni) naj bi bila dela podaljšana zaradi občasne hoje tožencev peš oziroma z otroškim vozičkom. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da občasna hoja (enkrat, dvakrat ali morda trikrat dnevno) ni mogla v tolikšni meri ovirati gradbenih del, da bi bilo mogoče govoriti o pravno relevantnem motenju posesti. Iz fotografij v spisu je razvidno, da je od K. do dvorišča tožencev prek sporne parcele približno 10 metrov, to pot pa je po logiki stvari mogoče prehoditi v manj kot minuti. Tudi, če bi šteli, da so toženci hodili morda po njej trikrat na dan (v obe smeri), znese to kvečjemu 10 minut dnevno. Tako se izkaže, da je nerealna navedba tožnika, da naj bi zaradi občasne hoje tožencev bila rušitvena dela podaljšana za en cel dan.3

12. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo »preveriti« navedbe tožencev, so nejasne, saj pritožba ne pojasni, kako naj bi sodišče to storilo, hkrati pa se pritožba vsebinsko ne sooči s tistim delom razlogov prvostopenjskega sklepa, ki se opira na izjave samega tožnika na zaslišanju (ko npr. ni znal pojasniti, zakaj naj bi ga določena dejanja motila in v čem so motilno vplivala na njegovo posest). Zato pritožba ne more uspeti s parcialnim sklicevanjem na dele izpovedb tožencev (npr. o cigaretnih ogorkih, metlah in stolu), saj je sodišče svojo odločitev v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP oprlo na uspeh celotnega dokaznega postopka, kar je vključevalo tudi izpovedbo tožnika ter pritožbeno neizpodbijane ugotovitve o tem, kako in v kakšnem obsegu je tožnik izvrševal posest pred motilnimi dejanji.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s cigaretnimi ogorki in drugimi smetmi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da odmetavanje cigaretnih ogorkov in posameznih (manjših) smeti pred za rušenje predvideno hišo ne pomeni pravno upoštevnega posega v posest, saj se s takim dejanjem bistvena vsebina posesti (ki je pri konkretnih površinah v njihovi prehodnosti in možnosti uporabe za hojo) ne spremeni. Pritožba ima sicer prav, da lastnik ni dolžan trpeti imisij s strani tretjih, vendar pri tem zmotno enači imisijo in pravno upošteven poseg v posest. Vsaka imisija ne pomeni tudi motenja posesti, imisijsko varstvo (ki ga tožniku nihče ne odreka) pa temelji na drugih predpostavkah kot posestno.

14. Pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljene. Pritožba se sklicuje na domnevno logično nasprotje med 8. in 12. točko obrazložitve,4 vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že pojmovno ni podana, saj ne gre za dejstvo, ki bi bilo v tej pravdi odločilno. Kot je že uvodoma pojasnjeno, sodišče zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi toženci izkazali, da imajo posest (ali da je tožnik nima), temveč zato, ker je ugotovilo, da zatrjevana dejanja niso pravno upoštevno motenje. Zato vprašanje, ali so toženci imeli posest ali ne, v tem primeru ni odločilno dejstvo.

15. Pritožbene navedbe v zvezi z gradbeno ograjo so deloma nerazumljive, deloma neutemeljene. Ni jasno, zakaj naj bi bil zaključek sodišča, da je zaradi postavljene gradbene ograje tožencem v bodoče izvajanje posesti onemogočeno, »nezakonit« oziroma »protipraven.« Razlogi sodišča v obrazložitvi (katerekoli) odločbe so lahko zmotni, napačni, pomanjkljivi, ne pa »nezakoniti« ali »protipravni«. Ni jasno, kaj želi pritožba povedati z navedbami (ki sploh niso sporne), da je bil namen tožnikovega nakupa nepremičnine gradnja novega objekta, da so se postopki zavlekli in da je zaščita gradbišča z ograjo zakonsko določen ukrep. Ta dejstva v ničemer ne omajejo zaključka sodišča prve stopnje (zaključni del 11. točke obrazložitve na 8. strani izpodbijanega sklepa), da zaradi gradbiščne ograje niti parkiranje, niti hoja po tožnikovih parcelah nista več možna in da ne bosta možna niti v prihodnje, saj je projektant povedal, da je predvidena pozidava celotnega prostora in prehod tam, kjer je bil doslej, glede na arhitekturno zasnovo ne bo več mogoč. Pri tem se pritožba zopet povsem nepotrebno (za ta postopek) ukvarja z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli toženci posest. Pravilna je dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki je pritožba ne izpodbija konkretizirano), da domnevno motilna ravnanja tožencev, ki jih tožnik želi s tožbo prepovedati (hoja, parkiranje in odlaganje stvari na njegovih nepremičninah), trenutno niso več možna zaradi postavljene gradbiščne ograje, ko bo gradnja končana, pa (trajno) ne bo več možna zaradi spremenjene konfiguracije novozgrajenega objekta. Glede na to je pravilen pravni zaključek, da je zahtevek za prepoved bodočih motilnih ravnanj neutemeljen, saj je z veliko verjetnostjo mogoče zaključiti, da v prihodnosti toženci tovrstnih ravnanj ne bodo mogli več izvrševati, četudi bi hoteli, ker to fizično ne bo mogoče. 16. Naposled so tudi pravno zgrešene navedbe v zvezi z drugo motenjsko tožbo, ki se vodi med strankama pred istim prvostopenjskim sodiščem (P 24/2021) in da naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (4. in 5. člen ZPP, pravica do poštenega sojenja in pravica do izjave), »saj se je v tem postopku opredelilo do vprašanja oziroma zahtevka, v katerem teče drug postopek, v katerem dokazovanje še ni zaključeno.« Sodišče se v tej pravdi ni opredelilo do nobenega zahtevka5 iz kakšne druge pravde, temveč je zgolj ugotavljalo dejstvo, pri čemer to dejstvo, s katerim pritožba obširno polemizira (posest tožencev), v predmetni pravdi sploh ni pravno odločilno.6 Evidentno je, da z obrobnim, ilustrativnim ugotavljanjem tega dejstva sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih določb postopka ali pravic tožeče stranke.

17. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in popolno obrazložena. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

18. Ker je tožnik s pritožbo propadel, toženci pa so nanjo vsebinsko odgovorili, jim je dolžan (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP) povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo odgovor na redno pravno sredstvo (375 točk), 2 % materialnih izdatkov in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj 279,99 EUR. Stroške mora tožencem povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Ti elementi so: tožnikova posest, obstoj motilnega dejanja, oseba motilca in protipravnost motenja. 3 Pritožba ne zatrjuje, da bi toženci hodili zelo pogosto, kontinuirano oziroma z namenom nagajanja ali šikaniranja. 4 Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve štelo za prepričljivo tožnikovo navedbo, da so toženke zaradi preklica prenehale uporabljati prehod, kar pomeni, da posesti niso imele, v 12. točki obrazložitve pa ugotavlja, da zaradi ravnanj toženk ni prišlo do nikakršne spremembe v posestnem stanju. 5 Pravnomočen in pravno zavezujoč je le izrek sodne odločbe, ne pa obrazložitev. 6 Pritožbenemu sodišču se jasno nakazuje, da je dejansko ozadje spora vprašanje služnosti, ki jo toženci zatrjujejo, in ne posamezna vtoževana motilna dejanja, vendar se v tem postopku presoja le tisto, kar je relevantno za vprašanje motenja posesti.