Jedro

Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona. Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja.

Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga za to pooblastijo sestrske organizacije, torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno.

Dokazno breme, da je predvajal glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na tožencu kot uporabniku.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek glavnice 624,68 EUR zviša na 685,27 EUR, - v II. točki izreka v zavrnilnem delu znesek 389,26 EUR zniža na 328,69 EUR in v - IV. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 94,60 EUR nadomesti z zneskom 95,14 EUR; sicer se pritožbi zavrneta ter v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: (1.) da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 624,68 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2007 dalje, (2.) za znesek 389,26 EUR je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, (3.) zaradi umika dela zahtevka je sodišče sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za plačilo glavnice v višini 69,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2007 dalje ter v tem delu pravdni postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 94,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče spremeni zavrnilni del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji posledično prizna tudi vse stroške postopka. Navaja, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Ta v 11. členu vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, torej ohranja realno vrednost tarife. Odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 1998. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Če bi zakonodajalec z novelo ZASP tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja na različno sodno prakso in se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2471/2010, ki njenemu stališču pritrjuje. Valorizacija ni sprememba tarife, z valorizacijo se le ohranjajo razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Podaja indekse inflacije za čas do novembra 2007. Odločitev je arbitrarna, krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami. Tožeča stranka graja tudi način uporabe tarife iz Pravilnika 98, saj je sodišče na njeni podlagi napravilo napačen izračun nadomestila avtorskega honorarja. Odločitve sodišča se ne da preizkusiti. Podaja izračun za poslovalnico v velikosti 1180 m2 (rač. št. 5), pri kateri bi nadomestilo moralo znašati 41,82 EUR in ne 36,13 EUR. Sodišče bi moralo kvadraturo obračunavati postopoma, saj ni mogoče preskočiti vsega dodatnega honorarja za kvadraturo od 601 do 1000 m2 ter prišteti zgolj honorar, ki se obračuna v primeru, da ima poslovalnica kvadraturo več kot 1000 m2 in manj kot 2000 m2. Do napak v obračunu ni prišlo zgolj pri računih št. 3, 4, 8, 11 in 13, kjer je izračun sodišča skladen s Pravilnikom 98 oziroma njegovo tarifo. Sodišče odločitve o stroških postopka ni dovolj obrazložilo. Tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse, prav tako pa tudi ni pravilno izračunalo uspeha tožeče stranke. Ta namreč ne znaša zgolj 61,37 %, temveč bistveno več. Potrebno je upoštevati, da je tožeča stranka po temelju uspela s 100 %.

4.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5.Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z zaključkom sodišča, da se avtor lahko odpove uveljavljanju svoje materialne avtorske pravice, vendar pa sodišče pri nadaljnjem odločanju ni upoštevalo pomena repertoarja kolektivne organizacije ter namena in vsebine sklepanja recipročnih sporazumov, zato ni ugotavljalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, da pri njej predvajana dela niso v repertoarju slovenske niti tujih kolektivnih organizacij. Opozarja na spremembo ZASP v letu 2004, s katero naj bi se obseg upravljanja avtorskih pravic omejil tudi glede na to, ali avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Poenostavljen je zaključek sodišča, da je dokazno breme, da so predvajana glasbena dela avtorsko nevarovana, na toženki in da slednja tega ni uspela dokazati. Evropska komisija je z dokumentom št. MEMO/08/511 potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so na to kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic, in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Tožeča stranka tuja glasbena dela lahko ščiti le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Sodišče se do omenjenega dokumenta ni nikjer opredelilo. Vprašanje, ali so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic, nima vpliva na obveznost upoštevanja recipročnih sporazumov ter s tem pravilne uporabe materialnega prava. Tožeči stranki namreč zakon ne daje avtomatično pravice zastopanja oziroma varovanja tujih avtorjev glasbenih del. Nepravilno je stališče sodišča, da bi se tožeča stranka lahko šele po predložitvi podatkov s strani toženke določno izjavila o trditvi, da gre v predmetnem postopku za avtorska dela, ki jih ne varuje. Tožeča stranka lahko namreč zgolj na podlagi naslova glasbenega dela in imena in priimka oziroma psevdonima avtorja ugotovi, ali je slednji vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Da so ti podatki dovolj za iskanje po podatkovnih bazah, izhaja tudi iz v dokaz predloženega zapisnika sestanka na sedežu tožeče stranke z dne 14. 3. 2012. Sodišče omenjenega zapisnika ni uporabilo za presojo v tem sporu, pri čemer je arbitrarno sklepalo, da se je dne 14. 3. 2012 na sedežu tožeče stranke preverjala glasba, ki se je predvajala v času preizkusa, pa čeprav o tem ni bilo podanih nikakršnih navedb, še manj pa dokazov. Iz predmetnega zapisnika namreč jasno izhaja, katera glasbena dela in avtorji so se takrat preverjali. Da lahko tožeča stranka na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume, izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3402/2011 z dne 14. 3. 2012. Sodišče prve stopnje se ni enolično opredelilo do ključnega pravnega vprašanja glede pomena in vpliva sklenjenih recipročnih sporazumov, sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi zmotnega stališča sodišča je slednje tudi napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Toženka je v postopku zatrjevala, da glasbena dela, ki jih je v spornem obdobju predvajala v svojih poslovalnicah, niso dela slovenskih avtorjev in niso zaobjeta v repertoarju nobene tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Tožeča stranka temu ni obrazloženo ugovarjala, zato bi morali šteti to kot priznano dejstvo. Toženka že po naravi stvari ne more izkazati negativnega dejstva, torej da avtor oziroma glasbena dela iz predloženega seznama niso navedena v repertoarju katere od kolektivnih organizacij, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Toženka je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. GmbH & Co KG. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Toženka je z listinami prvenstveno dokazovala, da gre za glasbena dela, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju, kar je bistveno pri vprašanju, ali je tožnica upravičena do vtoževanja avtorskega honorarja za priobčitev teh del. Toženka ni direktno izkazovala, da so se avtorji teh del odpovedali avtorskih pravicam. Zato ugotovitev sodišča, da dokazila toženke niso dokaz, da so se avtorji materialnim avtorskim pravicam dejansko odpovedali, jasno kaže, da prvostopno sodišče ni pravilno ocenilo dokazne vrednosti omenjenih listin. Sodišče je tudi napačno uporabilo določilo 182. člena ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebine preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Toženka še dodaja, da glasbe, ki je bila predvajana v njenih poslovnih prostorih, ni odkupila od družbe, ki oddaja satelitski signal, ter glasbe ni priobčevala preko svojih naprav, temveč gre za naprave last družbe R.. Toženka prereka višino zneskov avtorskega honorarja, ki ji ga je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi naložilo v plačilo po računu št. 11, saj bi moralo honorar znižati za 30 %, ker gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo. Sklep o stroških sodišča je neobrazložen ter ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni upoštevalo določila tarife 3100 Zakona o odvetniški tarifi, kjer je določeno, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Upoštevajoč, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek in še izvršilne stroške v višini 56,16 EUR, je sodba nepravilna tudi glede priznanja in odmere pravdnih stroškov. Toženka ugovarja tudi potnim stroškom za pristop pooblaščenke tožnice na narok. Nasprotni stranki namreč ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, ta pa ni uporabil substituta.

6.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

7.Pritožbi sta delno utemeljeni.

8.Tožnica kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v obravnavani zadevi zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah toženca v Sloveniji na podlagi sedemnajstih računov iz obdobja od 26. 4. 2007 do 30. 6. 2007. Stališče toženca je, da tožničin zahtevek ni utemeljen, ker je predvajal le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oziroma upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožnica sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, ker je ocenilo, da toženec ni uspel izkazati, da so se avtorji, katerih glasbo je predvajal, odpovedali avtorski pravici, ter da omenjena dela ne sodijo v repertoar tožnice. Pri izračunu avtorskega honorarja je sodišče upoštevalo Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 s takrat veljavno tarifo.

9.Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo in sicer na podlagi Uredbe ES 864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II). 8. člen omenjene uredbe za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, določa, da se uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita, oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, saj dela avtorjev niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran ter se je prenašal le do poslovalnic toženke. Njene pritožbene navedbe, da glasbe ni priobčevala preko svojih naprav, temveč naprav last družbe R., ki je v njih posredovala satelitski signal, pa pomenijo pritožbeno novoto, ki je sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo. Kaj pomeni izraz „priobčitev javnosti po satelitu“ v ZASP ureja drugi odstavek 30. člena zakona, ki je tudi v skladu z 2. b in c točko člena Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. 9. 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorskih in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Če so programski signali kodirani, pride do priobčitve javnosti po satelitu pod pogojem, da je način za dekodiranje oddaje javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem. 182. člen ZASP ima torej namen urejanja oddaje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčajo javnosti, za kar pa v danem primeru ne gre.

10.ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga za to pooblastijo sestrske organizacije, torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je glede na navedeno v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno (primerjaj tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1133/2012, II Cp 1317/2012, II Cp 2925/2012, II Cp 1356/2012). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, saj gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in ne posega v domačo pravno ureditev. Omenjeni dokument opredeljuje odgovore na pogosta vprašanja v zvezi s prepovedjo protimonopolnega ravnanja nacionalnih kolektivnih organizacij, kar bi bilo lahko upoštevno le, če bi tožena stranka izkazala, da so se avtorji odpovedali uveljavljanju materialnih pravic svojih del, pa bi kljub temu zahtevala plačilo za izvedena dela.

11.Glede na navedeno je dokazno breme, da je predvajal glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, na tožencu kot uporabniku. Toženec bi lahko uspešno ugovarjal, da je predvajal zgolj avtorsko nezavarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožnika, če bi dokazal, da je javnosti priobčeval ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP) ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala. Vsebina njenih ugovorov je, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da se avtor lahko odpove uveljavljanju zahtevka iz naslova materialne avtorske pravice, vendar pa toženka tega ni dokazala. To je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v delu sodbe, ko je ocenjevalo predložene listinske dokaze toženke, z razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Drži sicer pritožbena navedba toženke, da je njeno dokazovanje šlo predvsem v smeri, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, vendar pa zgolj to dejstvo še ne pove, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Možno je tudi, da se avtor odloči, da bo pravice uveljavljal sam, v nacionalnih sistemih, kjer je to mogoče. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko je tega preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

12.Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo tarife iz leta 2006, saj ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon. V ZASP, ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožeča stranka je to storila v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi VS RS II Ips 160/2011. Tej odločbi je sledila enotna in ustaljena sodna praksa, s katero je tožeča stranka že seznanjena. V 11. členu Pravilnika 1998 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del Pravilnika in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Zaradi tega pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določilo 11. člena Pravilnika 1998 pri odmeri nadomestila, ni utemeljen.

13.Sodišče prve stopnje je določilo III-c tarife 98, ki se nanaša na obračun honorarja za trgovska podjetja in blagovno trgovske centre, uporabilo tako, da je prostore, ki merijo nad 600 m2, uvrstilo v eno od alinej, navedenih v III-c/1 členu, ter za nadaljnje kvadratne metre nad 600 m2 upoštevalo zgolj en parameter za izračun avtorskega honorarja. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da navedeni postopek izračuna ni pravilen, saj bi sicer lahko prišlo do položaja, ko bi bilo za prostor z višjo kvadraturo treba plačati nižji prispevek kot za prostor z nižjo kvadraturo. Pravilen obračun je postopni obračun, pri katerem se kvadratura nad 600 m2 obračunava po nadaljnjih postavkah postopoma, torej najprej za vsakih nadaljnjih 100 m2, nato za nadaljnjih 200 m2 in nato v primeru kvadrature nad 2001 m2 za vsakih nadaljnjih 500 m2 po znesku iz tarife. Pritožbeno sodišče je zato v omenjenem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo ter opravilo ponovne obračune avtorskega honorarja za račune št. 5, 6, 7, 9, 10, 12, 14, 15, 16 in 17. Izračun sodišča je sledeč: - za račun št. 5 (priloga A17) za poslovni prostor v velikosti 1180 m2: 29,79 EUR + 5x1,75 EUR = 38,54 EUR + 8,5 % DDV = 41,82 EUR; - za račun št. 6 (priloga A16) za poslovni prostor v velikosti 4800 m2: 29,79 EUR + 14x1,75 EUR = 54,29 EUR + 8,5 % DDV = 58,9 EUR in še trafika v velikosti 40 m2 = 7,61 EUR, skupaj 66,51 EUR; - za račun št. 7 (priloga A15) za poslovni prostor v velikosti 1325m2: 29,79 EUR + 5x1,75 EUR = 38,54 EUR + 8,5 % DDV = 41,81 EUR m2; - za račun št. 9 (priloga A13) za poslovni prostor v velikosti 910 m2: 29,79 EUR + 3x1,75 EUR = 35,04 EUR + 8,5 % DDV = 38,03 EUR; -za račun št. 10 (priloga A12) za poslovni prostor v velikosti 2049 m2: 29,79 EUR + 9x1,75 EUR = 45,54 EUR + 8,5 % DDV = 49,41 EUR; -za račun št. 12 (priloga A10) za poslovni prostor v velikosti 1238 m2: 29,79 EUR + 5x1,75 EUR = 38,54 EUR + 8,5 % DDV = 41,81 EUR; - za račun št. 14 (priloga A8) za poslovni prostor v velikosti 3340 m2: 29,79 EUR + 11x1,75 EUR = 49,04 EUR + 8,5 % DDV = 53,20 EUR; - za račun št. 15 (priloga A7) za poslovni prostor v velikosti 1031 m2: 29,79 EUR + 4x1,75 EUR = 36,79 EUR + 8,5 % DDV = 39,91 EUR; - za račun št. 16 (priloga A6) za poslovni prostor v velikosti 1342 m2: 29,79 EUR + 5x1,75 EUR = 38,54 EUR + 8,5 % DDV = 41,81 EUR; - za račun št. 17 (priloga A5) za poslovni prostor v velikosti 1493 m2: 29,79 EUR + 6x1,75 EUR = 40,29 EUR + 8,5 % DDV = 43,71 EUR.

Celotni znesek dolga torej znaša 685,27 EUR, ta znesek pa je tožena stranka dolžna poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo honorarja v višini 328,67 EUR je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo, ker v tem delu tožeča stranka ni pravilno uporabila tarife za izračun pripadajočega avtorskega honorarja. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbenim navedbam toženke o napačnem obračunu avtorskega honorarja po računu št. 11 za gostinski lokal s 373 sedeži, kjer naj bi sodišče upoštevalo 30 % znižanje. To znižanje namreč sodišče lahko upošteva zgolj, če gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, teh trditev pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala in jih torej v pritožbi prepozno uveljavlja.

14.Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj naj bi sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku, ki ni bil predmet te pravde. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo o zahtevku, ki je bil vsebovan v okviru predloga za dovolitev izvršbe ter nato odstopljen v reševanje pravdnemu sodišču (po ugovoru toženca) s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani 3067 VL 146432/2010 z dne 8. 12. 2010. Drži sicer, da se je tožeča stranka v zaključku prve pripravljalne vloge sklicevala na izdani sklep o izvršbi pod drugo opravilno številko, kar pa ne pomeni, da je svoj zahtevek spremenila. Sodišče torej tožbenega zahtevka ni prekoračilo.

15.Obe pravdni stranki izpodbijata tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče odločitev o glavni stvari spremenilo, je posledično ponovno odmerjalo stroške strank v postopku. Pri tem je izhajalo iz priglasitve stroškov po stroškovnikih pred sodiščem prve stopnje ter iz določb Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife. Tožeči stranki je priznalo skupaj 300,24 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, pri čemer je upoštevalo pritožbeno navedbo tožene stranke o pravilni uporabi tarife 3100, po kateri se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine šteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožeči stranki je priznalo stroške sodne takse, kot je to storilo tudi sodišče prve stopnje, kar izhaja iz njegovega obračuna. Glede na 67 % uspeh tožeče stranke v postopku (za ločeno obravnavanje uspeha po temelju in višini ni podlage v ZPP) je upravičena do 201,16 EUR stroškov postopka. Pooblaščenki tožnice pripadajo stroški pristopa na sodišče, saj ima specialna znanja, odvetnikov s takšnim specialističnim znanjem v Ljubljani pa je malo. Pritrditi je tako mogoče stališču sodišča prve stopnje, da gre za potrebne pravdne stroške. Stroški tožene stranke znašajo 321,30 EUR (odmera sodišča prve stopnje, ki ni konkretizirano prerekana), glede na njen uspeh v postopku pa ji je pritožbeno sodišče dosodilo 106,02 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči dolžna povrniti še 95,14 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

16.Ker sta obe pravdni stranki zgolj v minimalnem delu uspeli s pritožbama, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.