Jedro

Skupne stroške postopka za določitev meje trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 29. 8. 2014 se ugodi in se sklep v izpodbijanih delih, to je v točki II in III izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbi zoper sklep z dne 24. 10. 2014 se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 29. 8. 2014 je sodišče prve stopnje v točki 1 odločilo, da skupni stroški postopka znašajo 3.614,28 EUR, v izpodbijanih delih pa je odločilo, da je O. P. dolžna predlagatelju D. B. v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa plačati stroške v višini 662,27 EUR, medtem ko je pritožnikoma K. in A. S. dolžna plačati skupne stroške v višini 241,30 EUR, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je o stroških tega postopka odločalo v posebnem sklepu skladno s 139. členom ZNP, sodišče pa je upoštevalo dejstvo, da predlagatelj D. B. tako meji v enem delu in sicer do polovice meje s prvim in drugim nasprotnim udeležencem, v naslednji polovici pa meji z O. P., kot tretjim nasprotnim udeležencem in je zato predlagatelj dolžan pokriti 1/2 vseh skupnih stroškov v višini 1.807,14 EUR, v ostalem delu pa so jih dolžni pokriti nasprotni udeleženci in sicer K. in A. S. sta dolžna plačati 1/4 teh stroškov v višini 903,57 EUR, 1/4 stroškov pa O. P., prav tako v višini 903,57 EUR. Ker sta tako predlagatelj kot tudi oba nasprotna udeleženca že zalagala za skupne stroške, je tako samo tretja nasprotna udeleženca dolžna povrniti razliko stroškov predlagatelja in nasprotnih udeležencev, v kolikor so ti plačali več in sicer predlagatelju D. B. je dolžna plačati 662,27 EUR, nasprotnima udeležencema K. in A. S. pa 241,30 EUR.

2. S sklepom opr. št. N 15/2011 z dne 24. 10. 2014 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog za obnovo postopka zavrže. Ugotovilo je, da sta dne 10. 9. 2014 nasprotna udeleženca K. in A. S. po pooblaščencu vložila predlog za obnovo postopka zaradi obstoja pomembnih novih dejstev, ki bi pripeljali do tega, da bi bila odločitev o meji za njiju ugodnejša. Predlagala sta zaslišanje novih prič, za katere menita, da bi več vedele tem, kje je potekala sporna graba. Ker pa sta predlagatelja vložila predlog za obnovo postopka po preteku 30 dni od vročitve sklepa N 15/2011 z dne 11. 10. 2013 je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predlog za obnovo postopka glede na določbo 369. člena ZPP, vložen prepozno, zato ga je v skladu z 398. členom ZPP zavrglo.

3. Zoper obe odločitvi se pritožujeta nasprotna udeleženca K. S. in A. S.. V obeh primerih uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. V zvezi s sklepom z dne 29. 8. 2014 navajata, da je sporni sklep nejasen, saj nima razlogov, zaradi katerih bi naj nasprotnima udeležencema K. in A. S. pripadal ravno tak delež skupnih stroškov, tako da ga ni mogoče preizkusiti. Zgolj dejstvo, da S. nepremičnina meji tako na predlagateljevo nepremičnino, kot tudi na nepremičnino O. P., pa še ne pomeni, da je delež stroškov nasprotnih udeležencev 1/4. Poleg tega pa sta nasprotna udeleženca v zadevi dne 8. 9. 2014 predlagala obnovo tega postopka. Zaradi tega je sporni sklep za nasprotna udeleženca nepravilen, ni ga mogoče preizkusiti, prav tako pa je sodišče napačno uporabilo 139. člen ZNP, ki omogoča sodišču, da o stroških odloči drugače kot v sorazmerju z dolžino medsebojnih meja, vendar le, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meja, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi, o čemer pa sporni sklepa ne govori ničesar. Glede sklepa z dne 24. 10. 2014 pa v pritožbi navajata, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka, zavrglo, napačno uporabilo postopkovna pravila, konkretno določbe ZPP o obnovi postopka v zvezi z ZNP, saj je rok za obnovo določen na dva načina, to je kot 30 dnevni subjektivni rok in kot 5 letni objektivni rok. Pri sporni odločitvi se je sodišče oprlo le na 30 dnevni rok, ki da je začel teči z vročitvijo drugostopnega sklepa v navedeni zadevi, ne da bi pretehtalo navedbe v predlogu obnove tudi v zvezi s pričo Z., saj v spornem sklepu v zvezi s to pričo ter pojasnilom nasprotnega udeleženca o tem, čemu, da ga dotlej nista mogla predlagati, ni nobenega razloga. Sodišče prve stopnje je zato tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožba zoper sklep N 15/2011 z dne 29. 8. 2014 je glede odločitve v izpodbijanih delih, to je v točki II in točka III obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih za uporabo določbe 139. člena ZNP. Po tej določbi skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški, pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, na kateri del te določbe je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, saj je sodišče prve stopnje neobrazloženo zaključilo, da je predlagatelj dolžan pokriti 1/2 vseh skupnih stroškov, K. in A. S. sta dolžni plačati 1/4 stroškov, 1/4 stroškov pa O. P. Takšne odločitve ni mogoče preizkusiti. V kolikor bo sodišče prve stopnje uporabilo določbo prvega stavka 139. člena ZPP, bo moralo ugotoviti dolžino meje vsakega od udeležencev in nato odločiti, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Dolžino meje bo torej moralo ugotoviti v merski enoti - metrih, in sicer ob upoštevanju skice sodnega izvedenca geodezije po naroku z dne 17. 5. 2013, ki je sestavni del točke II izreka sklepa o določitvi meje opr. št. N 15/2011 z dne 4. 10. 2013 in nato v sorazmerju z dolžino meja posameznih udeležencev, odločiti, kako trpijo skupne stroške postopka posamezni udeleženci. V kolikor pa bo odločilo po drugem stavku te določbe, pa bo takšno svojo odločitev moralo tudi ustrezno obrazložiti.

6. Utemeljena je tudi pritožba zoper sklep, opr. št. N 15/2011 z dne 24. 10. 2014. S tem sklepom je sodišče predlog za obnovo postopka zavrglo, pri čemer pa je zmotno uporabilo določbo člena 396 in 398 ZPP, ko je predlog za obnovo zavrglo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Res je sicer, da se predlog za obnovo postopka vloži v 30 dneh, vendar pa ima za obnovo stranka dva roka. Subjektivni rok traja 30 dni in se računa od dne, ko je stranka izvedela za obnovitveni razlog, oziroma od dne, ko ga je mogla uveljaviti. Po izteku objektivnega roka petih let se obnova ne dovoli, čeprav je stranka šele po izteku roka izvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog. Po 396. členu ZPP je za vsak obnovitveni razlog posebej določeno, od kdaj začne teči 30-dnevni subjektivni rok. Stranka mora v obnovitvenem predlogu navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog pravočasen, in mora za to trditev navesti tudi dokaze. Pritožnika v pritožbi smiselno navajata, da uveljavljata obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Po 6. točki 396. člena ZPP v primeru iz 10. točke 394. člena tega zakona pa začne teči 30-dnevni rok od dne, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila, kadar stranka uveljavlja najpogostejši obnovitveni razlog, ki se nanaša na zatrjevanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, torej začne teči 30dni od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila(1). Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe določbe člena 396 in 398 ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker sodišče druge stopnje samo ne nore odpraviti te pomanjkljivosti, je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevo za obnovo postopka najprej, na podlagi navedb predlagatelja ugotoviti, kateri obnovitveni razlog, iz 394. člena ZPP predlagateljica dejansko uveljavlja, nato ob uporabi člena 396 ZPP ugotoviti ali je predlog pravočasen in nato temu primerno o zahtevi za obnovo odločiti.

7. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in je na tej podlagi sodišče druge stopnje, glede na zgoraj obrazloženo ugodilo obema pritožbama in oba sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek.

8. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti vsa potrebna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v tem sklepu (362. člen ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnika nista priglasila.

Op. št. (1): Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga avtorjev dr. Lojze Ude in drugi, stran 596.