Jedro

Sodne takse, ki bi jih stranka, ki je v pravdi zmagala, morala plačati, pa jih zaradi oprostitve ni, logično ne morejo biti predmet njene zahteve za povrnitev pravdnih stroškov. 15. člen ZST-1 vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo (in ne med pravdnima strankama), sodišče mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Povedano pomeni, da odločitev o teh stroških ni nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pravdni postopek na prvi stopnji z dne 8.6.2015. Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Poudarja, da so sodne takse nasprotne stranke del pravdnih stroškov in da je sodišče o pravdnih stroških v tej pravdi odločilo že s sklepom z dne 12.5.2015. Sodišče je torej odločilo o stvari, o kateri je že odločalo in je s tem kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 168. člena ZPP (enaka pa je tudi določba 15. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1) so sodne takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, res del pravdnih stroškov. Če stranka, ki je bila takse oproščena v pravdi zmaga, mora te takse plačati tožena stranka. Način in dolžnost plačila sodne takse pa sta izrecno urejena v citiranih določbah. Ker gre za specialno pravilo, taka določba izključuje uporabo splošnega pravila o odločanju o pravdnih stroških (163. člen ZPP). Sodne takse, ki bi jih stranka, ki je v pravdi zmagala, morala plačati, pa jih zaradi oprostitve ni, logično ne morejo biti predmet njene zahteve za povrnitev pravdnih stroškov (odločanje o tej zahtevi pa ureja 163. člen ZPP). 15. člen ZST-1 vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo (in ne med pravdnima strankama), sodišče mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Povedano pomeni, da odločitev o teh stroških ni nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek. Takšna je tudi novejša sodna praksa VSM in večinska sodna praksa ostalih sodišč (na primer VSM I Cp 954/2014, VSL, II Cp 1193/2012 in VSL I Cp 2480/2013). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).