Jedro

Ko je darilna pogodba sklenjena in realizirana, odpadli nagib, čeprav je prerasel v kavzo, ne more biti razlog za naknadno ugotovitev ničnosti te pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 3.125,83 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo vrnitev darila, ki ga je (sedaj že pokojna) M. Š. kot obdarjenka prejela od tožnice kot darovalke na podlagi darilne pogodbe z 10. 11. 2011, ki je prenehala veljati. Razsodilo je še, da je toženec dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na sporni nepremičnini vknjižila lastninska pravica v njeno korist, ter tožencu naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče sodbe ni obrazložilo, ker se ni spuščalo v odločilne okoliščine glede nagiba darilne pogodbe (ali je bil slednji med strankama darilne pogodbe izražen, jasen in ali je tvoril pravno podlago darilne pogodbe). Nagib za sklenitev darilne pogodbe pokojni obdarjenki ni bil izražen niti ji ni bil razviden, sploh pa ni obstajal. Sodišče se ni opredelilo, zakaj je nagib odpadel in zakaj je darilna pogodba prenehala veljati. Če bi bil nagib v darilni pogodbi izražen, bi obveznost skrbi in pomoči za tožnico prešle na pravnega naslednika pokojne obdarjenke (tj. toženca), ki ga tožnica ni nikoli pozvala, naj skrb in pomoč, ki naj bi jo izvajala obdarjenka, nadaljuje. Smrt ene izmed pogodbenih strank nima za posledico prenehanja veljavnosti darilne pogodbe. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je nepomembno, da toženec ni bil stranka darilne pogodbe. Ker toženec ni pogodbena stranka darilne pogodbe, v konkretnem primeru ne more biti pasivno legitimiran. Iz istega razloga ni ničesar prejel na podlagi darilne pogodbe. Sodišče bi moralo obrazložiti dolžnost toženca, da darilo vrne tožnici. Izjavo toženca je sodišče napačno interpretiralo, saj iz nje izhaja, da je tožnica pokojni hčerki stanovanje podarila iz hvaležnosti za preteklo pomoč in brez pričakovanja kakšnih koristi ali brez kakršnega koli pogojevanja in pričakovanj. Tudi izpoved tožnice je napačna in pomanjkljivo povzeta. Izpoved tožnice se razlikuje od njenih trditev, iz katerih izhaja, da naj bi hčerka zanjo in stanovanje skrbela v bodoče, izpovedala pa je, da je hčeri podarila nepremičnino za preteklo pomoč in da koristi od nje ni pričakovala. Izpodbija odločitev o stroških postopka in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pritožnik konkretizirano (razen v 6. točki pritožbe glede pravnih posledic smrti obdarjenke ter v zvezi z obveznostmi toženca glede kondikcijskega zahtevka tožnice, kar niti ni pomembno) ne graja. Za odločitev, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče in bo obrazložena spodaj, je pravzaprav ključno, da dejansko stanje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sprejema (v odgovoru na pritožbo) tudi tožnica. Za pravilno uporabo materialnega prava je torej bistveno in edino upoštevno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz razlogov sodbe. To je tista dejstvena podstat, na katero je pritožbeno sodišče v opisani procesni situaciji vezano in nanj mora (pravilno) uporabiti materialno pravo.

6. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje so naslednji: * tožnica je s svojo hčerko (toženčevo partnerko) 10. 11. 2011 sklenila darilno pogodbo za stanovanje, na podlagi katere se je hčerka vpisala v zemljiško knjigo; * tožničina hčerka je 17. 5. 2014 umrla, toženec je edini dedič po njej in se je na podlagi sklepa o dedovanju vpisal kot lastnik podarjenega stanovanja; * tožnica je darilno pogodbo s hčerko sklenila iz posebnega nagiba/razloga, in sicer ji ga je podarila delno iz hvaležnosti za preteklo skrb zanjo, delno pa zato, ker je pričakovala, da ji bo hči lahko vedno pomagala, skrbela zanjo in za stanovanje, v katerem prebiva in za katerega si je z isto pogodbo izgovorila osebno služnost bivanja v njem do svoje smrti; * nagib/razlog, zaradi katerega sta tožnica in njena hčerka sklenili darilno pogodbo, v njej ni zapisan, je bil pa izražen tako, da je bil obema znan in jasen; * tožnica se s tožencem nikdar ni dobro razumela, toženec je ni pustil na hčerin pogreb.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ustaljeno stališče sodne prakse in izhaja iz odločb, ki jih je v 7. točki obrazložitve tudi nanizalo. Gre za stališče, ki črpa iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS z 21. in 22. decembra 1987.1 V trenutku, ko je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku, je bilo to stališče še enako, sedaj, ko o pritožbi toženca odloča pritožbeno sodišče, pa je spremenjeno. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 218/2017 pojasnilo, da na pravno mnenje iz 1987 sodišče ni vezano ter je odstopilo od dosedanje sodne prakse. Pritožbeno sodišče s to odločitvijo sledi novi praksi, ki jo je začrtalo Vrhovno sodišče RS, ker se z njo strinja. Več o tem stališču v nadaljevanju.

8. Z darilno pogodbo se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, ta pa izjavi, da se s tem strinja (prvi odstavek 533. člena OZ). Pogodba, ki sta jo sklenili tožnica in njena hči (priloga A 2), je brez dvoma darilna. Tako se imenuje in imenu ustreza tudi njena vsebina. Res si je tožnica v njej izgovorila tudi osebno služnost dosmrtnega bivanja v stanovanju in gre v tem delu za kombinirano pogodbo, ki jo sestavljata dva pravna posla. Vendar to ne vpliva na veljavnost darilne pogodbe oziroma ne spreminja njene narave: pogodba je neodplačna, tožnica si v njej ni izgovorila nobene protidajatve. Pogodba o ustanovitvi osebne služnosti je zgolj začasna omejitev obdarjenkine polne lastninske pravice.2 Da ustanovitev osebne služnosti v nobenem primeru ne predstavlja protidajatve/protivrednosti daritve, nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da se je tožnica kot imetnica služnosti zavezala sama nositi vse običajne stroške, vezane na uporabo stanovanja in kleti.

9. Nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Nična je le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da je sklene pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). V primeru, da je pogodba neodplačna (in taka je tudi darilna pogodba), pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Ker nagib, zaradi katerega sta tožnica in njena hči sklenili sedaj sporno darilno pogodbo, ni nedopusten,3 pogodba iz tega razloga ne more biti nična. Toda tožnica trdi, da je bil njen nagib tako pomemben, da je prerasel v kavzo – razlog, zaradi katerega je sklenila darilno pogodbo. Vprašanje, na katerega mora odgovoriti pritožbeno sodišče, je, ali je sploh lahko nična pogodba, če je podlaga v trenutku, ko je bila pogodba sklenjena (tj., v sklenitveni fazi), bila in ni bila nedopustna, ter je enaka obstajala tudi še v izpolnitveni fazi, šele nato pa je odpadla.

10. Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). Če je nima, je pogodba nična (39. člen OZ). Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 218/2017 zapisalo, da OZ v 39. členu ničnost v zvezi s kavzo pogodbe veže le na okoliščino, ko pravne podlage ni bilo ob sklenitvi pogodbe in ne tudi, če bi ta odpadla kasneje, tj., že po njeni sklenitvi in celo po izpolnitvi. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je v nasprotju s pravno logiko obligacijskega prava, da bi pravna podlaga odpadla po tem, ko je bila pogodba sklenjena in celo v celoti realizirana.4 Ob tem opozarja še, da je s takim materialnopravnim stališčem imetniku pridobljene lastninske pravice ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije - ničnosti, ki je zadnje sredstvo, ki ga lahko utemeljuje predvsem le izrazit javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.5 OZ sicer sistemsko in vsebinsko celovito ureja preklic darilne pogodbe (539. člen, 540. člen in 541. člen), a tudi med njimi ničnosti kot najstrožje sankcije ne predpisuje v nobenem primeru.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od izjemnih situacij, ki utemeljujejo ničnost darilne pogodbe,6 v razlogih izpodbijane sodbe ni ugotovljena. Še več: kaj takega ne izhaja niti iz tožničine trditvene podlage. Dejstvo je, da se je tožničin razlog, zaradi katerega hčerki podarila stanovanje, izjalovil, toda to se je zgodilo nekaj let po realizaciji pogodbe in torej v vsakem primeru izven časovnega okvira, ki ga ima kot razlog za ničnost zaradi neobstoječe oziroma nedopustne kavze v mislih 39. člen OZ. Pritožbeno sodišče še pripominja, da tožničine trditve (ne glede na obliko postavljenega zahtevka) tudi ne utemeljujejo razveljavitve pogodbe zaradi zmote v nagibu (47. člen OZ) ali katerega izmed razlogov za preklic darilne pogodbe; toženčevo obnašanje do tožnice ni pravno odločilno dejstvo, ker je razlog za preklic darilne pogodbe proti dediču lahko le obdarjenčevo obnašanje (tretji odstavek 540. člena OZ).

12. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbi v zvezi z glavno stvarjo je narekovala tudi spremembo o odločitvi glede pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica ni uspela, zato je tožencu dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo naslednje pravdne stroške: za sestavo odgovora na tožbo, prve vloge in prvi narok po 1.100 točk, odsotnost iz pisarne (3 x 50 točk), 825 točk za drugo in 550 točk za tretjo pripravljalno vlogo in drugi narok, skupaj 5.375 točk, kar ob vrednosti točke znaša 2.467,13 EUR. K temu je treba prišteti še 66,6 EUR potnih stroškov (3 x 20,2 EUR), 2 % materialnih stroškov (49,34 EUR) ter 22 % DDV (542,67 EUR). Skupaj je dolžna tožnica tožencu povrniti 3.125,83 EUR pravdnih stroškov, v roku in in pod pogoji, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.

1 Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/2017, str. 12. 2 Darovalka lahko do smrti biva v stanovanju, s trenutkom, ko ga neha uporabljati, pa obdarjenka nastopi posest. 3 Za vsebino nagiba glej tretjo alinejo 6. točke te obrazložitve. 4 Tako tudi Varinelli, L., Problem odpada in pomanjkanja pravne podlage pri neodplačnih pogodbah, Pravna praksa, št. št. 35/2017, str. 6-9. 5 Primerjaj v teoriji : D. Možina: „So diamanti res večni?“, Podjetje in delo 5/2014, stran 839. 6 Pogodba je nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, pa še to le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).