Jedro

Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijo, reparacijo in povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga, da se ji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženki. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve med nespornimi dejstvi spregledalo, da je bil tožnik od 1. 4. 2022 dalje dejansko prerazporejen z dotedanjega delovnega mesta vodje vitke proizvodnje na delovno mesto varilca, odtlej pa ni več opravljal del in nalog vodje vitke proizvodnje, toženka pa bi mu morala predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varilca. Svoje trditve v zvezi z razporeditvijo na delovno mesto varilca utemeljuje z okoliščino, da je bil dejansko razporejen na to delovno mesto, in ne kot obveznost toženke preveriti možnost dela na drugem delovnem mestu v okviru odpovedi iz poslovnega razloga. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil na delovno mesto varilca razporejen le začasno, iz izvedenih dokazov to ne izhaja. Trdi, da je bila potreba po zaposlitvi na delovnem mestu varilca pri toženki stalna, v letu 2022 so zaposlili več deset novih varilcev. Navaja, da toženka razen pavšalnih navedb ni predložila nobenih dokazov, da je dejansko prišlo do zmanjšanja obsega del in nalog vodje vitke proizvodnje, tudi ne analize delovnega procesa. Sklicuje se na izpovedi prič A. A. in B. B., da so bila dela in naloge vodje vitke proizvodnje povsem drugačne od delovnih nalog, ki jih je tožnik na tem delovnem mestu dejansko opravljal. Pove, da na podlagi dejansko izvajanih nalog utemeljeno uveljavlja, da se obseg del in nalog, ki jih je opravljal po dejanski razporeditvi na delovno mesto varilca, ni zmanjšal. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi, ki nimajo podlage v listinah in predloženih dokazih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi pavšalno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, sodbo je namreč v celoti mogoče preizkusiti. Glede zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnik ni konkretiziral, v čem naj bi bila očitana protispisnost, zato tega očitka pritožbeno sodišče ni moglo presoditi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1) na podlagi ugotovitve, da je zakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 5. 2022, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženki 16. 6. 2022. Ugotovilo je, da je toženka 22. 12. 2022 ukinila delovno mesto vodja vitke proizvodnje v PE C. v PE v C. zaradi reorganizacije in optimizacije delovnega procesa, s katerim je ukinila to delovno mesto, njegove delovne naloge pa prenesla na direktorja PE C. in direktorja proizvodnje PE C. Pravilne razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema kot svoje.

7. Tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podan zatrjevani odpovedni razlog, to je ukinitev delovnega mesta vodja vitke proizvodnje, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s tem v pritožbi ne poda nobenih konkretnih trditev, z izjemo sklicevanja na izpovedi prič A. A. in B. B., ki naj bi izpovedala, da so bila dela in naloge vodje vitke proizvodnje povsem drugačne od delovnih nalog, ki jih je tožnik na tem delovnem mestu dejansko opravljal, kar pa ne drži, saj o tem sploh nista izpovedovala, niti o tem tožnik ni podal nobenih trditev.

8. V pritožbi tožnik uveljavlja še, da je odpoved nezakonita zato, ker je bil od 1. 4. 2022 dalje dejansko prerazporejen s tedanjega delovnega mesta vodje vitke proizvodnje na delovno mesto varilca, za katerega bi mu toženka morala predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi, saj je bila tudi potreba po delu na tem delovnem mestu stalna. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka (zlasti izpovedi E. E., tožnikove plačilne liste za maj 2022 in nenazadnje izpovedi samega tožnika) ugotovilo, da je bilo tožniku delo varilca začasno odrejeno v aprilu 2022 zaradi bolniških odsotnosti nekaterih delavcev na tem delovnem mestu, opravljal pa ga je le nekaj dni. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno sledilo stališču, ki izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 316/2015, da opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Glede na navedeno so trditve tožnika v zvezi z delom na delovnem mestu varilca za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne, kar je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

10. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.