Jedro

Glede na obdolženkin zagovor, da oškodovanca pred zavijanjem na levo na prednostno cesto ni videla, čeprav se je pred tem s svojim vozilom popolnoma ustavila pred voznim pasom proti Zagorju ter pogledala levo in desno, je bistveno vprašanje, kje je bila za obdolženko, ki se je torej vključevala iz neprednostne na prednostno cesto, točka optimalne vidljivosti (voznik, ki se vključuje iz neprednostne na prednostno cesto, se je namreč dolžan postaviti na točko optimalne vidljivosti) ter ali je iz te točke oškodovanca glede na njegovo hitrost in oddaljenost od predmetnega križišča v trenutku obdolženkinega speljevanja, lahko videla.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca M. M. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo N. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. člena KZ. Na podlagi določila I. odst. 96. člena ZKP je tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. člena ZKP ter stroški obdolženke bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve očitanega kaznivega dejanja in ji izreče pogojno obsodbo, oškodovancu kot tožilcu pa naj prizna stroške za zastopanje v tem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenih navedb pooblaščenca oškodovanca kot tožilca in razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženki očitano kaznivo dejanje ni dokazano, vsaj preuranjen, če ne celo zmoten, saj je dejansko stanje predmetnega kaznivega dejanja nepopolno ugotovljeno. Glede na obdolženkin zagovor, da oškodovanca pred zavijanjem na levo na prednostno cesto ni videla, čeprav se je pred tem s svojim vozilom popolnoma ustavila pred voznim pasom proti Zagorju ter pogledala levo in desno, je bistveno vprašanje, kje je bila za obdolženko, ki se je torej vključevala iz neprednostne na prednostno cesto, točka optimalne vidljivosti (voznik, ki se vključuje iz neprednostne na prednostno cesto, se je namreč dolžan postaviti na točko optimalne vidljivosti) ter ali je iz te točke oškodovanca glede na njegovo hitrost in oddaljenost od predmetnega križišča v trenutku obdolženkinega speljevanja, lahko videla. S tem vprašanjem se je sodišče prve stopnje sicer ukvarjalo, pri tem pa sledilo mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, da je bil oškodovanec v trenutku speljevanja obdolženke od predmetnega križišča oddaljen okrog 130 m in ga je obdolženka lahko videla le v "mejnih pogojih", ker ni jasno, iz katere točke je obdolženka speljala ter da je bil vzrok za nezgodo prepozno reagiranje oškodovanca na levo zavijanje voznice in njegova prevelika hitrost, sodišče pa tudi meni, da je vinjeno stanje oškodovanca vzrok, da oškodovanec obdolženkinega vozila ni obvozil po levi ali desni strani, saj je avtomobil obdolženke vozil po sredini prometnega pasu in je bil obvoz po obeh straneh avtomobila zaradi prazne ceste možen. Take zaključke oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje pa utemeljeno napada pritožnik, saj so tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na izvedene dokaze, predvsem glede na izpostavljene razlike med pisnim izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke in njegovim izvajanjem na glavni obravnavi, neprepričljivi in tudi preuranjeni. Izvedenec je namreč tekom postopka dvakrat opravil ogled kraja nezgode (prometna nezgoda se je pripetila dne 20.4.2003 in sicer 15.9.2004, ko je izračunal, da je bila preglednost za obdolženko iz položaja optimalne pregledenosti pri zavijanju v levo od 110 do 120 m in dne 4.4.2005, ko je izmeril, da je ta preglednost za obdolženko s stop črte iz smeri Brega pri Litiji proti Zagorju znašala 150 do 160 m. Sodišče prve stopnje pri zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi navedeno razliko v njegovih ugotovitvah ni dovolj razčistilo oziroma zakaj je bila preglednost za obdolženko ob ogledu 4.4.2005 boljša od preglednosti, ki jo je izvedenec ugotovil ob ogledu 15.9.2004. Ali je torej navedeno razliko pripisati različnemu letnemu času opravljenih ogledov, spremenjeni prometni signalizaciji predmetnega križišča ali različni izhodiščni točki, od katere je izvedenec računal preglednost iz smeri obdolženkine vožnje. Pri razčiščevanju in ocenjevanju navedenih razlik v izvajanju izvedenca cestnoprometne stroke pa bo vsekakor potrebno upoštevati točko optimalne preglednosti za obdolženko, seveda ob upoštevanju relevantnih okoliščin predmetnega križišča in to v času prometne nesreče, ki so deloma razvidne tudi iz albuma fotografij in zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, ki so ga opravili policisti. Ker je dolžnost voznika, da se pred speljevanjem na prednostno cesto, ustavi na točki, ki omogoča najboljšo vidljivost, je irelevanten zagovor obdolženke, kje je z vozilom ustavila pred speljevanjem na prednostno cesto. Tudi namreč, če se obdolženka ne bi ustavila na točki, ki omogoča najboljšo vidljivost, s sklicevanjem na to, da oškodovanca ni mogla videti, dejansko ne bi mogla razbremeniti svoje odgovornosti, na kar pravilno opozarja pritožnik. Šele ko bo torej sodišče razčistilo vprašanje točke optimalne preglednosti za obdolženko v kritičnem času, bo ob upoštevanju izvedenčeve časovno potne analize nezgode, predvsem oškodovančeve hitrosti in njegove oddaljenosti od predmetnega križišča v trenutku obdolženkinega speljevanja, lahko odgovorilo na bistveno, uvodoma navedeno vprašanje, ali je oškodovanka v trenutku speljevanja oškodovanca lahko videla in šele nato presojalo morebiten oškodovančev prispevek prometni nesreči zaradi previsoke hitrosti oziroma njegovega prepoznega reagiranja na obdolženkino vozilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pooblaščencu oškodovanca kot tožilca, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze, dokazni postopek pa dopolniti z dodatnim zaslišanjem izvedenca cestnoprometne stroke v nakazani smeri ter zatem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, napraviti sklep, ali je obdolženki očitano dejanje mogoče šteti za dokazano, razloge za svoje zaključke pa bo moralo podrobno, jasno in prepričljivo obrazložiti v razlogih sodbe.