Jedro

Določilo drugega odstavka 642. člena OZ, ki daje sodišču pooblastilo, da določi za posamezen posel običajno plačilo, se uporabi le v primeru, če plačilo ni določeno. V obravnavanem primeru pa nobena od strank ni zatrjevala odsotnosti dogovora o ceni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek poslej v celoti glasi: "I. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.647,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

II. Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 40.429,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Pravdne stroške v celoti nerazdelno krijeta prva in druga tožena stranka."

II. Prva in druga tožena stranka krijeta sami svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženi stranki (v nadaljevanju prvi toženki) naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 5.647,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2019 do plačila (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da sta prva toženka in druga toženka dolžni tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe nerazdelno plačati 31.629,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2019 do plačila (točka II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka sodbe). Sklenilo je, da sta prva in druga toženka dolžni nerazdelno povrniti tožnici 81% priznanih pravdnih stroškov, tožnica pa toženkama 19% njunih priznanih pravdnih stroškov (točka IV izreka).

2. Zavrnilni del sodbe v točki III izreka in odločitev o stroških postopka v točki IV izreka izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Na večih mestih obširne pritožbe uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe več vsebinskih nedoslednosti, in ker določeni zaključki sodišča niso obrazloženi ali so nejasni (o vlogi zakonite zastopnice toženk A. A. in njene dolžnosti "potrjevanja" računov, o razlogu za imenovanje izvedenca, zakaj pri enih računih sodišče upošteva ponudbeno ceno, pri drugih pa ne, zakaj ne upošteva cen, ki so bile med strankama konkludentno dogovorjene (fakturiranje po enaki ceni kot v preteklosti), celokupno pa iz sodbe tudi ni možno razbrati ali sodišče šteje, da so bile cene dogovorjene ali ne ter ali so bile terjatve pripoznane ali ne.

Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP, ko je s sklepom z dne 12. 4. 2022 odločilo, da se listinska dokumentacija, predložena skupaj s pisno izjavo priče B. B., ki je dodatno izkazovala utemeljenost zahtevka po višini, iz razloga prekluzije ne upošteva. Tožnica je v svoji vlogi z dne 12. 5. 2022 izčrpno in substancirano pojasnila razloge, zakaj brez svoje krivde teh dokazov ni mogla predložiti na prvem naroku za glavno obravnavo. Če bi sodišče prve stopnje sprejelo predloženo dokumentacijo kot dokaz, se predmetni postopek ne bi v ničemer podaljšal. Glede izpodbijanja višine cen izvedenih del in opravljenih storitev tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, saj toženki nista upravičeni do ugovora, da so cene vtoževanih računov previsoke, ker računov nista pravočasno grajali. Toženki sta cene izvedenih del prvič izpodbijali v odgovoru na tožbo. Tožnica opozarja, da je bilo med strankama dogovorjeno plačevanje na podlagi začasnih situacij po enoti mere in v zvezi s tem glede možnosti izpodbijanja cen na določila Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU). Uzanca 62 določa, da se na podlagi začasne situacije opravi izplačilo v osmih dneh od dneva njenega prejema, na podlagi končne pa v 15 dneh od njenega prejema. Nadalje iz 63. Uzance izhaja, da lahko naročnik izpodbija začasne situacije glede cene, količine in vrste izvedenih del. O spornem znesku in razlogih izpodbijanja mora naročnik obvestiti izvajalca v roku 15 dni, sicer se šteje, da je situacija potrjena. Vse situacije in vtoževane račune je zato šteti za potrjene in pripoznane tudi po višini, saj terjatve ni možno pripoznati samo po temelju, kot to očitno nepravilno izhaja iz sodbe. Vprašanje torej je, ali je naročnik del sploh upravičen izpodbijati cene izvedenih del šele v pravdi, t.j. potem ko je dela prevzel, pred tem pa višine nikoli ni izpodbijal. Glede na navedeno bi zato, ne glede na izkazan dogovor o cenah, sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ugovor toženk o previsoki ceni kot prepozen zavrniti.

Tožnica pojasnjuje, da je glede na določilo 15. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za obravnavan spor relevantno zgolj to ali je bila med strankami cena dogovorjena in kakšna je bila ta cena. Na tej podlagi pa tudi, ali sta toženki vtoževane račune pravočasno izpodbijali po višini, ker bi naj tožnica naročene dobave in storitve zaračunala po višjih cenah, kot so bile med strankami dogovorjene. Samo na tak način bi toženki lahko izkazali, da je njun ugovor glede višine terjatve (delno) utemeljen. Na podlagi določila drugega odstavka 642. člena OZ lahko sodišče vrednost izvedenih del ugotavlja zgolj, če med pogodbenima strankama cena ni dogovorjena ali določena. V konkretnem primeru pa je tožnica izkazala, da je bila cena med pogodbenima strankama dogovorjena (delno s ponudbami in potrditvijo ponudb, v delu kontinuiranih dobav pa s konkludentnim dogovorom o ceni glede na predhodno obračunavanje istovrstnih storitev in dobav). V tej zvezi pritožnica graja dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da bi zaračunane cene morala potrjevati zakonita zastopnica toženk, saj je ta v nasprotju s predhodno obrazložitvijo sodišča o dokazanem dejanskem načinu poslovanja med strankami, t.j. da je imel pooblaščenec toženk C. avtorizacijo za sklepanje in vodenje konkretnega posla in se je pogajal tudi glede cene. Imenovanje izvedenca za ugotavljanje ustreznosti zaračunanih cen dobav in storitev in odločitev sodišča prve stopnje, da glavnino računov v celoti prizna na podlagi dogovorjene cene, nekaterih računov parcialno sploh ne prizna, določene pa skladno z mnenjem izvedenca korigira, je bilo zato že v osnovi procesno in materialno pravno zgrešeno. Bistveno je tudi, da toženki niti tekom sodnega postopka nista konkretizirali cen, ki bi zanju bile sprejemljive/pravilne oziroma v katerem konkretnem delu in storitvah so cene previsoke. Zgolj post festum pavšalno zatrjevanje, da cene niso tržne, ni razlog za sodno nižanje cen naročenih in izvedenih dobav in storitev. Sodišče je v zvezi s tem kršilo načelo trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP), saj je pogodbeno dogovorjene cene, brez trditvene podlage toženk, po "objektivni" vrednosti korigiral kar s strani sodišča prve stopnje postavljeni izvedenec cenilec gradbene stroke. S sklicevanjem na izvedensko mnenje je tako sodišče samovoljno in mimo dogovora strank spremenilo cenovne postavke kot izhajajo iz vtoževanih in neplačanih računov.

Tožnica se v pritožbi opredeli še do vsakega nepriznanega računa in graja, da je sodišče prve stopnje razsojalo mimo trditvene in dokazne podlage toženk.

Glede na vse navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da bosta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati 40.429,87 EUR in pravdne stroške, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo tožnice navajata, da pravdni stranki nikoli nista dosegli soglasja glede višine cene posameznih storitev in dobav blaga. Dogovor je bil le, da bo tožnica delo zaračunala po konkurenčnih cenah. Toženki povzemata obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dejstvo, da je višina terjatve tožnice po izdanih računih sporna. Izdani računi (vsaj v veliki večini) niso bili podkrepljeni z izdanimi ponudbami in sprejemom ponudbe. Toženki nobene cene po vtoževanih računih nista potrdili. Tožnico sta pozivali na obrazložitev izdanih računov, zavrnili pa jih nista zaradi želje po nadaljnjem poslovnem sodelovanju. Nista pa nobene cene po vtoževanih računih potrdili. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je o višini zahtevka odločilo na podlagi določila drugega dostavka 642. člena OZ in v postopek pritegnilo izvedenca, ki je ocenil vrednost zaračunanih del. Toženki zato predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno. Zahtevata tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od tistih procesnih kršitev, na katere se sklicuje pritožba, niti nobene od tistih, na katere je treba v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno pravno odločilno dejansko stanje sprejelo materialno pravno nepravilno odločitev, kar je terjalo spremembo izpodbijane sodbe.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev:

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje dovolj tehtnih razlogov o odločilnih dejstvih tako, da jo je objektivno mogoče preizkusiti, zato ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejanske ugotovitve in dokazni zaključki sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica označuje za nasprotujoča si in nejasna in v njih prepozna zatrjevano postopkovno kršitev, terjajo le drugačno materialno pravno odločitev v zadevi, kar podrobneje sledi iz razlogov v nadaljevanju.

7. Prav tako ne gre slediti pritožbenim izvajanjem glede kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni upoštevalo s pripravljalno vlogo z dne 4. 3. 2022 predložene dodatne pisne izjave priče B. B. s priloženo listinsko dokumentacijo. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje v tč. 8 obrazložitve sodbe in dodaja, da tožnica ni bila prikrajšana v svoji pravici do sodelovanja v postopku, saj je bila priča zaslišana na naroku za glavno obravnavo in tožnica je lahko v okviru pravočasno podane trditvene podlage v celoti razjasnila relevantno dejansko stanje glede načina sklepanja poslov in dogovora o ceni naročenih del. Glede ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava:

8. Tožnica in druga toženka sta pogodbeno sodelovali pri gradnji oziroma montaži stanovanjskih objektov, tožnica kot podizvajalec, druga toženka pa kot izvajalec. Prva toženka je v tem razmerju nastopala kot investitor oziroma naročnik. V letu 2017 so se dela opravljala na podlagi pisne pogodbe, kasneje pa sta tožnica in druga toženka pogodbeno sodelovanje nadaljevali v skladu z ustaljenim načinom poslovanja brez sklenjene pisne pogodbe. Podlago za vtoževani znesek predstavljajo izdani računi za opravljena dela in dobave tožnice v obdobju od junija 2019 do novembra 2019. Toženki sta njihovo plačilo zavračali iz razloga, ker naj bi bila dela obračunana izven obsega dogovorjenega.

9. Solidarna obveznost prve toženke kot naročnika za plačilo terjatve zoper drugo toženko kot glavnega izvajalca (t.j. glede računov izdanih na drugo toženko) izhaja iz določila 631. člena OZ in pritožbeno ni sporna.

10. Pritožbeno sporni so zaključki sodišča prve stopnje o izkazanosti zahtevka po višini.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sledeče dejansko stanje, ki na pritožbeni stopnji ni sporno: - med tožnico in drugo toženko se je po začetnem pisnem dogovoru poslovno sodelovanje nadaljevalo ustno, - pri poslih toženk je s tožnico in neposredno z B. B. kot svetovalcem toženk sodeloval C., dejanski poslovodja toženk, ki se je dogovarjal za ponudbe, cene in spremljal delo na gradbišču. - zakonita zastopnica toženk A. A. pri poslih, ki so predmet tega postopka ni sodelovala in ni potrjevala ponudb tožnice za opravo del in storitev. V zvezi s pogajanji glede cen opravljenih del tako ni imela nobene vloge, - A. A. je odrejala plačilo računov, - vsi vtoževani računi so bili pri toženkah knjigovodsko knjiženi in z njune strani niso bili zavrnjeni, - za toženko vsebina računov ni sporna, sporna je le višina računov, ki sta ji toženki začeli ugovarjati v predmetnem postopku.

12. Sodišče prve stopnje je po navedenih zaključkih in glede na ugovor toženk, da so vtoževani računi izdani za višje cene, kot so bile tržne, v postopek pritegnilo sodnega cenilca za gradbeništvo, ki je preveril ustreznost višine izdanih računov, ter na podlagi njegovih ugotovitev del tožbenega zahtevka zavrnilo. Pritožnica takšno postopanje sodišča prve stopnje utemeljeno graja kot nepravilno, saj je posledica zmotne uporabe pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (642. člen OZ).

13. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje da s tem, ko toženki računov v določenem roku po njihovi izdaji nista zavrnili, nista izgubili pravice, da v predmetnem postopku ugovarjata višini terjatve. Te pravice pogodbenik ne izgubi niti v primeru dogovora o plačevanju dela po začasnih situacijah, če pravočasno ne ugovarja izdanim začasnim situacijam.1 Pritožbenim navedbam tožnice, da bi bilo zahtevku potrebno v celoti ugoditi že samo zato, ker sta toženki izgubili pravico, da mu ugovarjata po višini, zato ni mogoče pritrditi.

14. V zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti oziroma izkazanosti zahtevka po višini pa pritožnica pravilno opozarja, da je upoštevaje določilo 15. člena OZ2 za obravnavan spor relevantno zgolj to, ali je bila med strankami cena za naročena in opravljena dela dogovorjena oziroma potrjena v takšni višini kot izhaja iz vtoževanih računov. Trditveno in dokazno breme, da so izdani računi utemeljeni po višini je na strani tožeče stranke.

15. Po presoji sodišča druge stopnje je glede na ugotovljeni dejanski način poslovanja in sklepanja poslov med pravdnimi strankami (tč 19 - 23 točke obrazložitve sodbe), ki na pritožbeni stopnji ni sporen, t.j. da je imel C. avtorizacijo za sklepanje in vodenje konkretnih pogodb in da se je dogovarjal tudi glede cene dobav in storitev3, tožnica že s tem, da sta priča B. B.4 in njen zakoniti zastopnik potrdila, da so bili vtoževani računi izdani skladno z dogovorom doseženim s C., zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede utemeljenosti zahtevka po višini. Na strani toženk je bilo nato trditveno in dokazno breme glede drugačnega dogovora o ceni, kot izhaja iz vtoževanih računov. Tega pa po oceni sodišča druge stopnje s pavšalnim ugovarjanjem, da so bili računi izdani mimo dogovora o konkurenčnih cenah, toženka ni zmogla. Upoštevaje temeljno obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) bi tako že izhajajoč iz pravila o trditvenem in dokaznem bremenu moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi.

16. Določilo drugega odstavka 642. člena OZ, ki daje sodišču pooblastilo, da določi za posamezen posel običajno plačilo, se uporabi le v primeru, če plačilo ni določeno. V obravnavanem primeru pa nobena od strank ni zatrjevala odsotnosti dogovora o ceni. Pritrditi je zato tožnici, da je sodišče prve stopnje kršilo navedeno zakonsko določilo, ko je pogodbeno dogovorjene cene, brez ustrezne trditvene podlage, korigiralo in upoštevaje pridobljeno mnenje izvedenca spremenilo cenovne postavke, kot izhajajo iz vtoževanih in neplačanih računov, za dobave in storitve, glede katerih je tožnica izkazala obstoj soglasja oseb, pooblaščenih za sklepanje poslov (zakoniti zastopnik tožnice D. tožnice in C. za toženki), toženki pa drugačnega dogovora nista izkazali.

17. Glede na navedeno je izpodbijana delna zavrnitev tožbenega zahtevka, t.j. glede zneska 8.800,02 EUR, v točki III izreka sodbe materialno pravno nepravilna, zato je sodišče druge stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvo in drugo toženi stranki naložilo nerazdelno plačilo zneska 40.429,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2019 dalje do plačila.

18. Tožnica je po spremembi sodbe na pritožbeni stopnji s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zato sta ji dolžni toženki povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih bo po odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom (četrti odstavek 163. člena ZPP).

19. Tožnica zahtevanih pritožbenih stroškov ni specificirala (drugi odstavek 163. člena ZPP), zato o njih ni bilo mogoče odločiti.

20. Toženki krijeta sami svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj s povzemanjem navedb in pritrjevanjem zaključkom sodišča prve stopnje nista bistveno pripomogli k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje in nastali stroški niso bili potrebni v smislu določila 155. člena ZPP.

1 Prim. VSL sodba in sklep I Cpg 1418/2012 z dne 19. 2. 2014. 2 Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. 3 Zakonita zastopnica toženk A. A. je sama izpovedala, da ona poslov ni sklepala. Da C. ne bi imel pooblastila za sklepanje poslov ali da bi le-ta prekoračil toženki nista trdili. 4 B. B. je v celoti potrdil, da zanj cene niso bile sporne in da so bili računi izdani po dogovorjenih cenah.