Jedro

Po stališču sodišča druge stopnje je tožnik z izstavitvijo računa (ob upoštevanju indeksne klavzule) in kasnejšim uveljavljanjem tega zahtevka v pravdi svoj zahtevek opredelil v točno določenem denarnem znesku. Od tedaj dalje so lahko posledica zamude le zamudne obresti, ni pa nobene podlage za kasnejšo valorizacijo glavnice. Takemu stališču pritožbenega sodišča bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, ko bi iz pogodbe izhajalo, da se terjatev revalorizira na dan izstavitve računa. Kolikor pa se stranki v pogodbi dogovorita za drug čas revalorizacije, pa izstavitev računa, tožba s predlogom za izdajo plačilnega naloga in sam plačilni nalog ne bi mogli predstavljati ovire za spremembo zahtevka v skladu z dogovorjeno valorizacijo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita še v zavrnilnem delu (tč. 3 sodbe sodišča prve stopnje) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi svoj plačilni nalog z dne 23.11.1990, po katerem mora tožena stranka plačati tožniku znesek 361.693,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1990 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še plačilo nadaljnjega zneska 85.106,50 SIT z zamudnimi obrestmi za čas od 1.5.1992 dalje do plačila. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu (tč. 3. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu (tč. 1., 2. in 4. izreka) in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožeča stranka upravičeno spremenila tožbo, kar temelji na dogovorjeni cenovni valorizaciji. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku je podana, ker v sodbi sodišča druge stopnje niso navedeni razlogi o dvojni valorizaciji in ker obstaja nasprotje v razlogih glede dopustnosti spremembe tožbe po izdanem plačilnem nalogu. Pri odločanju je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker sodišče šteje, da tožnik za zvišanje zahtevka ni imel materialnopravne podlage. To podlago predstavljajo pogodbene določbe in 396.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Priznavanje cenovne valorizacije samo do določenega trenutka ni dosledno in tožniku onemogoča uveljavljanje realnega zahtevka. Navaja še, da ne gre za dvojno valorizacijo, saj cenovna valorizacija vzdržuje le realno vrednost terjatve, za čas zamude pa pripadajo tožniku še obresti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP niso podane. Sodišče druge stopnje je svoje stališče glede neutemeljenosti tožnikovega zahtevka, ki ga je postavil v teku pravdnega postopka, dovolj obrazložilo, čeprav ni podrobneje pojasnilo svoje dodatne pripombe, da gre dejansko za dvojno valorizacijo. Tudi zatrjevanih nasprotij v razlogih izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni zasledilo. Sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča, da tožeča stranka po izdaji plačilnega naloga ne more spremeniti tožbenega zahtevka, kar glede na uveljavljeno sodno prakso ne bi bilo pravilno. Kot odločilno za višino tožnikove terjatve je štelo izstavitev računa, pri kateri je bila upoštevana dogovorjena valorizacija. Zato razlogi o utemeljenosti zvišanega zahtevka, kolikor se nanaša na dohodnino od avtorskih pravic, ne nasprotujejo ostalim razlogom.

Pri presoji utemeljenosti uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je treba upoštevati, da je bila po 396.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v pogodbah izjemoma dovoljena indeksna klavzula v nasprotju s splošnim načelom denarnega nominalizma. Bistveno je, s kakšnim namenom sta stranki tako klavzulo dogovorili. Od tega je odvisno tudi, kdaj naj bi se v skladu s pogodbeno voljo strank uskladila višina terjatve s spremembo cen. V konkretnem primeru je bila indeksna klavzula dogovorjena v pogodbi med strankama z dne 2.6.1988 in v aneksu k tej pogodbi z dne 15.5.1989. V obeh primerih je bilo plačilo tožnikovega honorarja za tehnično izboljšavo dogovorjeno v obrokih. Po določbi 3.d. pogodbe z dne 2.6.1988 je bila dogovorjena valorizacija z indeksom cen na drobno na bazo marec 1988 za 2., 3. in 4. obrok, pri čemer je bila za vsak obrok posebej določena zapadlost terjatve. V aneksu z dne 15.5.1989 je bilo dogovorjeno plačilo v dveh obrokih. Drugi obrok naj bi se na dan izstavitve računa revaloriziral z revalorizacijsko stopnjo (R) za kratkoročne kredite na bazo 15.5.1989. Tožnik je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje za svojo terjatev za neplačani honorar iz pogodbe in aneksa izstavil račun z dne 12.9.1990 za znesek 361.693,50 SIT, v katerem je upošteval dogovorjeno valorizacijo terjatev. Na podlagi tega računa je bil na tožnikov predlog izdan plačilni nalog, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo navedenega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1990 (zapadlost računa) dalje do plačila. Zaradi ugovora tožene stranke proti plačilnemu nalogu, je sodišče v nadaljnjem postopku presojalo utemeljenost tožnikove terjatve. V pripravljalnih spisih z dne 16.4.1992 in 29.4.1992 je tožnik svoj zahtevek zvišal tako, da je zahteval, da ostane v veljavi izdani plačilni nalog, poleg tega pa da mu mora plačati tožena stranka znesek 2.314.426,50 SLT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje oziroma končno še znesek 2.450.723,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1992 dalje. Po stališču sodišča druge stopnje je tožnik z izstavitvijo računa (ob upoštevanju indeksne klavzule) in kasnejšim uveljavljanjem tega zahtevka v pravdi svoj zahtevek opredelil v točno določenem denarnem znesku. Od tedaj dalje so lahko posledica zamude le zamudne obresti, ni pa nobene podlage za kasnejšo valorizacijo glavnice. Takemu stališču pritožbenega sodišča bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, ko bi iz pogodbe izhajalo, da se terjatev revalorizira na dan izstavitve računa. Kolikor pa se stranki v pogodbi dogovorita za drug čas revalorizacije, pa izstavitev računa, tožba s predlogom za izdajo plačilnega naloga in sam plačilni nalog ne bi mogli predstavljati ovire za spremembo zahtevka v skladu z dogovorjeno valorizacijo, saj se tega v času vložitve tožbe mogoče niti ni dalo ustrezno oblikovati. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je štelo, da ni materialnopravne podlage za uveljavljanje kasnejše pogodbeno dogovorjene valorizacije, kršilo določbo 396.čl. ZOR. Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2.odst. 395.čl. ZPP).

V ponovnem postopku bo treba pri ugotavljanju višine obveznosti tožene stranke razčistiti, kakšna je bila pogodbena volja strank ob sklenitvi pogodbe z dne 2.6.1988 v zvezi z dogovorjeno indeksno klavzulo in kdaj naj bi se izvedla valorizacija. Upoštevati bo treba tudi dogovor o indeksni klavzuli v aneksu z dne 15.5.1989. Stranki bosta morali pojasniti, zakaj je bila indeksna klavzula v obeh listinah različno oblikovana. Pri odločanju bo treba upoštevati še, da tožnik ni upravičen hkrati zahtevati glavnice z vsemi obrestmi in od določenega datuma poleg tega še nove glavnice z obrestmi. Obresti so namreč že v obdobju od 20.9.1990 dalje (kot so naložene s plačilnim nalogom) vsebovale delno tudi valorizacijo. Prezreti ni mogoče, da sodna praksa (da bi se izognila dvojni valorizaciji) v primerljivi situaciji pri odškodninskih terjatvah, pri katerih se višina premoženjske škode ugotavlja po cenah na dan sodne odločbe, priznava zamudne obresti od dneva izdaje sodbe dalje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.