Jedro

1. Če je bila tožena stranka v dvomu kakšno dejavnost opravlja tožeča stranka pod registrirano dejavnostjo fotokopiranje, bi morala to ugotoviti na podlagi opredelitve v členu 16a/II Pravilnika o uporabi ZPD (Uradni list RS št. 6/92, 39/93), kaj se šteje za storitveno dejavnost fotokopiranja.

2. Z dodatnima pogojema v 1. odst. 34.b člena Pravilnika je njegov izdajatelj davčno obveznost izvajalcev storitev iz 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD povečal. Ker za to ni imel pooblastila, je omenjena določba Pravilnika v nasprotju s 3. točko 1. odst. 24. člena ZPD (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča z dne 9.1.1997 štev. U-I-23/96-6 Ur. list RS štev. 5/97). Zato je sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbe uporabilo samo zakonsko določbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke z dne 21.12.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper odločbo, s katero ji je organ prve stopnje naložil, da mora zaradi odprave ugotovljenih nezakonitosti v poslovanju plačati: - davek od prometa proizvodov po tar. št. 1 Tarife davka od prometa proizvodov v višini 50.351,40 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in - davek od prometa storitev po tar št. 1 Tarife davka od prometa storitev v višini 1.272.150,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo, v kateri uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj jo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka v času, ki ga je zajel inšpekcijski pregled, opravljala registrirano dejavnost fotokopiranja. Od te dejavnosti je plačevala davek od prometa storitev po 5% davčni stopnji, po mnenju tožene stranke pa bi ga morala plačevati od prometa proizvodov po 20% davčni stopnji. Zato ji je naložila plačilo prometnega davka v višini 50.351,40 SIT z zamudnimi obrestmi. Pravilnost svoje odločitve utemeljuje na 2. alinei 1. odst. 16.a člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 6/92...39/93; v nadaljevanju: Pravilnik).

Fotokopirni stroj, s katerim je tožeča stranka opravljala dejavnost fotokopiranja, je kopirni stroj. To ima tožena stranka prav. Ta okoliščina pa ni dovolj za ugotovitev, da je tožeča stranka opravljala proizvodno dejavnost. Primerjava 2. alinee 1. odst. 16.a člena Pravilnika z 2. odst. 16.a člena Pravilnika pokaže, da se lahko opravlja "na kopirnih strojih raznih vrst" tako proizvodna dejavnost kot tudi storitvena dejavnost. Izraza "fotokopiranje", s katerim je imela tožeča stranka registrirano svojo dejavnost pa ni mogoče brez pridržka izenačiti z izrazom "tiskanje" ali podobnim, ki bi izključil uporabo 2. odst. 16.a člena Pravilnika. Tožeča stranka ga je lahko uporabila za opredelitev svoje dejavnosti v sodnem registru. Po mnenju sodišča pa kaže prej na storitveno dejavnost po 2. odst. 16.a člena Pravilnika (tožeča stranka je morala imeti registrirano tudi storitveno dejavnost, če jo je hotela opravljati) kot pa na proizvodno dejavnost po 2. alinei 1. odst. 16.a člena Pravilnika. Če pa je bila tožena stranka v dvomu, kakšno dejavnost je tožeča stranka opravljala v okviru registracije, bi morala to ugotoviti na podlagi opredelitve v 2. odst. 16.a člena Pravilnika, da se šteje za storitveno dejavnost izdelovanje kopij izvornega besedila ali slike. Tožeča stranka je namreč ves čas upravnega postopka zatrjevala, da je opravljala storitveno dejavnost. Ker tožena stranka, oziroma organ prve stopnje, tega nista naredila, dejanske okoliščine v točkah, bistvenih za odločitev, niso bile popolno ugotovljene. To pa je lahko vplivalo na zakonitost odločitve (2. odst. 39. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77). Zato bo treba postopek v omenjenem obsegu dopolniti.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dokončno v upravnem postopku odločila tudi, da mora tožeča stranka plačati davek od prometa storitev v višini 1.272.150,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev je temeljila na ugotovitvi, da je tožeča stranka v letu 1994 opravljala turistično agencijske storitve, pri tem pa ni izpolnila pogojev iz 1. odst. 34.b člena Pravilnika, da bi lahko plačala davek od prometa storitev samo od ustvarjene provizije.

Tožena stranka je pravno naravo pogodb, od katerih je tožeči stranki naložila plačilo davka od prometa storitev v zgoraj navedenem znesku, opredelila pravilno. Kljub temu je njena odločitev pravno zmotna.

Ustava Republike Slovenije določa v 125. členu, da so sodniki pri opravljanju sodniške službe vezani samo na Ustavo in zakon. Tako določa tudi 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. list RS štev. 19/94 in 45/95). To pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z Ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi neposredno zakon.

Zakon o prometnem davku (Ur. list RS, štev. 6/92 ... 39/93; v nadaljevanju: ZPD) določa v 3. točki 1. odst. 24. člena, da je osnova za davek od prometa storitev - za agencijske, posredniške, zastopniške in komisijske storitve - ustvarjena provizija in drugo plačilo. Izpolnjevanja kakšnih posebnih pogojev za takšno oblikovanje davčne osnove ZPD ne določa. Po 1. odst. 34.b člena Pravilnika pa je davčna osnova za agencijske, posredniške, zastopniške in komisijske storitve ustvarjena provizija ali drugo plačilo (nakazuje na določbo 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD) samo takrat, če je naročnik storitve seznanjen z višino provizije in če je ta razvidna iz izdanega računa. Za določitev davčne osnove po 3. točki 1. odst. 24 člena ZPD je torej Pravilnik v 1. odst. 34.b člena očitno dodal dva pogoja, ki jih ZPD ne določa in za katera tudi izdajatelja Pravilnika ni pooblastil, da jih lahko določi s Pravilnikom.

Z dodatnima pogojema v 1. odst. 34.b člena Pravilnika je njegov izdajatelj davčno obveznost izvajalcev storitev iz 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD povečal. Ker za to ni imel pooblastila, je omenjena določba Pravilnika v nasprotju s 3. točko 1. odst. 24. člena ZPD (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča z dne 9.1.1997 štev. U-I-23/96-6 Ur. list RS štev. 5/97). Zato je sodišče, glede na zgoraj obrazloženo, pri odločanju o utemeljenosti tožbe uporabilo samo zakonsko določbo. Ob upoštevanju te pa je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti tudi v tem delu (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih). Tožeča stranka je namreč dolžna plačati prometni davek od agencijskih storitev samo od osnove, ki jo določa 3. točka 1. odst. 24. člena ZPD.