Jedro

Izhajajoč iz dejstva, da je K. M. eden izmed treh obtožencev v obravnavani kazenski zadevi, v kateri je že nekajkrat bilo odrejeno podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, je prvo sodišče povsem pravilno izhajalo iz tega, da je namreč mogoče odrediti ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi le do višine konkretnemu obdolžencu očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi, ob tem pa sodišče zavezuje tudi ugotavljanje morebitne (ne)sorazmernosti takega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju opr. št. Kt/4347-2017 z dne 28. 1. 2020 za dodatno odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zavrnilo.

2. S tako odločitvijo se okrajni državni tožilec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s členom 372 in 373 ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijani sklep spremeni in dodatno odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem poneverbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom člena 209 KZ-1, ki ga je prvo sodišče zoper N. M., K. M. in P. M. odredilo že s sklepom opr. št. I Kpr 25796/2017 z dne 17. 5. 2018 in ki je bilo nazadnje podaljšano s sklepom III K 25796/2017 z dne 29. 7. 2019 tako, da obt. K. M., kot pomočniku pri kaznivem dejanju poneverbe in neopravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom člena 209 KZ-1 in prejemniku protipravno pridobljene premoženjske koristi ter formalnemu lastniku, podredno pa tudi obt. N. M. zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom člena 209 KZ-1 prepove razpolaganje (odtujitev in obremenitev) z osebnim avtomobilom znamke Hyundai ix35, št. šasije ..., reg. št. ..., vredno od 9.000,00 do 11.800,00 EUR, katerega formalni lastnik je K. M., ker gre za skupno lastnino zakoncev obt. K. M. in obt. N. M. in da slednjo prepoved vpiše v register – uradno evidenco pri Upravni enoti ..., ter Agenciji Republike Slovenije za javno pravne evidence in storitve (Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin), kjer naj odredi še vpis v register neposrednih zastavnih pravic za čas do vključno 17. 11. 2020, torej do dne, do katerega so trenutno podaljšana ostala zavarovanja, podredno pa, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločitev.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja kronologija dosedanjih postopkov v zvezi z odreditvijo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, odrejen ukrep je bil nazadnje podaljšan s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III K 25796/2017 z dne 14. 11. 2019 do vključno 17. 11. 2020 (ta sklep še ni pravnomočen). V izpodbijanem sklepu je v bistvenem povzet tudi predlog ODT Celje z dne 28. 1. 2020, s katerim je okrajni državni tožilec predlagal dodatno odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi za obt. K. M., podrejeno pa tudi zoper obt. N. M. tako, da jima prepove razpolaganje z osebnim vozilom, katerega formalni lastnik je obt. K. M., ker gre za skupno lastnikov zakoncev, tako dodatno zavarovanje pa je predlagano do 17. 11. 2020, kot vsa ostala zavarovanja. Svoj predlog za dodatno odreditev začasnega zavarovanja okrajni državni tožilec gradi na ugotovitvi, da je bilo osebno vozilo Hyundai, ki ga je imela v posesti obdolženca N. M. po leasing pogodbi v letu 2018 odkupljeno z njene strani, nato pa je bilo lastništvo formalno preneseno na obt. K. M., ki je formalni lastnik vozila, to vozilo pa je vredno med 9.000,00 EUR in 11.800,00 EUR.

5. V skladu s prvim odstavkom člena 502 ZKP se začasno zavarovanje odredi v primeru, kadar prihaja v kazenskem postopku v poštev odvzem premoženjske koristi, obstaja pa nevarnost, da bi obdolženec, sam ali pa preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost, ali da bi jo skril, odtujil ali pa uničil, oziroma kako drugače z njo razpolagal tako, da bi onemogočil ali pa precej otežil odvzem po končanem kazenskem postopku, takšen predlog za vedno poda državni tožilec. V obravnavani zadevi, v kateri je bila že vložena obtožnica dne 15. 3. 2019 je o takem predlogu okrajnega državnega tožilca odločil predsednik senata. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da prvo sodišče ni sledilo predlogu državnega tožilca, da je takšen ukrep nujen in pri tem izhajalo iz višine obt. K. M. očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot izhaja iz vložene obtožnice. Ob ugotovitvi, da je bil s sklepom sodišča z dne 14. 11. 2019 podaljšan odrejen ukrep le na obdolženčevih denarnih sredstvih do višine 8.221,12 EUR in še na manjši nepremičnini v vrednosti 2.624,00 EUR, torej do skupne višine 10.213,21 EUR, kolikor skupaj znaša višina obdolžencu očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi, je prvo sodišče zaključilo, da je vse, kar zahteva državni tožilec več (torej dodatna odreditev začasnega zavarovanja zahtevka s prepovedjo razpolaganja s prej navedenim osebnim vozilom) nesorazmerno, zaradi česar je predlog zavrnilo, saj predlagana odreditev prepovedi razpolaganja na predmetu, katerega vrednost celo presega višino njemu očitane protipravno premoženjske koristi, ni utemeljena.

6. Pritožba, sklicujoč se na navedbe v predlogu z dne 28. 1. 2020 ponovno izpostavlja, da je bilo dodatno začasno zavarovanje predlagano na formalnem premoženju obt. K. M., čeprav gre dejansko za skupno premoženje zakoncev N. M. in K. M., obt. K. M. pa je po odplačilu leasinga postal formalni lastnik tega vozila, nanj je namreč neposredno po odplačilu leasing pogodbe lastništvo prenesla obt. N. M., kar kaže na to, da gre dejansko za skupno premoženje obeh obdolžencev, zaradi česar je po prepričanju pritožbe potrebno presojati višino zavarovanja za obt. N. M., pri kateri višina zavarovanega premoženja niti približno še ne dosega višine protipravno premoženjske koristi, ki jo je ta obtoženka pridobila, zato je bilo tudi nujno predlagati odreditev dodatnega zavarovanja na predlagane vozilu, kar je nenazadnje tudi namen določbe tretjega odstavka člena 502 ZKP. Pritožba pri tem še izpostavlja, da je z ravnanjem obt. N. M. izkazana resna in neposredna želja, da svoje premoženje skrije oziroma prenese na druge in prepreči, da bi ji bilo to premoženje kasneje v kazenskem postopku tudi odvzeto. S takimi pritožbenimi navedbami se ni strinjati.

7. Izhajajoč iz dejstva, da je K. M. eden izmed treh obtožencev v obravnavani kazenski zadevi, v kateri je že nekajkrat bilo odrejeno podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, je prvo sodišče povsem pravilno izhajalo iz tega, da je namreč mogoče odrediti ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi le do višine konkretnemu obdolžencu očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi, ob tem pa sodišče zavezuje tudi ugotavljanje morebitne (ne)sorazmernosti takega ukrepa. Zato je pritrditi razlogom v izpodbijanem sklepu (točka 5.), da že doslej odrejen ukrep začasnega zavarovanja na obdolženčevih denarnih sredstvi do višine 8.221,12 EUR in istočasno še na manjši nepremičnini (vrednost 2.624,00 EUR) in da je torej zoper obt. K. M. že odrejen ukrep začasnega zavarovanja do skupne višine 10.213,21 EUR povsem zadostuje za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Zato se je strinjati z razlogi še v delu, da bi dodatna odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi na osebnem vozilu, katerega lastnik je K. M. in katerega vrednost znaša med 9.000,00 in 11.800,00 EUR bila nesorazmerna in bi znatno presegla višino obt. K. M. očitano protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Do drugačne odločitve ne pripelje niti sklicevanje pritožbe na določbo tretjega odstavka člena 502 ZKP, v kateri je urejena odreditev začasnega zavarovanja tudi zoper prejemnika premoženjske koristi ali druge osebe, na katere je bila ta prenesena, kajti v obravnavanem primeru je K. M. formalni lastnik osebnega vozila, na katerem je bilo predlagano dodatno zavarovanje, formalni lastnik vozila pa je lahko le ena oseba, zato so pritožbena navajanja o skupnem premoženju na tem vozilu, katerega solastnica kot zakonska partnerica naj bi bila tudi obt. N. M., le ugibanja in kot taka nerelevantna.

8. Po povedanem pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu o tem, da so vsa dosedanja odrejena začasna zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi pri obt. K. M., pri katerem je že odrejen ukrep do skupne višine 10.213,21 EUR ustrezna in sorazmerna z višino očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki se obtožencu očita z vloženo obtožnico z dne 15. 3. 2019 in ni več nobene potrebe, da bi se odrejalo dodatno začasno zavarovanje zahtevka še na vozilu, kot je to predlagal okrajni državni tožilec.

9. Ker pritožbeno uveljavljana razloga nista utemeljena, je bilo potrebno tako pritožbo zavrniti (tretji odstavek člena 402. ZKP) ob odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pri preizkusu zakonitosti sklepov sodišč prve stopnje pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP.