Jedro

Druge povedi četrtega odstavka 2. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Sevnica ni mogoče razlagati na način, da bi moral organ v primeru, kot je obravnavani (ko iz opravljenih poizvedb pri pristojnem organu o prejemanju za ta primer relevantnega vira dohodka izhaja, da tega dohodka tožnik ne prejema), sam preverjati izpolnjevanje pogojev iz predpisov o socialnem varstvu, saj mu tega ta določba ne nalaga oziroma mu takšne pristojnosti na tej podlagi ni mogoče predpisati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik podal vlogo za oprostitev plačila NUSZ. Iz dopisa Centra za socialno delo Posavje, enota Sevnica, št. 1224-33/2021-3152/2 z dne 25. 1. 2021, je razvidno, da tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči po Zakonu o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Ker tožnik ne izpolnjuje pogoja iz tretjega odstavka 2. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Sevnica (Odlok), je organ vlogo zavrnil. Tožniku je še pojasnil, da so tožnikova zemljišča, ki so predmet obveznosti po Odloku, po namenski rabi z Občinskim prostorskim načrtom Občine Sevnica opredeljena v območju poslovnih dejavnosti in gre za nezazidana stavbna zemljišča. NUSZ zato ni mogoče odpisati, je pa možna prekinitev obremenitve v primerih, ki jih opiše. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je organ še dodal, da (pri)tožnik v pritožbi navaja novo dejstvo, da poleg invalidske pokojnine prejema še veteranski dodatek, kar znaša skupaj 370 EUR, vendar to dejstvo na drugačno odločitev ne vpliva, saj ne prejema denarnega dodatka (denarne socialne pomoči) kot edinega vira dohodka. Glede navedb tožnika, da je zemljišče že v prodaji v zvezi z možno prekinitvijo obremenitve je drugostopenjski organ še pripomnil, da lahko, v primeru, če se med letom spremeni zavezanec, ta v 15 dneh po spremembi zahteva spremembo odločbe o NUSZ (406. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2).

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik v tožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Meni namreč, da je treba tretji (točno: četrti) odstavek 2. člena Odloka presojati z vidika formalnih pogojev za prejem socialne pomoči, ne pa z vidika njenega dejanskega prejemanja. Smisel oprostitev plačila NUSZ je v tem, da se tovrstno breme odvzame ali olajša tistim, socialno najšibkejšim članom družbe, ki so po predpisih o socialnem varstvu zaradi golega preživetja upravičeni do socialne pomoči. Po predpisih o socialnem varstvu je tožnik zaradi nizkih mesečnih prejemkov, ki znašajo 370 EUR, upravičen tudi do socialne pomoči. Te ne prejema zato, ker zanjo ni znal zaprositi. Če bi vlogo za socialno pomoč vložil, bi mu bila ta glede na predpise o socialnem varstvu dodeljena. Zato za odločitev ni bistveno zgolj to, ali tožnik prejema socialno pomoč, pač pa je bistveno, ali je tožnik upravičen do socialne pomoči glede na svoje premoženjske razmere. Ker toženka materialnega prava ni uporabila pravilno, se tudi ni ukvarjala z vprašanjem, ali tožnik formalno izpolnjuje pogoje za pridobitev socialne pomoči, kar je bistveno. Posledično je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je predlagal, da sodišče odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je Odlok jasen. Oprostitve plačila NUSZ so oproščeni le tisti, ki prejemajo denarni dodatek kot edini vir. Pogoj je prejemanje, ne upravičenost do prejemanja. Občina za to namreč ni pristojna. Dostavek, da se pri oprostitvi plačila upoštevajo merila in pogoji iz predpisov o socialnem varstvu, ne pomeni, da toženka sama ugotavlja upravičenost zavezanca do prejemanja denarne socialne pomoči, temveč je namen določbe, da Odlok sledi hitro spreminjajoči se zakonodaji s področja socialnega varstva, s pomočjo te določbe se lahko ''denarni dodatek – edini vir'' definira kot denarna socialna pomoč po trenutno veljavni zakonodaji. Sicer pa tožnik zgolj pavšalno zatrjuje upravičenost do njenega prejemanja. Ti pogoji ne temeljijo zgolj na prihodkih zavezanca, temveč tudi na njegovem materialnem stanju (npr. lastništvu nepremičnin), idr. Tožnik za svoje navedbe ne prilaga nobenih dokazih, niti v delu, kjer se sklicuje, da socialne pomoči ne prejema, ker zanjo ne zna zaprositi. To navedbo je možno ovreči že s pogledom na tožbo, pod katero je tožnik sam podpisan. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

**Odločitev in razlogi sodišča**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po četrtem odstavku 2. člena Odloka so plačila nadomestila oproščeni tudi občani, ki prejemajo denarni dodatek - edini vir. Pri oprostitvi plačila se upoštevajo merila in pogoji iz predpisov o socialnem varstvu. Po sedmem odstavku istega člena o oprostitvi odloča na podlagi zahtevka zavezanca Občinski svet Občine Sevnica na predlog župana, vlogo zavezanec vloži pri oddelku za okolje in prostor Občine Sevnica najkasneje do 31. januarja za tekoče leto.

7. Iz podatkov spisa kot nesporno izhajajo naslednja dejstva: - da je tožnik vložil vlogo za odpis ''davka za zazidljivo zemljišče'' (zemljišče s parc. št. 1366-1260/1 in 1366-1260/4, k.o. ...), ker nima denarja ter mu ta dajatev ogroža obstoj in osnovno preživetje, - da je prvostopenjski organ preveril pri pristojnem Centru za socialno delo, ali tožnik prejema denarni dodatek kot edini vir, in - da je prejel odgovor Centra za socialno delo Posavje, enota Sevnica, št. 1224-33/2021-3185/2 z dne 25. 1. 2021, da tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči po ZSVarPre. Na tej podlagi je izdal izpodbijano odločbo, saj je ugotovil, da tožnik pogojev po zgoraj citirani določbi 3. člena Odloka ne izpolnjuje.

8. Tožnik taki odločitvi ugovarja, saj meni, da bi moral organ upoštevati del zgoraj citirane določbe četrtega odstavka 2. člena Odloka (''Pri oprostitvi se upoštevajo merila in pogoji iz predpisov o socialnem varstvu'') v formalnem smislu, tj. da bi moral sam ugotavljati, ali tožnik, kljub temu, da denarne socialne pomoči ne prejema, pogoje za prejemanje tega vira dohodka, ki ga Odlok določa kot pravno relevantnega za oprostitev na tej podlagi, formalno izpolnjuje, in ker je po tožnikovem mnenju temu tako, njegovi prošnji ugoditi.

9. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Druge povedi v četrtem odstavku 2. člena Odloka (''Pri oprostitvi plačila se upoštevajo merila in pogoji iz predpisov o socialnem varstvu'') namreč ni mogoče razumeti kot samostojno zapoved ali obveznost, temveč kot celoto, skupaj z uvodnim delom tega odstavka, ki jasno določa, kdo so upravičenci do oprostitev plačila NUSZ, pri čemer gre pri drugem delu določbe za pojasnjevalni del prvega dela določbe. Povedano drugače: tega dela določbe ni mogoče razlagati na način, kot to razlaga tožnik, tj. da bi moral organ v primeru, kot je obravnavani (ko iz opravljenih poizvedb pri pristojnem organu o prejemanju za ta primer relevantnega vira dohodka izhaja, da tega dohodka tožnik ne prejema), posledično sam preverjati izpolnjevanje pogojev iz predpisov o socialnem varstvu, saj mu tega ta določba ne nalaga oziroma mu takšne pristojnosti na tej podlagi ni mogoče predpisati. Razlaga obravnavane določbe na način, kot jo zagovarja tožnik, bi po oceni sodišča vodila v kršitev pravil o pristojnosti za odločanje o upravnih zadevah, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Ob tem sodišče še sledi navedbi toženke v odgovoru na tožbo, da med pogoje za prejemanje denarne socialne pomoči ne sodijo zgolj prihodki zavezanca, kot to smiselno navaja tožnik.

ZSVarPre v prvem odstavku 27. člena, z naslovom izključitveni razlogi z izjemama, namreč določa, da se ne glede na določbe tega poglavja denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS), ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po 17. v zvezi z 18. členom ZUPJS pa med upoštevno premoženje sodi tudi nepremično premoženje, ki ni stanovanjska hiša ali stanovanje, kjer oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Da bi nepremično premoženje, za katerega oprostitev plačila NUSZ je tožnik vložil vlogo, sodilo med slednje (tj. da bi tožnik v tej nepremičnini prebival), pa tožnik ne zatrjuje. Ob zgoraj povedanem zato tudi ni mogoče slediti ugovoru o posledično zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je organ za odločitev relevantna dejstva ugotovil in na tej podlagi impliciral uporabo materialnega prava.

11. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba tožnika, da denarne socialne pomoči ne prejema, ker ne zna vložiti vloge. Tožnik je očitno vešč tovrstnega pisanja, saj je vlogo za oprostitev plačila NUSZ podal, organ pa jo je tudi vsebinsko obravnaval. Ne glede na povedano, pa je sodišče prepričano, da bi v primeru vložitve vloge tožnika za prejemanje denarno socialne pomoči pristojni organ (tj. Center za socialno delo) v takem primeru ravnal skladno z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) ter omogočil tožniku, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je šlo v zadevi za vprašanje uporabe materialnega prava, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev (da tožnik ne prejema denarne socialne pomoči kot edinega vira dohodka), pa med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).