Jedro

Ob obstoječih predpisih ter pravilih splošnega akta tožene stranke pri tem ni bilo mogoče upoštevati tožnikovega zdravstvenega stanja. Ta kriterij bi lahko bil upoštevan le, če bi presežnih delavcev kategorije "skladiščnik" ne mogli določiti z uporabo drugih kriterijev, ki jih je bilo treba po Pravilniku upoštevati pred zdravstvenim stanjem delavcev. Pri ugotavljanju presežkov tožnik ni bil v neenakem pravnem položaju z drugimi delavci, saj so po ugotovitvi sodišč za vse primerjane delavce veljali enaki kriteriji ter enak način njihove uporabe. Slab vid lahko vpliva na slabše doseganje delovnih rezultatov delavca, vendar pa so lahko slabši delovni rezultati tudi posledica drugih okoliščin. Sodišči sta zato pravilno ugotovili, da ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik zaradi zdravstvenega stanja posebej zavarovan v postopku ugotavljanja presežkov. V času ugotavljanja presežkov ni imel statusa delovnega invalida.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj razveljavi sklepe organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot presežnemu delavcu, sprejete v septembru oziroma oktobru 1991, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 17.4.1997 dalje ter mu izplačati znesek, za katerega je bil prikrajšan pri plači z zamudnimi obresti in zanj plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot skladiščnik, v letu 1991 pa mu je delovno razmerje prenehalo kot presežnemu delavcu. Kasneje, marca 1992, mu je bila priznana III. stopnja invalidnosti. Tožena stranka je v skladu z notranjim splošnim aktom sprejela program razreševanja presežnih delavcev. V okviru kategorije skladiščnikov je bilo ocenjevanih 23 oseb. Temeljni kriterij, ki je bil uporabljen, je bila delovna uspešnost, kjer je tožnik dosegel slabo oceno, zato je bila odločitev tožene stranke, ki je tožnika uvrstila med presežne delavce, zakonita.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo z navedbo, da tožena stranka pri ugotavljanju presežkov ni upoštevala tožnikovih težav, ki jih ima z vidom. Te težave so bile razlog za njegovo manjšo delovno uspešnost, zato je bil pri ocenjevanju v neenakopravnem položaju z drugimi delavci iste kategorije. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka upoštevala pri ocenjevanju delovne uspešnosti skladiščnikov vseh šest kriterijev, ki jih za ugotavljanje delovne uspešnosti določa splošni akt tožene stranke.

Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, ker nista ugotovili, da je odločitev tožene stranke nezakonita, ker v postopku ugotavljanja presežkov ni bilo upoštevano tožnikovo tožnikovo zdravstveno stanje. Zaradi slabega vida je tožnik prizadet in dela ne more opravljati enako kvalitetno kot njegovi sodelavci. Tožena stranka pozna njegovo zdravstveno stanje. Leta 1992 je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid III.

kategorije, pri čemer je invalidska komisija ugotovila, da njegovo zdravstveno stanje, zaradi katerega je priznana invalidnost, traja že od leta 1985 dalje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

V letu 1991 so prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov urejala določila 29. in naslednjih členov Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91), po katerih je morala organizacija oziroma delodajalec, ki je ugotavljal, da je delo nekaterih delavcev presežno, izdelati program razreševanja presežnih delavcev, katerega element je tudi seznam presežnih delavcev. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90) je določala kriterije, ki so veljali za izbiro presežnih delavcev ter način uporabe teh kriterijev. Kot prvi kriterij je določala delovno uspešnost. Če na podlagi tega kriterija seznama presežnih delavcev ni bilo mogoče ugotoviti, je bilo mogoče uporabiti naslednje kriterije. Takšna ureditev je veljala pri toženi stranki tudi po Pravilniku o določanju kriterijev za ugotavljanje nepotrebnih delavcev (v nadaljevanju: Pravilnik). Po določilih 2. člena Pravilnika je bil temeljni kriterij delovna uspešnost. Druge kriterije, med katerimi je tudi zdravstveno stanje, je bilo mogoče uporabiti le, če odločitev ni bila mogoča zaradi enakega števila točk, ki so bile ugotovljene ob upoštevanju temeljnega kriterija. Kot sta pravilno ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je tožena stranka pravilno izvedla postopek ocenjevanja delovne uspešnosti delavcev, opredeljenih kot kategorija "skladiščnik", ter na podlagi tega ocenjevanja upravičeno uvrstila tožnika med presežke. Ob obstoječih predpisih ter pravilih splošnega akta tožene stranke pri tem ni bilo mogoče upoštevati tožnikovega zdravstvenega stanja. Ta kriterij bi lahko bil upoštevan le, če bi presežnih delavcev kategorije "skladiščnik" ne mogli določiti z uporabo drugih kriterijev, ki jih je bilo treba po Pravilniku upoštevati pred zdravstvenim stanjem delavcev. Pri ugotavljanju presežkov tožnik ni bil v neenakem pravnem položaju z drugimi delavci, saj so po ugotovitvi sodišč za vse primerjane delavce veljali enaki kriteriji ter enak način njihove uporabe. Slab vid lahko vpliva na slabše doseganje delovnih rezultatov delavca, vendar pa so lahko slabši delovni rezultati tudi posledica drugih okoliščin. Sodišči sta zato pravilno ugotovili, da ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik zaradi zdravstvenega stanja posebej zavarovan v postopku ugotavljanja presežkov. V času ugotavljanja presežkov ni imel statusa delovnega invalida. Ta status je pridobil šele 17.3.1992 (invalidnost III. kategorije), kot je to razvidno iz sklepa SPIZ, Območna delovna enota M., št. I 5001848 z dne 31.3.1992. Slabše zdravstveno stanje, ki ga omenja revident, in ki naj bi trajalo že od leta 1985 dalje, je vplivalo na položaj tožnika tako, da ga je tožena stranka razporedila na drugo delovno mesto, ni pa moglo vplivati na to, da bi tožnik ne smel biti v postopku ugotavljanja presežnih delavcev ocenjevan na temelju delovne uspešnosti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.