Jedro

Revidentkino nasprotovanje temu, da se sta se nižji sodišči sploh odločili za razlago, po njenem mnenju jasnih in natančnih določil sporazuma, pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo, kadar je pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena in zato razlaga pogodbe ni potrebna (prvi odstavek 82. člena OZ). V obravnavanem primeru, ko je tretja toženka ugovarjala, da predmetni določili ne veljata zanjo in njenega sina – drugega toženca (ker ni nemoralno, če se vnuk in njegova mati vselita v lastno nadstropje hiše, in ker sta določili, v kolikor se njuna vsebina nanaša na vnuka in njegovo mati, nemoralni), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da določili sporazuma ni mogoče kar uporabiti, temveč ju je potrebno razložiti, in zato z razlago ugotavljalo vsebino spornih določil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku z dne 10.2.2005, sklenjene med prvim tožencem kot preužitkarjem, drugim tožencem kot prevzemnikom premoženja in tretjo toženko kot prevzemnico obveznosti. Zavrnilo je tudi zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko za izpraznitev stanovanjske hiše v Š., ki stoji na parc. št. 737, vpisani v vl. št. 306 k.o. ..., v delu, ki jo hasnujeta po navedeni pogodbi o preužitku, ter odločilo o stroških pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da ju spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencem pa naloži v plačilo stroške postopka. Pogodba o preužitku je v nasprotju z moralnim načelom spoštovanja dogovora tožnice in prvotoženca iz sporazuma o delitvi skupnega premoženja zakoncev in v nasprotju običaji, zaradi česar je nemoralna in nična. Določili 7. in 9. člena sporazuma sta jasni in natančni; s prvim sta se pogodbenika dogovorila, da nobena pogodbena stranka brez soglasja drugega pogodbenika nepremičnine ne more prodati in odtujiti, z drugim pa, da nobena pogodbena stranka brez soglasja druge ne more pripeljati druge osebe v hišo, da bi se tja preselila. Nepremičnina je bila odtujena in vanjo so se priselile druge osebe, zato je bilo potrebno soglasje tožnice. Tožene stranke so v postopku na prvi stopnji predložile soglasje z dne 17.2.2005, za katerega je tožnica zatrjevala, da je ponarejeno in da na njem ni njen podpis, v dokaz pa predlagala izvedenca grafološke stroke. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, temveč je kljub jasnim in natančnim določbam sporazuma ugotavljalo pravi namen teh določil, z razlago tez pod točko 16 ter 1 in 2. Pristnost soglasja je odločilno dejstvo, razlogi sodišč o tem dejstvu in zavrnitvi postavitve izvedenca pa nejasni in sami s sabo v nasprotju, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Nižji sodišči sta napačno subsumirali ugotovljeno dejansko stanje pod pravno normo, ko sta zapisali, da je dokazna ocena o namenu prepovedi tudi logična in življenjska ter v bistvu pomeni, da sta se stranki sporazuma zavarovali pred morebitno odtujitvijo etažne lastnine tujcem in vselitvijo slednjih v njuno hišo, s končnim ciljem ohranitve družinskega premoženja za njune potomce, kar omogočajo določila 38. člena Stvarnopravnega zakonika.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je tožbeno trditveno podlago o ničnosti pogodbe o preužitku z dne 10.2.2005, sklenjene med toženci, utemeljevala s tem, da je pogodba v nasprotju z moralnim načelom spoštovanja dogovora pogodbenih strank, ker je prvi toženec, ki je s pogodbo o preužitku odsvojil svojo solastninsko pravico na nepremičnini, kršil dogovor s tožnico (solastnico nepremičnine) o prepovedi odsvojitve solastninskega deleža na nepremičnini brez njenega soglasja (7. člen sporazuma o delitvi skupnega premoženja zakoncev, v nadaljevanju sporazum) in prepoved vselitve drugih oseb v hišo brez njenega soglasja (9. člen sporazuma).

Revizija nima prav, da sta nižji sodišči ravnali nepravilno, ko sta ugotavljali pravi namen določil 7. in 9. člena sporazuma. Revidentkino nasprotovanje temu, da se sta se nižji sodišči sploh odločili za razlago, po njenem mnenju jasnih in natančnih določil sporazuma, pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava(1). Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo, kadar je pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena in zato razlaga pogodbe ni potrebna (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami). V obravnavanem primeru, ko je tretja toženka ugovarjala, da obravnavani določili ne veljata zanjo in njenega sina – drugotoženca (ker ni nemoralno, če se vnuk in njegova mati vselita v lastno nadstropje hiše, in ker sta določili, v kolikor se njuna vsebina nanaša na vnuka in njegovo mati, nemoralni), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da določili sporazuma ni mogoče kar uporabiti, temveč ju je potrebno razložiti, in zato z razlago ugotavljalo vsebino spornih določil. Kot metodo razlage je uporabilo ugotavljanje prave volje pogodbenih strank in se pri tem omejilo na ugotavljanje namena bivših zakoncev pri sklepanju spornih določil sporazuma (drugi odstavek 82. člena OZ). Ugotovilo je, da je namen prepovedi iz 7. člena sporazuma ohranitev družinskega premoženja, določba 9. člena sporazuma pa ni bila zapisana v razmerju do njune hčerke, še manj v razmerju njunega vnuka, ampak izključno v razmerju do morebitnih partnerjev bivših zakoncev, s katerimi bi po razvezi zakonske zveze želela živeti. Drugostopenjsko sodišče je še dodalo, da je logično in življenjsko, da sta se stranki sporazuma zavarovali pred morebitno odtujitvijo »etažne« lastnine vsakega izmed njiju tujcem in pred vselitvijo slednjih v hišo, s končnim ciljem ohranitve družinskega premoženja za njune potomce. V kolikor revizija meri na to, da sta nižji sodišči pogodbeno voljo ugotovili narobe (zadnji odstavek revizije o dokazni oceni glede namena prepovedi), je treba pojasniti, da gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje(2), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob vezanosti na dejanske ugotovitve nižjih sodišč je pritrditi zaključku sodb nižjih sodišč, da se prepovedi iz spornih določil ne nanašata na sorodnike v ravni vrsti (ampak na tuje oziroma »nedružinske« osebe), zaradi česar sporni določili za ta krog oseb ne veljata, prvi toženec J. N. pa s sklenitvijo pogodbe o preužitku s svojim vnukom in hčerko in vselitvijo teh oseb v hišo ni kršil zavez iz sporazuma.

Ker se v primeru odsvojitve in priselitve družinskih oseb sporni določili ne uporabljata in soglasji bivšega zakonca nista potrebni, je ugotavljanje obstoja in veljavnosti soglasja za odločitev v obravnavani zadevi pravno nepomembno. Ne gre za odločilno dejstvo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, vključno z izvedencem grafološke stroke, s katerim je tožnica želela dokazati nepristnost podpisa na listini o soglasju. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga je sodišče tudi ustrezno in nazorno obrazložilo (četrta stran prvostopenjske sodbe) in je očitek revizije o bistveni kršitvi določb postopka neutemeljen.

Ne glede na navedeno tudi morebitna kršitev dogovora iz sporazuma ne bi imela za posledico ničnost pogodbe o preužitku. S pravnim poslom dogovorjeni prepovedi (prepoved odsvojitve nepremičnine brez soglasja solastnika in prepoved vselitve drugih oseb brez soglasja solastnika) pomenita omejitev razpolagalne sposobnosti vsakega solastnika nepremičnine z namenom ohranjanja družinskega premoženja. Gre za zavezovalni pravni posel (obligacijsko razmerje), ki ustvarja le relativno razmerje med pogodbenima strankama (solastnikoma), ki sta se s takim poslom zavezali. Kršitev obligacijske zaveze pa na veljavnost odsvojitve solastninskega deleža na nepremičnini, na kateri obstaja obligacijska pravica in se niti ne vpisuje v zemljiško knjigo, ne vpliva, niti nima za posledico ničnosti pogodbe o odsvojitvi, saj predstavlja zgolj kršitev medsebojnega dogovora (kršitev norme, postavljene v interesu strank), ne pa tudi kršitev oziroma nasprotovanje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (kršitev norme, postavljene v splošnem interesu).

Uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako v zadevi III Ips 95/2002.Op. št. (2): Podobno v sodbi II Ips 252/98 in odločbi II Ips 86/2002. Da je ugotavljanje vsebine pogodbe dejansko vprašanje, je navedlo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 232/2000 z dne 10.5.2001.