Jedro

Ob ugotovitvi, da terjatev tožeče stranke (vprašanje aktivne legitimiranosti te za predmetni spor) ni dovolj verjetno izkazana že iz tega razloga, niti ni bilo potrebe ocenjevati dejstva v smeri obstoja nadaljnjih predpostavk, saj morajo biti podane vse kumulativno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pregled spisa pokaže, da tožeča stranka z vloženo tožbo uveljavlja tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili z glavne ceste preko parcele kot služečega zemljišča na že ustaljeni trasi, ki poteka vzporedno z gospodarskim poslopjem, ki leži na parc. št. vse do parc. št. kot gospodujočega zemljišča, na kateri leži hiša, v kateri živi tožnica. Tožeča stranka je nato hkrati s tožbo uveljavljala najprej predlog za izdajo začasne odredbe v smeri naložitve toženi stranki, da v roku treh dni od prejema sklepa uredi služnostno traso z glavne ceste do parcele tako, da bo ta sposobna za vožnjo, sicer bo tožeča stranka dala na stroške tožene stranke to pot urediti, vendar pa je sodišče prve stopnje tak predlog zavrnilo in je ta odločitev postala pravnomočna. Sledil je nadaljnji predlog tožeče stranke na izdajo začasne odredbe, po katerem sta toženca dolžna v 24 urah odvariti ograjo - vhodna vrata in tožnici izročiti en izvod ključa od ključavnice, s katero so vhodna vrata zaklenjena, ali pa ključavnico odstraniti in tožnici omogočiti prost vstop preko parc. št. last tožencev do njene parc. št. k.o. , pod grožnjo izreka denarne kazni.

S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tudi ta predlog na izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Štelo je, da niso podani potrebni pogoji v zavarovanje nedenarne terjatve v smislu prvega odstavka člena 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, predvsem ne izkazana verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke.

Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje tožeča stranka ob smiselnem uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in s predlogom na razveljavitev izpodbijanega sklepa na pritožbeni stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obširno in izčrpno utemeljilo, v njej navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek člena 272 ZIZ), ugotovilo pa tudi pravilno, da vsebuje člen 272 ZIZ posebej navedene predpostavke za možno izdajo začasne odredbe, ki morajo biti podane kumulativno, kar pa v danem primeru ni. Predvsem ni mogoče prezreti, da gre za tožbo na ugotovitev služnostne pravice na nepremičnini, kar pomeni regulacijo določenega razmerja trajnega značaja, zato je lahko takšna ureditev razmerja le v interesu lastnika gospodujoče stvari. Tako opredeljuje materijo tudi poglavje o služnostih v Stvarnopravnem zakoniku - SPZ. Določbe členov 210 do člena 226 kot splošne, opredeljujejo stvarno služnost kot pravico lastnika nepremičnine - gospodujoče stvari, izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini.

Za vložitev tožbe na ugotovitev služnosti oziroma sploh za uveljavljanje ukrepov v okviru varstva služnosti je tako aktivno legitimiran le lastnik nepremičnine (takšno je tudi dosledno uveljavljeno stališče sodne prakse).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da manjka že temeljna predpostavka za možno izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v smislu prvega odstavka člena 272 ZIZ, to je verjetno izkazan obstoj terjatve, ta pa je, ker se izdaja začasne odredbe predlaga v sklopu te pravde, lahko le terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo. Za vložitev te tožbe pa bi bila upravičena le s strani same tožeče stranke zatrjevana druga zemljiškoknjižna lastnika gospodujoče nepremičnine, prav gotovo pa ne sama tožnica, ki po tožbenih trditvah v hiši na parc. št. kot gospodujočim zemljiščem le prebiva. Sicer pa je tudi tožena stranka v tožbenem odgovoru že podala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožeče stranke.

Ob ugotovitvi, da terjatev tožeče stranke (vprašanje aktivne legitimiranosti te za predmetni spor) ni dovolj verjetno izkazana, že iz tega razloga niti ni bilo potrebe ocenjevati dejstva v smeri obstoja nadaljnjih predpostavk, saj morajo biti podane vse kumulativno.

Tako je tudi sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe ob navedeni ugotovitvi o pomanjkanju aktivne legitimacije na strani tožnice za sprožitev predmetne pravde, kar pa pomeni, da terjatev tožeče stranke v tej pravdi, katere zavarovanja zahteva tožeča stranka s predlagano začasno odredbo, glede njenega obstoja ni dovolj verjetno izkazana. Manjka tako temeljna predpostavka za možno izdajo začasne odredbe v navedeni smeri.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Poudarjanje poteka priposestvovalne dobe oziroma še daljšega časovnega obdobja, v katerem je tožnica uporabljala (oziroma njeni pravni predniki) sporno služnostno traso, s čimer očitno pritožba nakazuje na verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke, ni relevantnega pomena ob ugotovljenem dejstvu, da tožnica ni izkazala svoje aktivne legitimacije za uveljavljeno pravno varstvo v tej zadevi, kar je osnovna sestavina obstoja določene terjatve. Pritožba pa tudi ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o pomanjkanju aktivne legitimacije na strani tožnice, sicer pa je v postopku na prvi stopnji tožeča stranka sama potrdila, da ni lastnica sporne nepremičnine po podatkih zemljiške knjige, ampak sta to dve drugi osebi.

Pritožbi tako ni mogoče priznati uspeha. Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.