Jedro

Fizična oseba, ki je imela v posesti zemljišča agrarne skupnosti, ni denacionalizacijski upravičenec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja bivše agrarne skupnosti ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da so po zakonu o denacionalizaciji upravičenci do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno z zakonom o agrarnih skupnostih tiste fizične osebe, ki so imele v času podržavljenja vknjiženo solastninsko pravico na tem premoženju. Iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, je razvidno, da je bila zemljiškoknjižna lastnica zemljišč, ki so predmet zahteve denacionalizacije, agrarna skupnost. Ker tožnik ni izkazal lastništva v tej bivši agrarni skupnosti, ampak le posest, ne more po zakonu o denacionalizaciji zahtevati vrnitve teh zemljišč.

Tožnik v tožbi navaja, da je vas pred drugo svetovno vojno imela 33 hišnih številk. V agrarnem postopku ugotovljenih neposredno udeleženih posestnikov glede zemljišč je bilo iz te vasi le 18. Vsi so imeli točno določene lastninske deleže. Delež njegovih prednikov je znašal 4/80. Razpolaganje in koriščenje je pripadalo samo upravičencem - solastnikom z deleži točno določene višine, ne pa vsem vaščanom. Obstaja dokument, ki dovoljuje parcelacijo in razdelitev zemljišč iz navedenega vložka med upravičence, vendar ti zaradi prevelikih geodetskih stroškov niso hoteli izvršiti razdelitve. Za delitev prihodka od prodaje lesa je upravičencem zadoščal seznam z višino deleža vsakega, medtem ko so travnike imeli v naravi razdeljene. Zakaj upravičenci niso imeli vknjiženih lastninskih pravic poimensko s hišno številko, mu ni znano. Posredno pa je bila lastninska pravica vknjižena na podlagi akta komisariata za agrarne operacije z dne 24.2.1929. Na ta akt se sklicuje vknjižba pri vložku 201 in vložku št. 191. Zemljišča v slednjem vložku so bila last njegovih prednikov. Meni, da je vknjižba "zaznamuje se uvedba agrarne operacije v svrho nadrobne razdelbe zemljišča vl. št. 201" veljavni pravni akt. Nobena oblast vse do zaplembe ni osporavala upravičencem, to je tudi tožnikovim prednikom solastnine in drugih pravic. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo zavrnilo iz naslednjih razlogov: Iz dokumentacije, ki je v upravnih spisih te zadeve izhaja, da so nepremičnine, ki so predmet tožnikovega denacionalizacijskega zahtevka, bile podržavljene kot premoženje agrarne skupnosti vasi G. Podržavljenje je bilo izvršeno na podlagi določbe 1. člena zakona o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47). Po tej določbi je bilo podržavljeno, ne glede na vpis v zemljiško knjigo, vse nepremično premoženje, ki je pripadalo agrarnim skupnostim. Med agrarne skupnosti pa so spadale tudi vasi. Navedeni zakon je tudi določal, da njegove določbe ne veljajo za skupna zemljišča, pri katerih so udeleženci na podlagi zakonitega postopka pred 6. aprilom 1941 "dejansko prevzeli svoja oddelila". V sporih o tem ali je kakšno premoženje spadalo pod določbe tega zakona je odločal minister za kmetijstvo in gozdarstvo. Proti njegovi določbi je bila dopustna pritožba na vlado.

Citirani zakon o agrarnih skupnostih je naveden v 6. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I - ZDEN) kot pravna podlaga za denacionalizacijo. Zakon o denacionalizaciji tudi določa, kdo so denacionalizacijski upravičenci po določbah tega zakona. Po določbi 1. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji so fizične osebe iz 3. člena tega zakona upravičenci do denacionalizacije, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani. Denacionalizacijski upravičenec je torej po 9. členu zakona o denacionalizaciji le oseba, ki je bila v času podržavljenja lastnik podržavljenega premoženja. Zakon o denacionalizaciji pa ne ureja posebej, kdo so denacionalizacijski upravičenci v primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno agrarni skupnosti.

Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94) določa možnost ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti ter pogoje in postopek vračanja podržavljenega premoženja agrarnim skupnostim. Po tem zakonu za premoženje agrarne skupnosti šteje tudi premoženje, ki je bilo agrarni skupnosti odvzeto po zakonu o agrarni skupnosti in ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano na agrarno skupnost kot solastnina članov agrarne skupnosti z navedbo lastninskih deležev članov (po imenih ali hišnih številkah) ali kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti brez navedbe njihovih lastninskih deležev.

V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je bilo premoženje, ki je predmet tožnikovega denacionalizacijskega zahtevka s pravnomočno odločbo iz leta 1949 podržavljeno kot skupna lastnina vasi ... To premoženje je bilo v zemljiški knjigi vpisano kot lastnina vaške skupnosti brez navedbe lastninskih deležev članov skupnosti.

Ker torej s pravnomočno odločbo o nacionalizaciji ni bilo podržavljeno premoženje tožniku, ampak agrarni skupnosti - vasi ..., je po mnenju sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik po določbah zakona o denacionalizaciji ne more zahtevati vrnitve spornih zemljišč. Glede na navedeno izpodbijana odločba ni nezakonita, zato je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).