Jedro

I. Dejanske ugotovitve opredeljujejo življenjsko skupnost med pravdnima strankama kot zakonsko zvezo, ker se je kot takšna manifestirala navzen že pred nakupom spornega stanovanja, predvsem pa je bila potrjena z rojstvom skupnega otroka. Elementi izvenzakonske skupnosti so opredeljeni tako določno, da je uporaba 12. člena ZZZDR na mestu.

II. Revizijska graja opredelitve višine deležev na skupnem premoženju je podana izključno ob upoštevanju finančnih elementov. Res je, da je zelo pomembno, koliko je kateri od partnerjev vložil sredstev v skupno premoženje, vendar je po določbi 2. odstavka 59. člena ZZZDR treba upoštevati pri tem tudi druge okoliščine (varstvo in vzgojo otroka, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in drugo). Te druge okoliščine revizija zanemari, njihovo obrobno upoštevanje v dosedanjem postopku pa je tožniku kvečjemu v korist.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnika dvoinpolsobnega stanovanja v Logatcu in pripadajoče garaže, pri čemer znaša tožnikov solastninski delež 3/5, toženkin pa 2/5 od celote. Zato je toženki naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo solastninski delež tožnika 77,5 %, solastninski delež toženke pa 22,5 % od celote. V reviziji pojasnjuje, da je prišlo do nesporazuma med njim in pooblaščencem, ki se je odpovedal pritožbi, zaradi česar je tožnik sam vložil neobrazloženo pritožbo proti sodišču prve stopnje. Sicer pa tožnik meni, da med njim in toženko izvenzakonska skupnost ni obstojala. Sodišče je opravilo tudi napačno finančno konstrukcijo za pokritje plačila stanovanja in garaže. V tem delu revizije tožnik graja sprejeto dokazno oceno, ki se nanaša na vprašanje toženkinih finančnih zmožnosti in na ugotovitve o njegovih lastnih prihrankih. Sicer sta s toženko imela vsak svoj denar, s katerim sta prosto razpolagala. V reviziji tožnik končno opravi finančni izračun, iz katerega naj bi sledilo, da je sam v nakup spornih nepremičnin vložil 77,5 % denarja, toženka pa le 22,5 %.

Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Navedb o nesporazumu med tožnikom in njegovim pooblaščencem, kar naj bi imelo za posledico vložitev neobrazložene pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati v okviru dopustnih revizijskih razlogov (1. odstavek 385. člena ZPP). Gre namreč za stvar notranjega razmerja med stranko in njenim pooblaščencem, ki ni relevantna v tej pravdi. Tudi glede ostalih revizijskih trditev obvelja, da razen splošne navedbe, da sodbo sodišča druge stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ("grobe kršitve procesnega prava"), tožnik ni navedel dejstev, ki bi terjala preizkus v tej smeri. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po določbi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti le v smeri kršitve določb pravdnega postopka po določbi 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa je pri tem ugotovilo, da ta kršitev v postopku ni bila storjena.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Gre za pravno razlago ugotovljenih dejstev zaradi uporabe 12. člena ZZZDR (obstoj izvenzakonske skupnosti) ter s tem v zvezi zaradi uporabe določbe 2. odstavka 51. člena in 59. člena ZZZDR o pridobivanju skupnega premoženja in o višini deležev na njem. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu preizkusilo in ugotovilo, da je materialno pravo pravilno uporabljeno. Izostanek pritožbenih trditev, ki bi morda grajale na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je imel za posledico tudi izostanek ustreznega drugostopnega preizkusa; vendar pa to še ne pomeni, da lahko tožnik v nasprotju z določbo 3. odstavka 385. člena ZPP graja dejanske ugotovitve z revizijo. Revizija namreč polemizira prav z dokazno oceno o obstoju dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo in o "finančni konstrukciji" , ki je dala rezultat o višini deležev na skupnem premoženju. Na dejanske ugotovitve, sprejete na nižji stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Te dejanske ugotovitve opredeljujejo življenjsko skupnost med pravdnima strankama kot zakonsko zvezo, ker se je kot takšna manifestirala navzen že pred nakupom spornega stanovanja, predvsem pa je bila potrjena z rojstvom skupnega otroka. Elementi izvenzakonske skupnosti so opredeljeni tako določno, da je uporaba 12. člena ZZZDR na mestu.

Revizijska graja opredelitve višine deležev na skupnem premoženju je podana izključno ob upoštevanju finančnih elementov. Res je, da je zelo pomembno, koliko je kateri od partnerjev vložil sredstev v skupno premoženje, vendar je po določbi 2. odstavka 59. člena ZZZDR treba upoštevati pri tem tudi druge okoliščine (varstvo in vzgojo otroka, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in drugo). Te druge okoliščine revizija zanemari, njihovo obrobno upoštevanje v dosedanjem postopku pa je tožniku kvečjemu v korist. Zato revizijsko sodišče ob vezanosti na ugotovljeno dejansko podlago o finančnih prispevkih partnerjev ne najde razlogov za pritrditev reviziji, ki skuša prikazati, da je tožnikov solastni delež večji od 3/5. Tožnikove sicer boljše finančne zmožnosti so prišle do zadostnega izraza.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizije, ker z njo ni uspel, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi v reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).