Jedro

Neutemeljeno pa je sicer stališče druge tožene stranke, da ni privolila v spremembo tožbe in da zato tudi ni bila dolžna prerekati navedb tožeče stranke glede investicij v objekt, ki ga je uporabljala tožena stranka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, druga tožena stranka spremembi ni nasprotovala in se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, kar pomeni, da se po 2.odst. 185.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje, da je v spremembo tožbe privolila.

Izrek

Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 3.točki izreka glede teka zamudnih obresti s p r e m e n i, tako da je dolžna plačati druga tožena stranka tožeči stranki znesek 9.257.933,31 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 22.04.2003 dalje do plačila, višji zahtevek glede zamudnih obresti pa se zavrne.

Sicer se pritožba druge tožene stranke zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna prva tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 20.153.400,64 SIT skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 18.04.2003 dalje do plačila in 7.731.859,62 SIT skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dne 18.04.2003 dalje do plačila, vse pod izvršbo, v roku 15 dni, ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper drugo toženo stranko in odločilo, da je dolžna druga tožena stranka tožniku plačati znesek 9.257.933,31 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 18.04.2003 dalje do plačila in 7.731.859,62 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dne 18.04.2003 dalje do plačila, vse pod izvršbo, v roku 15 dni, kar pa tožnik zahteva več, to je znesek 10.895.467,33 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dne 18.04.2003 dalje do plačila pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je druga tožena stranka dolžna povrniti tožniku v višini 258.575,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.06.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje druga tožena stranka brez posebne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tako da drugi toženi stranki naloži obveznost plačila deset leasing obrokov skupaj z obrestmi za vezane vloge na vpogled od 14.04.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni videti podlage za odločitev sodišča prve stopnje, po katerem bi morala plačati druga tožena stranka tožeči stranki deset leasing obrokov z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 18.04.2003 dalje. Plačilo teh zneskov nikakor ni zapadlo na ta dan. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da je druga tožena stranka privolila v spremembo tožbenega zahtevka, zato tudi ni s pripravljalnimi vlogami prerekala navedb glede investicij. Je pa na obravnavi direktorica druge tožene stranke povedala, da je tožnik sicer izvedel določene investicije v objekt, vendar so bile te investicije nepotrebne. Še več, s temi investicijami je tožnik stanje na objektu celo poslabšal, tako da nima pravice zahtevati od tožene stranke povrnitve njihove vrednosti. Napačno je sodišče prve stopnje tudi presodilo dokaze, to je razna potrdila, iz katerih naj bi izhajalo, kaj je tožnik plačeval v okviru teh investicij. Druga tožena stranka nasprotuje tudi izreku o stroških.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba druge tožene stranke je le delno utemeljena, to je glede teka zamudnih obresti od zneska 9.257.933,31 SIT.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer sodišče prve stopnje dejansko stanje glede bistvenih okolnosti spora pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je glede glavnega zahtevka uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Napačno je odločilo, po mnenju pritožbenega sodišče, le glede teka zamudnih obresti od zneska 9.257.933,31 SIT. Res ni videti podlage, da bi zamudne obresti od tega zneska tekle od 18.04.2003 dalje. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za povračilo desetih leasing obrokov vložila šele v pripravljalni vlogi, ki je prispela na sodišče prve stopnje dne 22.04.2003. Zato tečejo lahko zamudne obresti šele od tedaj dalje, saj gre za zahtevek zaradi neupravičene pridobitve, tožeča stranka pa sicer ni ničesar niti navajala, kaj šele dokazala, da bi bila druga tožena stranka glede teh zneskov v slabi veri (214.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ni pa sicer podlage za stališče, ki ga izraža v pritožbi druga tožena stranka, da naj bi namreč tožeči stranki sploh ne šle zakonske zamudne obresti, ampak obresti za vezane vloge na vpogled. Neutemeljeno pa je sicer stališče druge tožene stranke, da ni privolila v spremembo tožbe in da zato tudi ni bila dolžna prerekati navedb tožeče stranke glede investicij v objekt, ki ga je uporabljala tožena stranka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, druga tožena stranka spremembi ni nasprotovala in se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, kar pomeni, da se po 2.odst. 185.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje, da je v spremembo tožbe privolila. Res pa, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, druga tožena stranka ni glede navedb tožeče stranke v zvezi z investicijami ničesar navajala. Samo dejstvo, da je o teh investicijah zakonita zastopnica druge tožene stranke zaslišana kot stranka izpovedala, da niso bile koristne, pa ne pomeni navedb druge tožene stranke glede zahtevka tožeče stranke. Zato je potrebno navedbe druge tožene stranke v pritožbi, ki se nanašajo na to, da so bile investicije nekoristne in celo škodljive, pa tudi navedbe glede višine teh investicij v zvezi z izdanimi potrdili, šteti kot nove navedbe, za katere druga tožena stranka ni izkazala, zakaj jih ni podala najkasneje do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Tako te navedbe glede na določilo 1.odst. 337.čl. ZPP v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati. Kar pa se tiče stroškov postopka na prvi stopnji, pa druga tožena stranka v pritožbi niti ne pove konkretno, v čem naj bi bila napaka pri odločitvi sodišča. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke le delno ugodilo glede teka zamudnih obresti v zvezi z zneskom 9.257.933,31 SIT, v ostalem pa pritožbo druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v kolikor se nanaša na drugo toženo stranko. Glede na uspeh druge tožene stranke le z neznatnim delom zahtevka, v zvezi s katerim pa niso nastali posebni stroški, v izrek o stroških ni posegalo.

Kar pa se tiče pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da odgovor tožeče stranke na pritožbo druge tožene stranke ni bil potreben, ker v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Zato je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.