Jedro

Toženka le obširno zatrjuje, da obvestil ni prejela v hišni predalčnik, pri tem pa ne predlaga izvedbe nobenega dokaza (npr. vsaj svojega zaslišanja), s katerimi bi verodostojnost javne listine (vročilnice) izpodbila.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti nepremičnino - celotno zgornjo etažo stanovanjske hiše na naslovu O. p. 1, N., ki stoji na parc. št. 223/2 k.o. X in jo prazno oseb in stvari izročiti v neposredno posest tožeči stranki. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2008. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, odmerjene na 391,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki naj toženki vroči tožbo s pozivom na odgovor. Navaja, da v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno nobeno obvestilo, iz katerega bi izhajalo, da je bila vročitev tožbe pritožnici poskušena, niti obvestilo, da se poštna pošiljka nahaja na pošti. Vse poštne pošiljke redno sprejema. Nelogično je, da bi prevzela vsa pisanja, ki so ji bila vročena s strani tožnikovih pooblaščencev in s strani sodišča, le tožbe naj ne bi prevzela. Dejstva, da se obvestilo ni nahajalo v njenem poštnem predalčniku, ne more dokazovati drugače, kot da postavi trditve, da obvestila ni prejela, saj gre za negativno dejstvo, katerega obstoj stranka, ki ga zatrjuje, ne more dokazati. Ker vročitev tožbe ni bila pravilna, ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Sicer pa je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava, saj iz odgovora pritožnice z dne 29.7.2008 izhaja, da nepremičnine, ki jih zaseda, predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Lastninsko pravico je pridobila na originaren način, torej po zakonu samem in ni potrebno, da je kot (so)lastnica vpisana v zemljiški knjigi.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka izpodbija zamudno sodbo iz razloga, ker ji tožba ni bila vročena v odgovor (obvestilo ni bilo vrženo v hišni predalčnik). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito zaključilo, da je bila tožba s pozivom na odgovor toženki pravilno vročena (4. odstavek stran 2 sodbe). Zaznamki na vročilnici in na njej zapisana izjava vročevalca, se domnevajo za resnične, saj gre v primeru vročilnice za javno listino (1. odst. 224. člena ZPP; prim. sodbo II Ips 455/2006), zato bi morala toženka izpodbijati njihovo resničnost. Toženka pa le obširno zatrjuje, da obvestil ni prejela v hišni predalčnik, pri tem pa ne predlaga izvedbe nobenega dokaza (npr. vsaj svojega zaslišanja), s katerimi bi verodostojnost javne listine izpodbila. Glede na to, da toženki ni uspelo izpodbiti domneve, da je bilo obvestilo vrženo v hišni predalčnik, je sodišče prve stopnje štelo vročitev za pravilno, pritožničine navedbe pa so v tem delu neutemeljene (140. do 142. člen ZPP).

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je tožba nesklepčna oziroma da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Bistvo ugotavljanja dejanskega stanja pri zamudni sodbi je v domnevi, da se tožena stranka strinja s trditvami tožeče stranke, podanimi v tožbi. Sodišče prve stopnje pa mora biti pri izdaji zamudne sodbe med drugim pozorno na to, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 318. člena ZPP), ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. odst. 318. člena ZPP). Tožnik v svoji trditveni podlagi ne omenja, da bi bilo sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, kot hoče prikazati pritožba. Prav nasprotno, tožbene trditve zanikajo obstoj skupnega premoženja. Navedb o skupnem premoženju tako ne moremo šteti v trditveno podlago tožbe, zato je tudi nepomembna vsebina priloženega dopisa toženke (priloga A6), saj ta ne dokazuje resničnosti trditev v tožbi.

Ker je bila tožba pravilno vročena, toženka pa nanjo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje na podlagi 318. člena ZPP pravilno izdalo zamudno sodbo. Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo, da bi bili podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).