Jedro

Če delodajalec ni izvedel predhodnega postopka v organizaciji za ugotavljanje škode in okoliščin, v katerih je le-ta nastala, to ni procesna ovira po 72. členu ZTPDR za vložitev tožbe, saj gre za denarni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nadaljnji postopek pred spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke in sklenilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 199.324,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v nadaljnji postopek pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izpolnilo vseh napotil, ki jih vsebuje sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pd .../97 z dne ...1998. Poleg tega je s sklepom naložilo tožeči stranki plačati tožencu vse stroške postopka, ki jih je bil imel, odmerjene mimo tarife. Sodišče prve stopnje bi moralo spor reševati meritorno, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je sodišče prve stopnje izdalo po izvedbi celotnega dokaznega postopka skupaj z izvedencem po preteku 7 let. Škoda je resnično nastala, kar ugotavlja tudi izvedenec, ki ga je postavilo to sodišče pod predsedstvom te sodnice.

Toženec je po povzročitvi škode v oktobru 1990 enostavno izginil in se ni več vrnil na delo k tožeči stranki. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati ta odločilna dejstva in odločati o zadevi ter ugotoviti toženčevo odškodninsko odgovornost. Postavi se vprašanje, zakaj je predsednik senata tožeči stranki zakrivil stroške s postavitvijo izvedenca, saj je bil ta nepotreben in bi sodnica morala že takrat poznati določbe 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR. Sodišče prve stopnje bi moralo že po vložitvi tožbe, le-to zavreči, končno pa tudi v izpodbijanem sklepu ne pove, zakaj sodišče prve stopnje ni meritorno odločalo o tem odškodninskem tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ponovno ugotovilo, da so podani. V skladu z določbo 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) ugotavlja škodo in okoliščine, v katerih je ta škoda nastala, njeno višino in povzročitelja, pristojni organ organizacije oz. delodajalca. Postopek pred pristojnim sodiščem se sproži le v primeru, če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca. Tudi v določilu 126. člena Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Ur.l. SRS št. 18/89), ki je veljala v spornem obdobju, je navedeno, da obrtnik uveljavlja odškodnino pri pristojnem sodišču združenega dela, če delavec ne povrne škode v roku treh mesecev, oz. če do poteka tega roka pisno izjavi, da je ne bo povrnil. V tem členu sicer ni določeno, da mora obrtnik ugotoviti pred sodnim postopkom škodo in okoliščine, v katerih je škoda nastala, njeno višino in povzročitelja. Vendar to določilo poudarja, da mora preteči trimesečni rok, preden obrtnik sproži postopek za uveljavitev škode, ki mu jo je povzročil njegov delavec. 1. in 2. odst. 72. člena ZTPDR določata le, da škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja, ugotavlja pristojni organ organizacije oz. delodajalec in da je dovoljeno sprožiti sodni spor, če delavec v treh mesecih ne povrne s sklepom ugotovljene škode.

Zakon ne določa, da je treba pred izdajo sklepa zaslišati delavca in tudi ne določa, kdo je pristojni organ. Poleg tega tudi ne določa, da je ugotavljanje škode procesna predpostavka za vložitev tožbe, ampak določa, da delodajalec iztožuje škodo od delavca le, če le-ta škodo ne povrne v roku treh mesecev. Škoda je torej denarna terjatev, ki jo lahko delodajalec iztožuje neposredno pred pristojnim sodiščem tako, kot delavec lahko zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču, ko gre za pravico do denarne terjatve v skladu z določilom 2. odst. 83. člena ZTPDR. Poleg tega tudi določba 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur.l. RS št. 20/97) ni procesna predpostavka za vložitev tožbe proti Republiki Sloveniji, kar je že ugotovilo in takšno pravno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da tudi določilo 72. člena ZTPDR, izvedba predsodnega postopka za ugotavljanje škode, ni pravna ovira za vložitev tožbe pred sodiščem, kar zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Če delodajalec ne ugotavlja škode in okoliščine, v katerih je ona nastala, njeno višino in povzročitelja in iztožuje neposredno to škodo od delavca pred pristojnim sodiščem, ima delavec še vedno možnost plačati to škodo v roku treh mesecev po vložitvi tožbe. Če jo delavec plača v tem tromesečnem roku, delodajalcu ne gredo stroški postopka za vložitev tožbe, pa tudi ne zamudne obresti, ampak začno teči te zamudne obresti šele po preteku treh mesecev od vložitve tožbe. Določilo 72. člena ZTPDR torej pomeni pravno varovalko za delavca, da škodo plača v roku treh mesecev in si s tem privarčuje sebi stroške postopka, ki bi jih moral povrniti tožeči stranki, če škode ne plača, in delodajalec sproži sodni postopek zoper njega in s pravdo uspe. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožeča stranka zoper toženca postopka ugotavljanja škode ni izpeljala, vendar pa je izvedlo celoten dokazni postopek s postavitvijo sodnega izvedenca in šele nato zavzelo takšno pravno stališče, ki pa je pravno zmotno po stališču pritožbenega sodišča. Ker se sodišče prve stopnje ni držalo napotil pritožbenega sodišča in ni meritorno razsodilo o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, je pritožbeno sodišče obenem tudi sklenilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek pred spremenjenim senatom v skladu z določbo 371. člena ZPP, saj je ta senat že zavzel svoje pravno stališče, in ga do sedaj ni želel spremeniti. Namreč tožencu (oz. tedaj udeležencu) je bila tožba (tedaj predlog) vročena dne 25.9.1991 za plačilo škode, ki naj bi jo toženec domnevno povzročil tožeči stranki v mesecu juliju 1990, kar izhaja iz navedb v tožbi tožeče stranke z dne 25.7.1991. Ker to škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka od toženca, toženec ni plačal v roku treh mesecev po vložitvi tožbe, je bila s tem po stališču pritožbenega sodišča izpolnjena procesna predpostavka v skladu z določbo 72. člena ZTPDR, zato jo ne bi smelo sodišče prve stopnje zavreči iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu, ampak bi moralo meritorno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nadaljnji postopek pred spremenjenim senatom, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).