Jedro

Da bi ostalo prikrito, da je tožnici dejansko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sporazuma (disimulirani sporazum), ji je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki. Zato je kot način prenehanja delovnega razmerja tožnici pravno upošteven ta sporazum, saj so bili za njegovo veljavnost izpolnjeni vsi zakoniti pogoji iz 2. alinee 1. odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice N. D., da se spremeni odločba prvotožene stranke št. 071-050/94 z dne 23.3.1995 tako, da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v enkratnem znesku. Ugotovilo je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94 - ZZZPB) za priznanje uveljavljene pravice, saj je ostala brez zaposlitve po svoji volji. S sklepom je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) proti drugotoženi stranki na plačilo zneska 1,041.894,00 SIT, ker je presodilo, da ni podana procesna predpostavka iz 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98). Hkrati je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in iz enakih razlogov potrdilo sodbo in sklep prvostopnega sodišča. Razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, je še dodalo, da je tožnica izgubila uveljavljeno pravico zato, ker je vložila zahtevo za njeno priznanje po preteku časa iz 25. člena ZZZPB (2. odstavek 30. člena istega zakona).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki 339. člena ZPP. Ta kršitev je bila, potrditvah revizije, storjena s tem, ker je sodišče razveljavilo pravnomočni sklep o prenehanju delovnega razmerja L. b. d.d. z dne 26.4.1993, torej je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. O zakonitosti dokončne odločbe delodajalca bi se lahko odločalo le v delovnem, ne pa v tem - socialnem - sporu. Ker pa je postala odločba o prenehanju delovnega razmerja tožnici, izdana na podlagi 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, pravnomočna, je nanjo vezano tudi sodišče, ko je odločalo v obravnavani zadevi. Bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP pa je po navedbah revizije podana s tem, da sodišče ni odločilo o pritožbi zoper izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. Sodišču tudi očita zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe 3. odstavka 1. člena ZZZPB in 27. člena istega zakona. Ker za besedami iz 3. odstavka 1. člena ZZZPB, po katerem se zagotavljajo zavarovancem pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno, ni predpisan noben pogoj (glede možnosti zaposlitve oziroma zagotovitve ekonomske in socialne varnosti), je sodišče zmotno upoštevalo okoliščino, da je bila tožnica že z dnem 1.5.1993, torej naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri N., vpisana v imenik odvetniške zbornice, s čimer so bili po prisegi (5.5.1993) izpolnjeni vsi pogoji za opravljanje samostojne dejavnosti. Zlasti ob notornem dejstvu, da odvetnik vsaj eno leto ali več nima zagotovljene ekonomske in socialne varnosti, kot zmotno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. V 3. alinei 27. člena ZZZPB je kot pogoj za pridobitev pravice do izplačila denarnega nadomestila v enkratnem znesku določeno prav za začetek izvajanja dejavnosti z zasebnim delom. Revidentka tudi nasprotuje zmotni presoji sodišča, da ni pravočasno vložila zahteve za priznanje denarnega nadomestila, zaradi česar naj bi izgubila pravico po 2. odstavku 31. člena ZZZPB. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - v tem postopku še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP-77, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77).

Ugotovilo tudi ni uveljavljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 3. oziroma 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Po določbi 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (16. člen). Očitek revizije, da bi o zakonitosti odločbe delodajalca lahko odločalo le delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, torej ne pomeni, da ni dopustno sodno varstvo, zato sklicevanje na 3. točko 2. odstavka 354. člena ZPP-77 (absolutna nepristojnost) ni utemeljeno. Če je imela revizija v mislih relativno nepristojnost (torej stvarno nepristojnost socialnega sodišča), pa bi to predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki pa je revizija ne uveljavlja. Prvostopno sodišče te smiselno očitane kršitve ni storilo, saj iz izreka njegove sodbe ne izhaja, da bi razveljavilo dokončni sklep L. d.d. o prenehanju delovnega razmerja tožnici.

Po 1. odstavku 325. člena ZPP-77 sodišče s sodbo odloči o utemeljenosti zahtevka, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev, njegovo odločitev je po 3. odstavku 338. člena istega zakona vsebovana v izreku sodbe. Ker je bil predmet spora v tej zadevi presoja zakonitosti dokončne odločbe prvotožene stranke o priznanju pravice tožnici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, se izrek prvostopne sodbe pravilno nanaša na odločitev o uveljavljenem tožbenem zahtevku. Zato so revizijske navedbe o razveljavitvi odločbe tožničinega delodajalca v očitnem nasprotju z vsebino izdane sodbe.

Iz obrazložitve sodb obeh nižjih sodišč skladno določilu 4. odstavka 338. člena ZPP-77 izhaja dejanska in pravna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Po presoji obeh sodišč tožnica za priznanje pravice do denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti ni izpolnjevala v 3. odstavku 1. člena ZZZPB določenega pogoja, da bi bila brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Po 1. alinei 1. odstavka 19. člena istega zakona zavarovanca od uveljavljanja te pravice izključuje način prenehanja delovnega razmerja kot je določen v 1. in 2. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradnih list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), to je prenehanje delovnega razmerja z njegovim soglasjem. Če je zavarovancu prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pismenega sporazuma s pooblaščenim organom delodajalca, nima pravice do denarnega nadomestila. Zavarovanje za primer brezposelnosti je po definiciji 3. odstavka 1. člena ZZZPB šteti za zavarovalno dejavnost kot sui generis zavarovanja. Zato lahko zavarovanec pridobi pravice samo v primeru, če zavarovalnega primera ni povzročil sam. Do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti je tako upravičen le delavec, ki je bil zaposlen in mu je delovno razmerje prenehalo brez njegove krivde ali proti njegovi volji.

Zato je bila v obravnavanem primeru utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna od odgovora na vprašanje, ali je tožnici prenehalo delovno razmerje brez njene krivde oziroma proti njeni volji. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici pri L. d.d. dne 30.4.1993 ima formalno pravno oporo v 12. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, torej zaradi trajnega prenehanja potreb po delu tožeče stranke. Toda samo zato še ni mogoče šteti, da je tožnici prenehalo delovno razmerje proti njeni volji. Ob ugotovitvah obeh sodišč, da je bila tožnica tista, ki je sama predlagala uvrstitev med trajno presežne delavce in da ni bil izveden postopek, kot ga v določbah 33. do 36. člena predpisuje zakon o delovnih razmerjih, pomeni sklep o prenehanju delovnega razmerja L. d.d., po presoji revizijskega sodišča, navidezno odločbo, s katero sta stranki prikrili sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov delodajalca je po 33. členu ZDR dopustno in zakonito samo v primeru, če je bilo izvedeno na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

Navidezni pravni posel med tožnico in L. d.d. (66. člen ZOR) je bil sklenjen, kot izhaja iz točke 5 sklepa št. 93-135/1993 z dne 23.4.1993, med drugim tudi zato, da bi imela tožnica možnost uveljaviti pravice po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Po 1. odstavku 66. člena ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) navidezna pogodba nima učinka med strankama, saj ne vsebuje njune prave volje. Kadar obe stranki vesta, da volja ni resnična, kot v obravnavanem primeru, niso izpolnjene predpostavke za veljavnost takšnega pravnega posla. Sklicevanje tožeče stranke na pravnomočnost izdanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ne more biti uspešno, saj je bilo v izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje pri L. d.d. prenehalo po njeni volji. Da bi ostalo prikrito, da je tožnici dejansko prenehalo delovno razmerje pri L. d.d. na podlagi sporazuma (disimulirani sporazum), ji je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki. Zato je kot način prenehanja delovnega razmerja tožnici pravno upošteven ta sporazum, saj so bili za njegovo veljavnost izpolnjeni vsi zakoniti pogoji iz 2. alinee 1. odstavka 100. člena ZDR. Za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti se zato ne more uspešno sklicevati na razlog prenehanja iz 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

V 1. odstavku 27. člena ZZZPB je določeno, da se zavarovancu, ki je izpolnil pravico do denarnega nadomestila, denarno nadomestilo lahko izplača v enkratnem znesku, če s temi sredstvi rešuje svoje nadaljnje delovno angažiranje tako, da vloži sredstva v materialno osnovo dela. Po omenjenem zakonskem določilu je pogoj za izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, torej izpolnitev pogojev iz 1. odstavka 3. člena v zvezi z 18. in 19. členom ZZZPB. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica zakonskih pogojev za pridobitev pravice do denarnega nadomestila ni pridobila, so njene revizijske trditve o zmotni uporabi določila 27. člena ZZZPB neutemeljene.

Sodišči druge in prve stopnje sta tedaj pravilno uporabili materialno pravo, zato uveljavljani revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP-77 ni podan. Prav tako ni podan revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 češ, da pritožbeno sodišče ni odločilo o pritožbi tožnice zoper sklep. Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje. To je storilo iz razlogov, kot so izčrpno navedeni na strani 2 in 3 obrazložitve.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).