Jedro

Če prikrajšanje ni nedopustno, ne gre za neupravičeno pridobitev v smislu 4. odst. 210. člena in 219. člena ZOR. S tem ko je sodišče prve stopnje na podlagi okoliščin ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki dovolila uporabo poslovnega prostora do sklenitve prodajne pogodbe in tako privolila v lastno neuporabo predmetnega prostora, je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožeča stranka v obdobju od

19.02.2001 do 22.10.2001 nedopustno prikrajšana, v skladu z načelom volenti non fit iniuria pravilen in mu pritožbeno sodišče pritrjuje v celoti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrže v delu, v katerem izpodbija sodbo glede ugotovitve obstoja terjatve za zakonske zamudne obresti od zneska 71.713,20 SIT od 17.04.2002 dalje do plačila in od zneska

307.672,80 SIT od 18.04.2002 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v 1. odstavku 1. točke glede ugotovitve obstoja glavnične terjatve v znesku 71.713,20 SIT in znesku 307.672,80 SIT ter v 2. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v 2. odstavku 1. točke ter v 3. in 4. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 59.740,00 SIT SIT v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 09.11.2004 je sodišče prve stopnje razsodilo: "1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini: - zneska 71.713,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.04.2002 do plačila in - zneska 307.672,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

18.04.2002 do plačila ter da ne obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini: - zneska 552.885,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.04.2002 do plačila. 2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 379.386,00 SIT. 3. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Idriji z dne 03.06.2002, se razveljavi v 1. in 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene nadaljnje pravdne stroške tega postopka v znesku 204.924,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.11.2004 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe".

Zoper prvostopno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. odstavek 1. točke izreka ter zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu spremeni sodbo sodišča I. stopnje tako, da ugodi tudi preostanku tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno temu pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču I. stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. odstavek 1. točke izreka ter zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot nedovoljeno zavrže oz. da jo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki ki je nanjo odgovorila.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi pravilno materialno pravno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je zelo izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in v zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe še dodaja: Glede na ugotovljena pravno relevantne dejstva se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo 4. odst. 210. člena ZOR in 219. člena ZOR. Na podlagi citiranega obligacijsko pravnega predpisa o neupravičeni pridobitvi, ki predstavlja prikrajšanje na eni in okoriščenje na drugi strani, je vsekakor odločilno, ali je tožeča stranka v prikrajšanje privolila. Če prikrajšanje ni nedopustno, ne gre za neupravičeno pridobitev v smislu 4. odst. 210. člena in 219. člena ZOR. S tem ko je sodišče prve stopnje na podlagi okoliščin ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki dovolila uporabo poslovnega prostora do sklenitve prodajne pogodbe in tako privolila v lastno neuporabo predmetnega prostora, je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožeča stranka v obdobju od 19.02.2001 do 22.10.2001 nedopustno prikrajšana, v skladu z načelom volenti non fit iniuria pravilen in mu pritožbeno sodišče pritrjuje v celoti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo ustreznih poizvedb pri družbi A d.o.o. ter zaslišanja pooblaščencev oz. predstavnikov družbe A d.o.o., čeprav bi ti dokazi lahko pripomogli k boljši razjasnitvi pravno relevantnih dejstev v tem postopku. Te dokaze je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovilo z izvedbo drugih dokazov, to je z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in priče Z.Ž., ki sta neposredno sodelovala pri dogovoru o vselitvi v predmetni poslovni prostor. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje na tretji strani izpodbijane sodbe obrazložilo in pravilno navedlo, da izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi pravnorelevantnih dejstev v postopku. Glede na navedeno pritožbeni razlog, ki cilja na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni utemeljen.

Brez upoštevne teže je pritožbeno sklicevanje, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka v postopku ves čas zatrjevala, da naj bi z zakonitim zastopnikom tožeče stranke sklenila dogovor o brezplačni uporabi poslovnega prostora, česar pa tožena stranka ni uspela dokazati oziroma da iz pojasnila predsednika uprave tožeče stranke izhaja, da so bili tovrstni ugovori tožene stranke brez vsake podlage in neresnični. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pogajanjih o prodaji spornega poslovnega prostora kot zastopnik tožeče stranke nastopal Z.Ž., kar potrjuje tudi vsebina opravičila direktorja tožeča stranke B.R.. Z.Ž. pa je sodišče prve stopnje poleg zastopnika tožene stranke, ki sta neposredno sodelovala pri dogovoru o vselitvi v predmetni poslovni prostor, tudi zaslišalo in na podlagi tako izvedenih dokazov dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče spoznalo, da pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Ker sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev, prav tako pa niso podane kršitve zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in po njej izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke je deloma nedovoljena, deloma pa neutemeljena.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopnemu sodišču očita, da ji ni priznalo zakonskih zamudnih obresti in da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, ker ni naveden datum obstoja terjatev in ni razviden dan pobota terjatev. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo za toženo stranko ugotoviti celotno glavnico s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo do dneva plačila.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovljene terjatve tožeče stranke do tožene stranke, zavrnilo in sicer zaradi nastopa pobotanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta terjatvi tožeče stranke do tožene v skupni višini 379.386,80 SIT zaradi pobota ugasnili na dan dospelosti, t.j. dne 17.04.2002 za znesek 71.713,20 SIT in dne 18.04.2002 za znesek 307.672,80 SIT. Tako od njiju zamudne obresti sploh niso pričele teči, medtem ko je prvostopno sodišče v 1. alinei 1. točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene tudi za zakonske zamudne obresti. Vendar navedena pomanjkljivost izpodbijane sodbe ni v škodo tožene stranke, saj je prvostopno sodišče v 3. točki izreka (konstitutivni del izreka) sodbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Idriji z dne 03.06.2002 razveljavilo v 1. in 3. točki ter tožbeni zahtevek tožeče stranke z obrestmi zavrnilo, zato tožena stranka z izrekom obrestnega dela v 1. in 2. alinei 1. točke izreka ne more biti prizadeta. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka zoper del 1. točke izreka izpodbijane sodbe, v katerem je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke tudi za zakonske zamudne obresti, nima interesa pritožbe. Tako je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v delu, v katerem je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke glede zakonskih zamudnih obresti, zavreči (352. člen ZPP v zvezi s 3. odst. 343. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke pa je neutemeljena v delu, v katerem se pritožuje zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in prvostopnemu sodišču očita, da ji ni priznalo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je od zneska predplačila v višini 500.000,00 SIT tožena stranka upravičena tudi do plačila zamudnih obresti v skladu z 214. členom ZOR, ki določa, da mora pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je bila tožeča stranka glede prejema zneska nepoštena že v času pridobitve, je pa postala nedobroverna, ko se je izkazalo, da do sklenitve prodajne pogodbe ne bo prišlo, zato je toženi stranki od tega dne dalje dolžna povrniti tudi zamudne obresti, ki do dneva zapadlosti vtoževanih računov znašajo 54.518,88 SIT, kot izhaja iz priloge 1 izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki materialno pravno pravilno priznalo obstoj terjatve tudi v delu zakonskih zamudnih obresti, in posledično pravilno odločilo v 2. točki izreka izpodbijane sodbe.

Izrek je v tem delu tudi jasen, saj iz razlogov sodbe izhaja, kaj ta denarni znesek predstavlja in glede na to, da je sestavljen iz dela obresti in dela v pobot uveljavljane terjatve, drugače tudi oblikovan ne more biti.

Brez upoštevne teže pa je pritožbeni razlog tožene stranke zoper napačno ugotovljeno uporabnino za predmetne prostore. Izpodbijani sodbi očita, da gre za pretiran znesek za tako majhne prostore, kar naj bi tožena stranka izkazovala že v samem postopku. V zvezi s takšno pavšalno pritožbeno trditvijo pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopno sodišče utemeljenost višine uporabnine za sporni poslovni prostor oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B.P. Kot utemeljeno v svojem odgovoru na pritožbo opozarja tudi tožeča stranka, tožena stranka izvedenskega mnenja ni z ničemer izpodbila.

Izpodbijana sodba pa ima v tej smeri tudi vse razloge in je zato pritožbeni razlog tožene stranke neutemeljen.

V preostalem delu je pritožba tožene stranke zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in po njej izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške svoje pritožbe, ker s pritožbo nista uspeli, mora pa tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s

1. odst. 154. člena ZPP). Kot opredeljene in potrebne stroške (2. odst. 163. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje priznalo sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 7.600,00 SIT ter 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (41.250,00 SIT). V zvezi s priglašenimi stroški za prejem in pregled sodne odločbe ter poročilo stranki je pritožbeno sodišče priznalo 20 točk (2.200,00 SIT) po 4. točki tar.št. 39 Odvetniške Tarife (OT). Pravkar obravnavani stroški tožeče stranke skupaj z 20% davkom na dodano vrednost znašajo 59.740,00 SIT. Tožeča stranka je v primeru zamude pri plačilu upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zgoraj obravnavanih stroškov.