Jedro

Vpis je bil predlagan na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 1994, ko sta bili lastnici služečega zemljišča V. K. in S. B., vsaka do 1/2. Od izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila v letu 1994 pa do vložitve obravnavanega zemljiškoknjižnega predloga v letu 2006 je prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, saj je sedaj do celote lastnica nepremičnine S. B.. Njena izjava v pogodbi iz leta 1994, ki jo je podala skupaj s tedanjo solastnico V. K., je bila dana glede na tedanje lastninsko stanje služečega zemljišča, ki pa se je do leta 2006, ko je predlagatelj B. K. predlagal vpis služnosti, spremenilo, zaradi česar prejšnje zemljiškoknjižno dovolilo ni več ustrezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zaznamba zavrnitve vpisa se izbriše.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja postopka proti sklepu zemljiškoknjižne referentke, s katerim je ta zavrnila predlagani vpis služnostne pravice na podlagi predložene pogodbe iz leta 1994. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da predlagatelj ni predložil ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za predlagani vpis.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj po pooblaščenki. Meni, da je sodišče pri odločanju nepravilno uporabilo pravo. Opozarja, da iz pogodbe, ki je bila podlaga predlaganemu vpisu, izhaja, da sta takratni lastnici parcele dovolili vknjižbo služnostne pravice v korist predlagateljevih nepremičnin ter da je bilo njuno dovoljenje za vknjižbo služnosti dano na nepremičnini kot celoti in ne na račun njunih solastninskih deležev. To pa dalje pomeni, da je zemljiškoknjižno dovolilo ob predlagani vknjižbi zadoščalo, saj je bila S. B. ob vložitvi predloga lastnica obremenjene nepremične kot celote, ker je drugi solastninski delež pridobila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju od solastnice K. V., s katero je skupaj v letu 1994 dovolila vpis služnostne pravice. Navaja še, da zaradi predlagane vknjižbe služnostne pravice zanj ne morejo nastati škodljive posledice, saj je bilo po sklepu o domiku In 1 z dne 5.6.2008 v zvezi z Dn. št. 1 izrecno določeno, da se služnostna pravica pod Dn. št. 2 ne briše. Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil vpis predlagan na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 1994, ko sta bili lastnici služečega zemljišča V. K. in S. B., vsaka do 1/2. Pritožba ima prav, da sta zemljiškoknjižno dovolilo B. K. dali skupno, saj se nepremičnino v solastnini lahko obremeni s stvarno služnostjo le kot celoto. Predmet stvarne služnosti namreč ne more biti solastninski delež na nepremičnini, ker gre za idealni delež, ki ga ni mogoče opredmetiti na delu nepremičnine. Vendar pa je prišlo od izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila v letu 1994 pa do vložitve obravnavanega zemljiškoknjižnega predloga v letu 2006 do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, saj je sedaj do celote lastnica nepremičnine S. B.. Pritožba zmotno meni, da zato za predlagano vknjižbo služnostne pravice zadošča njeno zemljiškoknjižno dovolilo iz leta 1994. V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti (legalitete), zato mora zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti pri odločanju o vpisu ugotoviti, ali obstoje vse z zakonom določene predpostavke za vpis v zemljiško knjigo. V 124. členu ZZK-1 je določeno, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisa v zemljiški knjigi. To pomeni, da ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne. Trenutno zemljiškoknjižno stanje v obravnavani zadevi kaže, da je izključna lastnica služeče nepremičnine S. B., predlagatelj vpisa pa ni predložil zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim bi lastnica nepremičnine dovoljevala vpis služnosti v korist gospodujočega zemljišča. Njena izjava v pogodbi iz leta 1994, ki jo je podala skupaj s tedanjo solastnico V. K., je bila dana glede na tedanje lastninsko stanje služečega zemljišča, ki pa se je do leta 2006, ko je predlagatelj B. K. predlagal vpis služnosti, spremenilo, zaradi česar prejšnje zemljiškoknjižno dovolilo ni več ustrezno. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno utemeljilo svojo odločitev, da predlagatelj ne razpolaga z ustreznim zemljiškoknjižnim dovolilom, ki bi glede na trenutne zemljiškoknjižne podatke omogočilo predlagani vpis.

Povsem neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je bilo v sklepu o domiku In 1 določeno, da se služnostna pravica pod obravnavano Dn. št. 2 ne izbriše, saj služnost niti vpisana ni bila.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter hkrati odredilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka tretjega odstavka 161. člena ZZK-1).