Jedro

Upoštevaje določbe 2. in 3. odstavka 14. člena ZSam, ki kot podlago za ugotavljanje novih zavezancev oziroma za ugotavljanje kasnejše izgube lastnosti zavezanca za samoprispevek določata podatke o fizičnih osebah z dohodki, ki so bili obdavčeni z dohodnino v predpreteklem letu pred letom, v katerem ugotavlja nove zavezance, je tudi z "dohodki, ki so obdavčljivi po zakonu o dohodnini" po določbi prvega odstavka 14. člena v zvezi z 9. členom ZSam razumeti le dohodke, ki so bili z dohodnino tudi dejansko obdavčeni.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana občine A. z dne 27. 9. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožeča stranka se v tem upravnem sporu oprosti plačila sodnih taks za taksne obveznosti, nastale od vključno 15. 11. 2002 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Občinske uprave občine A. o odmeri samoprispevka za obdobje od 1. 8. 2002 do 31. 7. 2007 ter o odmeri samoprispevka za leto 2002. Svojo odločitev utemeljuje z določbami 14. in 26. člena Zakona o samoprispevku (Uradni list RS, št. 87/01, v nadaljevanju ZSam) ter podatki, pridobljenimi od Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad B., Izpostava A., da je (pri)tožnica v letu 2000 prejela obdavčljive dohodke v višini, ki presega 25% povprečne letne plače v Republiki Sloveniji v letu 2000. Po 14. členu ZSam je zavezanec za samoprispevek fizična oseba, ki je v predpreteklem letu pred uvedbo samoprispevka (torej v letu 2000) prejela dohodke, ki so obdavčljivi po Zakonu o dohodnini in je njihova višina presegla 25% povprečne plače v Republike Sloveniji v letu, na katerega se nanašajo dohodki. Občina je podatke o dohodkih pridobila od Davčne uprave Republike Slovenije skladno s 26. členom ZSam. Na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da (pri)tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev lastnosti zavezanke za samoprispevek. Pritožbeno navedbo, da dohodek, ki ga je prejela v letu 2000 ni bil obdavčen in da zato ni zavezanka za samoprispevek, tožena stranka zavrača kot neutemeljen z obrazložitvijo, da je po določbah ZSam zavezanec za samoprispevek oseba, ki prejme obdavčljive dohodke, dejstvo, da njeni dohodki dejansko niso bili obdavčeni, pa na pridobitev oziroma izgubo lastnosti zavezanca ne vpliva.

Tožnica odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ponavlja pritožbeni ugovor, da ima status študenta, kar dokazuje s priloženim potrdilom o vpisu kot tudi navedbo, da nima rednih dohodkov, zaradi česar samoprispevka ne more plačati. Na podlagi odločbe Davčnega urada B., Izpostave A. o odmeri dohodnine za leto 2000, znaša osnova za dohodnino 0 SIT. Ker je njen dohodek v letu 2000 znašal 812.082 SIT, ne zapade pod obdavčitev. Dohodki tožnice torej niso bili obdavčljivi, s tem pa tožnica po njenem mnenju tudi ne izpolnjuje pogojev za pridobitev lastnosti zavezanca za samoprispevek. S tem smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Dne 15.11.2002 je tožeča stranka vložila "Pritožbo zoper nalog", s katero izpodbija Opomin za plačilo sodne takse za tožbo opr. št. 2002/2002-3 z dne 30.10.2002. V vlogi navaja in s priloženimi dokazili dokazuje status študenta in slabo premoženjsko stanje zaradi katerega sodne takse ni zmožna plačati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 14. člena v zvezi z 9. členom ZSam je zavezanec za samoprispevek fizična oseba, katere dohodki, ki so obdavčljivi po zakonu o dohodnini, v predpreteklem letu pred uvedbo samoprispevka presegajo 25% povprečne letne plače v Republiki Sloveniji v letu, na katero se nanašajo dohodki. Upoštevaje določbe 2. in 3. odstavka 14. člena ZSam, ki kot podlago za ugotavljanje novih zavezancev oziroma za ugotavljanje kasnejše izgube lastnosti zavezanca za samoprispevek določata podatke o fizičnih osebah z dohodki, ki so bili obdavčeni z dohodnino v predpreteklem letu pred letom, v katerem ugotavlja nove zavezance, je tudi z "dohodki, ki so obdavčljivi po zakonu o dohodnini" po določbi prvega odstavka 14. člena v zvezi z 9. členom ZSam razumeti le dohodke, ki so bili z dohodnino tudi dejansko obdavčeni. Navedeno stališče potrjuje obrazložitev k 9. in 14. členu Predloga zakona o samoprispevku (Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 44/2001). Iz navedenih razlogov sodišče ne more pritrditi načelnemu stališču tožene stranke, da je za določitev statusa zavezanca za samoprispevek nerelevantno ali so bili dohodki z dohodnino dejansko obdavčeni. Ker gre za vprašanje, ki je po presoji sodišča glede na določbe ZSam pravno relevantno, bi tožena stranka v svoji odločbi morala odgovoriti na bistveni pritožbeni ugovor, ki ga tožeča stranka sedaj ponavlja tudi v tožbi, namreč, da ima status študenta in da je dohodke v letu 2000 dosegala le z opravljanjem priložnostnih del. Navedeni ugovor je namreč, skupaj z zatrjevano višino osnove za dohodnino za leto 2000, mogoče razumeti kot ugovor, da ugotovljeni dohodki tožnice v letu 2000 predstavljajo prejemke, ki jih je kot študentka prejela iz naslova plačila za začasno ali občasno opravljeno delo preko študentskih ali mladinskih organizacij, ki posredujejo delo na podlagi pogodbe o koncesiji. Ker se postopek za odmero samoprispevka na podlagi podatkov uradnih evidenc pred organom prve stopnje vodi kot skrajšani postopek, bi tožena stranka v zvezi s pritožbenimi navedbami in ugovori morala ugotovitveni postopek dopolniti bodisi sama, bodisi po organu prve stopnje in (pri)tožnico pozvati k pojasnitvi pritožbenih navedb in predložitvi ustreznih dokazil k zatrjevanemu dejstvu, da je v letu 2000 prejela prejemke, ki glede na določbe zakona o dohodnini z dohodnino niso bili obdavčeni. Ker sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe o stvari ni moglo odločiti, ker so bila dejstva zaradi napačne uporabe materialnega zakona v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku bo tožena stranka ugotovitveni postopek dopolnila v smislu gornjih pripomb in na podlagi vseh dejanskih ugotovitev o zadevi odločila ponovno, skladno s pravnim stališčem, ki ga je v tej sodbi zavzelo sodišče. Ker pritožba zoper opomin za plačilo sodnih taks ni dopustna, je sodišče vlogo stranke z dne 15. 11. 2002, glede na njeno vsebino obravnavalo (tudi) kot prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Po 4. členu Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 do Uradni list RS, št. 121/03, v nadaljevanju ZST) nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga vroči, po 14. členu istega zakona pa sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po tem zakonu taksna obveznost nastala tega dne ali pozneje. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vlogo za oprostitev vložila 15.11.2002, zato jo je skladno z določbami ZST mogoče oprostiti plačila sodnih taks le za vloge in dejanja, za katera taksna obveznost nastane po tem datumu, ne pa tudi za tista, za katera je taksna obveznost nastala pred tem. Na tej podlagi tožeče stranke sodne takse za tožbo, vloženo 25.10.2002, ni mogoče oprostiti, čeprav tožeča stranka navaja in s priloženimi dokazili po presoji sodišča izkazuje, da bi plačilo sodne takse občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja. Je pa sodišče tožečo stranko iz tega razloga oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu za vse vloge in dejanja po vložitvi prošnje za oprostitev, to je od vključno 15.11.2002 dalje. Sodišče ob tem tožečo stranko opozarja na pravico zahtevati povrnitev sodne takse po določbi 2. odstavka 32.a. člena ZST pod tam določenimi pogoji, ki pa jo je mogoče realizirati samo v postopku vračanja plačane sodne takse.