Jedro

Kadar je uveljavljan obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86 (stranki ni bila dana možnost udeležbe), ni mogoče sprejeti stališča, da gre za osebno pravico in da dediči že zato niso aktivno legitimirani za vložitev zahteve za obnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 25.10.2002. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote J. z dne 19.6.1998, s katerim je bilo med drugim odločeno, da se predlog tožnikov za obnovo postopkov izdaje lokacijskega dovoljenja, za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja in za obnovo postopka izdaje dopolnilne odločbe zavrže. Tožena stranka je navedla, da se določba 9. točke 249. člena ZUP/86 o obnovi nanaša le na osebe, ki bi kot lastniki sosednjih nepremičnin morale biti udeležena v postopku, pa niso bile udeležene. Ne morejo pa obnove zahtevati pravni nasledniki takšne osebe.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Tožnika kot pravna naslednika nimata prav, ko svoj predlog utemeljujeta z dedovanjem nepremičnin po svoji pravni prednici. Za pravice in pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku, kar velja tudi za obnovo, je značilno, da so po svoji naravi strogo osebne pravice, in ne pravice, ki bi izhajale iz stvari. Teh pravic zato tudi ni mogoče prenašati med živimi in jih ni mogoče dedovati. Pomembno je tudi, da se upravni postopek vedno obnavlja po dejanskim in pravnim stanjem zadeve v času odločanja.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge. Poudarjata, da je možnost nadaljevanja postopka odvisna od narave upravne stvari. Obnovo postopka lahko zahteva ne samo stranka, ki se je udeleževala ali imela pravico udeleževati se postopka, temveč tudi njen pravni naslednik. Če odločba, izdana v upravnem postopku, ni bila dostavljena pravnemu predniku, vstopijo njegovi dediči v njegove pravice. Zato lahko zahtevajo tudi obnovo postopka iz razloga 9. točke 249. člena ZUP/86. Njuna pravna prednica A.O. bi morala nastopati na pasivni strani. Drugačna praksa bi bila nezakonita. Ob nasprotnem stališču bi bila obnova za pravne naslednike nedosegljiva. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Predmet pritožbene presoje so odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zavrženje dveh zahtev za obnovo lokacijskih in gradbenega postopka, v vseh primerih je bil uveljavljan obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86. Stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje je bilo, da nobeden od treh predlogov ne izpolnjuje formalnih pogojev za odločanje, saj jih ni podala upravičena oseba (1. odstavek 256. člena ZUP/86). Z navedeno presojo in z odločitvami, sprejetimi na takšni presoji, se pritožbeno sodišče ne more strinjati.

Pravnega nasledstva v upravnem postopku ZUP/86 ni urejal kazuistično, pač pa je s tem v zvezi izrecno določal, v katerih primerih se postopek ustavi (in ga torej ni mogoče nadaljevati), oziroma v katerih primerih se postopek nadaljuje in vanj namesto umrlega prednika vstopijo njegovi pravni nasledniki (dediči). Možnost nadaljevanja postopka je odvisna od narave upravne stvari in od tega, kakšna je pravica oziroma obveznost in predmet postopka. Od tega je tudi odvisno, ali se bo postopek nadaljeval, ali ustavil, o tem pa se odloča v vsakem primeru posebej. S tem v zvezi je ZUP/86 določal v členu 54/2, da se postopek ustavi v primerih, ko postopka po naravi stvari ni mogoče nadaljevati. Tudi po uveljavljeni sodni praksi na urbanističnem področju lastnost prizadete stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ugotavlja upravni organ v vsakem primeru posebej, odvisno od vpliva objekta na okolico, kajti le na podlagi obstoja konkretnih okoliščin lahko organ ugotovi, katere pravice ali pravne koristi varuje prizadeta stranka, zaradi česar ji prizna lastnost stranke. Smiselno enako velja seveda tudi za legitimacijo za vložitev predloga za obnovo postopka, kadar je zahtevana obnova iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86. V teh primerih lahko oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, pa ji ni bila dana možnost udeležbe, zahteva obnovo postopka. Pri tem pa te možnosti ni mogoče omejiti samo na stranko, temveč lahko tak predlog podajo tudi njeni pravni nasledniki (dediči), če pravni prednici možnost udeležbe ni bila dana. Tu ni možno zagovarjati stališča, da gre za osebne pravice.

Ker je tožena stranka pri odločanju o pritožbi zavrnila pritožbo tožnikov proti sklepu prve stopnje o zavrženju njunih predlogov za obnovo postopka, je tožena stranka bistveno kršila določbe upravnega postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Ker pa je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje tožbo tožnikov proti taki odločbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, s sklicevanjem na 1. točko 59. člena ZUS, je samo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, pri katerem naj upošteva navedeno stališče glede obnove.