Jedro

Sodišče v bistvenem pritrjuje tožniku, da mu je bil DDV neutemeljeno odmerjen, pri čemer pa mu ni bil odmerjen z izpodbijano odločbo (ker mu je bil obenem tudi vrnjen), temveč v prejšnjih odločbah prvostopenjskega organa. Ob popravku odbitka in izstopnega DDV, do odmere davka namreč ne pride. Zato ima tožnik prav, da z odločitvijo v izpodbijani odločbi, finančni učinki napačne odločitve prvostopenjskega organa niso v celoti odpravljeni. Davčni organ namreč tožniku ni priznal obresti od zneska 54.472,00 EUR, ki mu pripadajo na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2.

Izrek

I.Tožba se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-14138/2015-176 (10-510-00) z dne 13. 1. 2021 odpravi in se zadeva vrne v nov postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z izpodbijano odločbo odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), in sicer za leto 2014 v znesku 51.832,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 17.266,95 EUR, obračunane od poteka rokov za plačilo do dneva plačila oziroma pobota (točka I.1. izreka odločbe), in DDV za leto 2015 v znesku 2.640,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 658,49 EUR, obračunane od poteka rokov za plačilo do dneva pobota oziroma izdaje odločbe, to je 13. 1. 2021 (točka I.2. izreka odločbe). V točki II izreka je prvostopenjski organ ugotovil znesek odmerjenega DDV in obresti, ki jih je tožnik že plačal, in sicer znesek 72.392,57 EUR. Razliko v znesku 4,88 EUR mora tožnik plačati v roku 30 dni po vročitvi te odločbe. V točki III izreka pa je odločeno, da se tožniku vrne plačani DDV po obračunih DDV v skupnem znesku 54.472,00 EUR v roku 30 dni od vročitve te odločbe, in sicer za davčna obdobja februar 2014, maj 2014, junij 2014, september 2014, november 2014, avgust 2015 in december 2014. Zahtevek za povračilo stroškov se zavrže, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Izpodbijana odločba je bila izdana v petem postopku DIN pri tožniku. Do ponavljanja postopkov je prišlo zaradi nestrinjanja toženke z vsakokratno odločitvijo prvostopenjskega organa, ki je tožniku odmeril DDV zaradi nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV. Tudi s predzadnjo odločbo toženke št. DT-499-16-84/2020-3 z dne 23. 10. 2020 je bilo pritožbi tožnika v celoti ugodeno iz tega razloga in toženka pojasni, da ker je bil DDV obračunan po mehanizmu obrnjenega davčnega bremena, tveganja izgube davčnih prihodkov v okoliščinah teh primera ni bilo. Če pridobitev vozil in strojev iz drugih držav članic ni bilo, tožnik ni bil dolžan napraviti samoobdavčitve z DDV. Obenem pa ga tudi ni mogoče šteti za plačnika DDV, četudi je tožnik ta vozila dejansko nabavil od slovenskih dobaviteljev, saj so to ti dobavitelji. Do oškodovanja državnega proračuna bi prišlo, če bi tožnik uveljavljal samo pravico do odbitka vstopnega DDV, plačilu izstopnega DDV pa bi se izognil, kar pa ni situacija v obravnavani zadevi. Glede solidarne odgovornosti za plačilo DDV pa toženka pojasni, da je treba hkrati upoštevati tudi, da ima plačnik DDV pravico do odbitka DDV, razen če kateri od pogojev za uveljavitev te pravice ni izpolnjen. Toženka je prvostopenjskemu organu za peti postopek dala navodilo, naj preveri, ali je prišlo do kršitve načela nevtralnosti oziroma ali je odpravljeno vsako tveganje za izgubo davčnih prihodkov. Nadalje mora prvostopenjski organ ugotoviti dejansko stanje v delu, ki se nanaša na zmanjšanje izstopnega DDV, in sicer ali ni tožnik že sam v obračunih za DDV znižal izstopni DDV in s tem zahteval njegovo vračilo.

3.V zadevi je sporno priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV po računih št. 01/2014, 02/2014, 04/2014, 05/2014, 07/2014, 08/2014, 09/2014, 10/2014, 11/2014, 12/2014, 14/2014, 15/2014, 165/2014, 1/03, R201410, 25/01/012015, 7/15/TH in 8/15/TH5, ki so bili izdani za tožnikove nabave vozil in strojev iz drugih držav članic. Tožnik je od vseh spornih računov po sistemu obrnjene davčne obveznosti obračunal izstopni DDV, ki ga je obenem tudi odbil kot vstopni DDV. Pri vseh računih je prvostopenjski organ ugotovil, da vozil in strojev tožnik ni pridobil iz drugih držav članic, temveč so se ves čas nahajali na ozemlju Republike Slovenije. Večji del spornih računov je izdala hrvaška družba A., d.o.o., manjši del poljska in nemška družba. Zato v zadevi ni šlo za pridobitev blaga iz druge države članice, posledično prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, katerega je tožnik od navedenih računov obračunal po postopku samoobdavitve (obrnjenega davčnega bremena).

4.Prvostopenjski organ je na straneh 31 do 33 izpodbijane odločbe navedel subjektivne okoliščine na strani tožnika, iz katerih izhaja njegovo zavedanje, da je sodeloval pri transakcijah, katerih namen je bila zloraba sistema DDV. Sklepno prvostopenjski organ na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin ugotavlja, da je tožnik z organizacijo preprodajnih verig dejanskim dobaviteljem, ki so bili slovenski davčni zavezanci, omogočil, da se izognejo plačilu DDV, ki bi ga morali obračunati pri prodaji blaga dejanskemu kupcu, slovenskemu davčnemu zavezancu. Na podlagi navodil toženke pa je prvostopenjski organ sprejel odločitev, ki sledi principu ohranjanja davčne nevtralnosti. Prvostopenjski organ je v točki I izreka izpodbijane odločbe tožniku za davčna obdobja za leto 2014 in davčna obdobja za leto 2015 odmeril dodatni DDV v skupnem znesku 54.472,00 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi v znesku 17.925,44 EUR. V točki II izreka je davčni organ ugotovil, da je tožnik obračunani DDV in obresti v skupnem znesku 72.392,57 EUR že plačal, zato mora plačati zgolj še znesek 4,88 EUR. V III. točki izreka pa je davčni organ ugotovil, da se tožniku vrne glavnica DDV v znesku 54.472,00 EUR. To vračilo je posledica znižanja obračunanega DDV v davčnih obračunih, v katerih je tožnik po sistemu obrnjene davčne obveznosti obračunal izstopni DDV po spornih računih. Na ta način je prvostopenjski organ, namesto zgolj odmere DDV v svojih predhodnih odločitvah, v izpodbijani odločbi popravil DDV tako na vhodni kot tudi na izstopni strani.

5.Toženka je tožnikovi pritožbi delno ugodila in sicer v točki izreka I in II za odmerjene obresti v znesku 17.925,44 EUR ter zadevo v tem delu vrnila organu v ponovni postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

6.Tožnik prvostopenjsko odločbo izpodbija s tožbo, in sicer v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena in je s tem odločitev glede dodatne odmere DDV v višini 54.472,00 EUR in zavrnitve stroškovnega zahtevka postala dokončna (točke I/1 in I/2 in IV izreka izpodbijane odločbe). Točke III izreka ne izpodbija, saj za to nima pravnega interesa. Meni, da je bilo z izpodbijano odločbo napačno odločeno, da se ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV in se hkrati ugotovi dodatna davčna obveznost v višini izstopnega DDV, kar je v nasprotju s sistemom samoobdavčitve in tudi napotki toženke v pritožbenih postopkih. Meni, da bi toženka morala v pritožbenem postopku v celoti odpraviti izpodbijano odločbo in ne zgolj v obrestnem delu. Toženka sama pojasni, da v primeru obračuna DDV po sistemu samoobdavčitve ni možno govoriti o tem, da bi bil davčni zavezanec dolžan plačati kakršenkoli DDV, zato se ne strinja, da se mu zaradi nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV dodatno odmeri DDV za leti 2014 in 2015. Meni tudi, da mu pripadajo obresti od vračila glavnice v znesku 54.472,00 EUR.

7.Ugotovitvam dejanskega stanja v izpodbijani odločbi, češ da vozila in stroji niso bili prepeljani iz Hrvaške, tožnik ugovarja zgolj pavšalno in brez konkretiziranih razlogov. Trdi, da so okoliščine, ki utemeljujejo subjektivni element zlorabe pravic iz sistema DDV in se nanašajo na dejanske dobavitelje vozil in strojev, zgolj indici, na podlagi katerih se mu ne sme odvzeti pravica do odbitka vstopnega DDV. Prvostopenjski organ, ne da bi za to ugotovil objektivne okoliščine, trdi, da je bil tožnik celo organizator v odločbi opisanih preprodajnih verig, ki naj bi jih organiziral z namenom, da bi dejanskim dobaviteljem omogočil, da so si z navidezno dobavo v drugo državo članico izognili plačilu DDV. Prvostopenjski organ se nepravilno sklicuje na sodbi tukajšnjega sodišča opr. št. I U 2757/2017 in opr. št. I U 635/2014, saj gre v teh primerih za dobavo med dvema slovenskima davčnima zavezancema, kjer se DDV ne obračuna po mehanizmu samoobdavčitve. Ker je bil izstopni DDV obračunan, proračun ni bil oškodovan. Primarno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi točke I/1. in 2. in IV izreka izpodbijane odločbe, podredno pa predlaga odpravo teh točk in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Predlaga tudi povračilo stroškov.

8.V odgovoru na tožbo toženka pojasni, da je bilo v okoliščinah te zadeve, kjer je bilo ugotovljeno, da pridobitev vozil in strojev iz druge države članice EU sploh ni bilo, odločeno, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih spornih računih. Ker pa ni mogoče tožniku očitati, da je državi dolgoval obračunani DDV, je prvostopenjski organ iz tega naslova obračunani DDV v davčnih obračunih z izpodbijano odločbo tudi vrnil, zaradi načela davčne nevtralnosti. Zato so po mnenju toženke s tem v zvezi tožbene navedbe neutemeljene, ker z izpodbijano odločbo niso bile odmerjene dodatne davčne obveznosti v višini izstopnega DDV, temveč je bil tožniku zmanjšan neupravičeno odmerjeni izstopni DDV v postopku samoobdavčitve od fiktivnih pridobitev. Obračunani DDV v znesku 54.472,00 EUR je bil iz istega razloga vrnjen tožniku, kot izhaja iz točka izreka III in obresti v tej točki izreka niso bile obračunane, saj je tožnik sam obračunal DDV. Predlaga zavrnitev tožbe.

9.Tožnik v pripravljalni vlogi zagovarja stališče, da bi to, kar je prvostopenjski organ naredil z izpodbijano odločbo (torej ne priznal pravice do odbitka vstopnega DDV in obenem tudi znižal obračunani DDV v tožnikovih davčnih obračunih) lahko naredil tožnik le sam. Zato je v zvezi z neobračunom obresti neutemeljeno sklicevanje davčnega organa na drugi odstavek 99. člena ZDavP-2. Tožnik meni, da bi izpodbijana odločba morala biti odpravljena tudi glede naložene dodatne davčne obveznosti v višini 54.472,00 EUR.

10.Sodišče je na glavni obravnavi opravilo razpravo s strankama glede poteka odločanja v zadevi in posledicah odločitve v izpodbijani odločbi ob dejstvu, da je bil odmerjeni DDV že plačan na podlagi odpravljenih odločb. Sodišče je preverjalo tudi tožnikov pravni interes za tožbo, ob dejstvu, da odmerjeni znesek v izpodbijani odločbi, po delni ugoditvi tožnikovi pritožbi, znaša 4,88 EUR. Tožnik je pojasnil, da je odmerjeni DDV zaradi zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV plačal že na podlagi ene od predhodnih prvostopenjskih odločb. Z izpodbijano odločbo pa je v točki III izreka in na podlagi odločitve davčnega organa prišlo do popravka obračunanega DDV in s tem vračila zneska 54.472,00 EUR, vendar ne na isto časovno točko. Tožnik v tej situaciji meni, da mu pripadajo še obresti od zneska 17.266,95 EUR in pa tudi obresti od neupravičeno naloženega DDV v točki I izreka izpodbijane odločbe.

11.Tožba je utemeljena.

12.V zadevi je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik vozil in strojev, ki so mu bili zaračunani s spornimi računi (pretežno s strani hrvaškega zavezanca za DDV in manjši del s strani poljskih in nemških zavezancev), ni pridobil iz drugih držav članic, temveč so se vozila in stroji ves čas nahajali na ozemlju Slovenije. Ugotovljeno je še bilo, da so bili dejanski prodajalci vozil in strojev slovenski davčni zavezanci za DDV, ki so se s tem izognili plačilu slovenskega DDV od dobav vozil in strojev tožniku.

13.Tožnik dejanskemu stanju ugovarja zgolj na načelni ravni, ne da bi v tožbi navajal trditve in predlagal dokaze, s katerimi bi dokazoval drugače. Zato sodišče dejansko stanje, kot je v bistvenem povzeto v prejšnji točki, šteje za dokazano. Predvsem pa tožnik oporeka trditvi prvostopenjskega organa, da je bil prav on organizator v preprodajni verigi, ki je omogočil davčni prihranek drugim davčnim zavezancem. Meni, da davčni organ tega ni uspel dokazati, saj navaja zgolj indice v tej smeri. Sodišče ugotavlja, da je ob dejstvu, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo napravil korekcijo tako odbitka vstopnega DDV (točka I izreka) kot tudi obračunanega izhodnega DDV po davčnih obračunih (točka III izreka), ta del dejanskega stanja materialnopravno nerelevanten, saj odločitev temelji na ugotovitvi neobstoja pridobitev blaga iz drugih držav članic. Relevanten bi bil, če bi prvostopenjski organ odmeril tožniku DDV z uporabo instituta solidarne odgovornosti za plačilo DDV po 76.b členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

14.Točka c) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 določa, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 2.a) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, če je to blago uporabil oziroma ga bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Po prvem odstavku 11. člena ZZDV-1 pridobitev blaga znotraj Unije pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so se vozila in stroji ves čas nahajali v Sloveniji, drži, da do obdavčljivega dogodka - pridobitve blaga iz druge države članice ni prišlo in tožnik ni mogel pridobiti pravice do odbitka vstopnega DDV po točki c) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 od zaračunanih mu pridobitev blaga.

15.Ker pa je tožnik od vseh spornih računov v davčnih obračunih za DDV, kot so našteti v točki III izreka izpodbijane odločbe, obračunal tudi izstopni DDV po sistemu obrnjene davčne obveznosti, neupravičeni odbitek vstopnega DDV ni povzročil izpada obračunanega in plačanega DDV in je bil za proračun nevtralen. Prvostopenjski organ v postopku ni ugotovil, da bi pri tožniku nastalo tveganje za izpad davka, obenem pa tožnik tudi ni sam popravljal obračunanega DDV po davčnih obračunih. V teh okoliščinah in zaradi nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV v točki I izreka, je popravek izstopnega DDV v davčnih obračunih izvedel prvostopenjski organ, in sicer v točki III izreka izpodbijane odločbe. Ker blago ni bilo pridobljeno iz drugih držav članic, se sodišče strinja s prvostopenjskim organom, da od teh računov tožnik ni bil dolžan obračunati DDV od pridobitve po 5. točki prvega odstavka 76. člena ZDDV-1. Z odločitvijo o vračilu zneska glavnice v točki III izreka je prvostopenjski organ tožniku vrnil tisto, kar mu je odmeril kot glavnico v točki I izreka.

16.S takšno odločitvijo popravka odbitka vstopnega DDV in hkrati tudi izhodnega DDV je prvostopenjski davčni organ ponovno vzpostavil davčno nevtralnost, kot je bila zagotovljena z dejanji tožnika ob obračunu DDV po sistemu obrnjenega davčnega bremena in ki bi bila zgolj v primeru nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV porušena v korist proračuna. Učinek odločitve v izpodbijani odločbi je tako administrativne narave (korekcija odbitka in vstopnega DDV v davčnih obračunih).

17.Odločitev o obračunu obresti v točki I.1 in I.2 izreka v skupnem znesku 17.925,44 EUR je odpravila že toženka v pritožbenem postopku in sodišče temu pritrjuje. Ob odločitvi za administrativni popravek odbitka vstopnega DDV in tudi izhodnega DDV v enakih zneskih in po istih računih, tožnik ni dolgoval zneska glavnice, zato mu ni mogoče odmeriti teh obresti. Davčna organa sta torej z odločitvijo v točkah I (kot je ostala v veljavi po odločitvi toženke v pritožbenem postopku) in III v celoti odpravila posledice obračuna DDV po sistemu obrnjenega davčnega bremena.

18.Izvedeni popravek vstopnega in izhodnega DDV za tožnika tako ne bi imel finančnih posledic, če bi ga prvostopenjski organ naredil istočasno, torej z isto odmerno odločbo. Ker pa je davčni organ popravek odbitka določil že v eni od predhodnih prvostopenjskih odločb (odmerjeni DDV je bil tudi plačan), popravek in vračilo izstopnega DDV pa šele z izpodbijano odločbo, je prišlo do časovnega zamika med odločitvama. Posledično odločitev davčnega organa, kot je sprejeta z izpodbijano odločbo, tudi po delni odpravi s strani toženke, ni več brez finančnih učinkov za tožnika. Izstopni DDV, ki je bil tožniku neupravičeno odmerjen v eni od predhodnih prvostopenjskih odločb, je tožnik plačal že pred izpodbijano odločbo, kot to izhaja iz točke II izreka, do vračila tega zneska pa je prišlo šele z odločitvijo v III točki.

19.Sodišče torej v bistvenem pritrjuje tožniku, da mu je bil DDV neutemeljeno odmerjen, pri čemer pa mu ni bil odmerjen z izpodbijano odločbo (ker mu je bil obenem tudi vrnjen), temveč v prejšnjih odločbah prvostopenjskega organa. Ob popravku odbitka in izstopnega DDV, do odmere davka namreč ne pride. Zato ima tožnik prav, da z odločitvijo v izpodbijani odločbi, tudi po pritožbenem postopku, finančni učinki napačne odločitve prvostopenjskega organa niso v celoti odpravljeni. Davčni organ namreč tožniku ni priznal obresti od zneska 54.472,00 EUR, ki se mu vrača po točki III izreka, in ki mu pripadajo na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2.

20.Tožnik s tožbo izrecno izpodbija točki I in IV izreka izpodbijane odločbe, po razpravi na glavni obravnavi, ki jo je sodišče opravilo ravno zaradi razčiščevanja posledic vseh odločitev v predhodnih postopkih, pa sodišče ugotavlja, da tožnik v uveljavlja tudi zamudne obresti od zneska 54.472,00 EUR (kar je v tožbi tudi izrecno navedel), ker mu je bil DDV neupravičeno zaračunan. O vračilu tega zneska je prvostopenjski organ odločil v točki III izreka, in sicer preko znižanja izstopnega DDV, ni pa v tej točki (ali v ločeni točki izreka) odločil o obrestih po 99. členu ZDavP-2. Stranki sta v vlogah razpravljali o tem, ali tožniku pripadajo obresti po drugem odstavku 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek, ki v skladu z zakonom sam izračunava davek, ne pripadajo obresti po prvem odstavku tega člena. V III točki izreka izpodbijane odločbe je zapisano, da se tožniku vrne DDV po obračunih DDV, kot so našteti v tej točki, kar je stranki napeljalo na razpravo o obrestih po drugem 99. členu ZDavP-2. Sodišče pa ugotavlja, da se mu s to odločitvijo v dejanskem vrača neupravičeno obračunani in plačani DDV v predhodnih odločbah, zato gre v okoliščinah te zadeve za obresti po prvem (in ne po drugem odstavku 99. člena ZDavP-2), ki pa tožniku pripadajo za čas, ko je ta znesek plačal, do dneva, ko mu je bil na podlagi točke III izpodbijane odločbe vrnjen. Zato ima tožnik prav, da je potrebno s to odločbo, v kateri je o vračilu že odločeno, odločiti tudi o obrestih od zneska 54.472,00 EUR.

21.Sodišče kot sklepno ugotavlja, da je izpodbijana odločba, tudi po njeni delni odpravi v pritožbenem postopku, glede obresti od vrnjenega zneska 54.472,00 EUR, ki tožniku pripadajo po prvem odstavku 99. člena ZDavP-2, sprejeta z zmotno uporabo materialnega prava glede obresti po 99. členu ZDavP-2. Sodišče zaradi lažjega odločanja v ponovljenem postopku izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravlja v celoti, in zadevo vrača prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ, ob enaki odločitvi, kot je v tej izpodbijani odločbi, tožniku priznati še obresti po prvem odstavku 99. člena ZDavP-2 od zneska 54.472,00 EUR za čas od dneva, ko je tožnik znesek plačal do njegovega vračila. Druga možnost za odločanje v ponovljenem postopku je odločitev, po kateri se tožniku zgolj vrne znesek DDV, kot ga je plačal na podlagi predhodnih odločitev, kot to izhaja iz točke II izreka izpodbijane odločbe.

22.O vračilu obresti v znesku 17.925,44 EUR pa se odloča v ločenem ponovljenem postopku, skladno z odločitvijo toženke. Šele na ta način bodo odpravljene posledice neupravičene odmere DDV v predhodnih odpravljenih odločbah, končni učinek odločitve davčnega organa pa bo administrativne narave, kar bo potrebno upoštevati tudi pri ponovnem odločanju o tožnikovem zahtevku na povračilo stroškov upravnega postopka.

23.Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 EUR, kar povečano za 22 % znaša 469,70 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 63, 63/1-c, 99, 99/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.