Jedro

Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa št. ... (...) z dne 13. 11. 2024, ki ga je izdala toženka, ter sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 29. 1. 2025 ter ugotovitev, da ima tožnik pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Zavrnilo je zahtevek, da je toženka dolžna tožniku priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 16 mesecev, ga prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter s Kapitalsko družbo Pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. Ljubljana skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje tožnika in mu za čas od 1. 8. 2019 do 31. 12. 2023 po prispevni stopnji 8 % od njegove bruto plače in za čas od 1. 1. 2024 dalje po prispevni stopnji 8,6 % od njegove bruto plače obračunati in na račun Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja nakazati zapadle zneske od vključno avgusta 2019 do decembra 2024 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od 1. 1. 2025 dalje do najkasneje vsakega 18. dne v mesecu po prispevni stopnji 8,6 % od njegove bruto plače obračunavati in na račun Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja nakazovati pripadajoči znesek prispevka za obvezno poklicno zavarovanje. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov predsodnega postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača odmerjene stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa tožniku kršilo pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču pritožbe je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka in tožniku kršilo pravico do izjave, ker brez ustrezne obrazložitve ni izvedlo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič (A.A., B.B., C.C.), katerih izpovedi bi bile pomembne za razjasnitev dejanske vsebine tožnikovega dela, zgodovine odvzema pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (ODPZ), primerljivosti njegovega dela z drugimi policisti ter razlik med stališči Policije in Ministrstva za notranje zadeve. Nadalje zatrjuje, da sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene, saj je prezrlo oziroma selektivno ovrednotilo izpovedi prič (D.D., E.E.), ki naj bi potrjevale neenako obravnavanje primerljivih delovnih mest, neutemeljeno pa je sledilo izpovedi kadrovnika F.F., čeprav naj bi ta temeljila na netočnih oziroma zavajajočih navedbah. Opozarja tudi, da sodišče v nasprotju s svojo dolžnostjo ni dokazno ocenilo celotne listinske dokumentacije, predložene na USB - ključku (pri tem izpostavlja celotno sistemizacijo policijske uprave B.). Sodišče v obrazložitvi po eni strani navede, da formalni opis delovnega mesta ni odločilen in da so bistvene dejanske naloge ter dejanske nevarnosti, nato pa odločitev v ključnem delu opre na to, da v sistemizaciji pri tožnikovem delovnem mestu ODPZ ni naveden. Sodba je pomanjkljivo obrazložena, notranje protislovna ter obremenjena s kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru dejanskega stanja pritožba navaja, da je sodišče vsebino tožnikovega dela zmotno skrčilo na administrativno oziroma tehnično podporo, čeprav naj bi iz izvedenih dokazov izhajalo, da vodi področje A., skrbi za operativne komunikacije, kibernetsko varnost, opravlja delo z varovanimi podatki, sodeluje v operativnih štabih in ob večjih dogodkih opravlja naloge tudi na terenu. Meni, da sodišče ni upoštevalo posebnih psihičnih obremenitev, stalne dosegljivosti in odgovornosti za kritično infrastrukturo ter da je neutemeljeno poudarilo okoliščine, kot so delo od doma, redka uporaba prisilnih sredstev in pretežno pisarniško delo. Nadalje zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do dejstva, da je bila presoja pogojev za ODPZ pri toženki opravljena selektivno zgolj za policiste urada J., medtem ko primerljivih meril pri drugih policistih niso uporabljali, zato naj bi dejansko stanje glede zatrjevane neenake obravnave ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede materialnega prava pritožba sodišču očita preozko razlago 81. člena ZODPol, saj je kot odločilne upoštevalo kriterije, ki jih zakon ne določa (uporaba prisilnih sredstev, delo na terenu, fizična ogroženost, neenakomeren delovni čas in možnost dela od doma), namesto da bi presojalo naravo delovnega mesta in posebne obremenitve, povezane z njegovim opravljanjem. Sklicuje se na sodno prakso glede poklicnega zavarovanja in meni, da je sodišče napačno presojalo osebne okoliščine konkretnega delavca namesto lastnosti delovnega mesta. Nadalje poudarja, da ni uveljavljal diskriminacije zaradi osebne okoliščine, temveč ustavno nedopustno neenako obravnavanje primerljivih policijskih delovnih mest brez razumnega razloga. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče presoditi skladnost sistemizacije in drugih internih aktov z zakonom ter po potrebi uporabiti načelo exceptio illegalis, saj minister z internimi akti ne more arbitrarno zožiti kroga upravičencev do ODPZ. Opozarja tudi, da so bili policisti urada J. ob prejšnji ureditvi vključeni v sistem poklicnega zavarovanja, posebna komisija po ZPIZ-2 pa nikoli ni ugotovila prenehanja pogojev za to pravico, zato delodajalec po njegovem stališču ni mogel enostransko odvzeti pravice delu policistov. Pritožba nadalje zatrjuje, da je sodišče spregledalo pomen neprerekanih oziroma priznanih dejstev glede primerljivosti delovnih mest in statusa tožnika kot policista, nepravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme ter prezrlo, da toženka ni konkretizirano prerekala zatrjevanih primerjav z drugimi primerljivimi policijskimi delovnimi mesti. Nazadnje izpodbija tudi odločitev o zastaranju dela zahtevka. Navaja, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu po ZJU, poleg tega pa bi bilo treba upoštevati tudi zadržanje teka zastaranja med prvim valom epidemije COVID-19 zaradi nepremagljivih ovir za učinkovito uveljavljanje sodnega varstva, pri čemer se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženki je bila pritožba pravilno vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo upravičenost tožnika do poklicnega zavarovanja za čas od avgusta 2019 dalje.1 Iz ugotovitev izhaja, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka I. v uradu J. policijske uprave B. ter da na tem delovnem mestu ni vključen v poklicno zavarovanje. Ugotovilo je, da tožnik opravlja predvsem strokovno-tehnično podporo operativnemu delu policije, saj vodi oddelek, ki skrbi za ... Policije, pri čemer gre pretežno za notranje delo. Čeprav občasno sodeluje pri operativnih štabih ter opravlja naloge v zvezi s ... infrastrukturo Policije, po presoji sodišča njegove naloge po svoji naravi ne pomenijo dela, povezanega z večjo nevarnostjo za varnost, zdravje ali življenje oziroma posebnih obremenitev, zaradi katerih dela po določeni starosti ne bi bilo mogoče uspešno opravljati. Upoštevalo je tudi, da tožnik ne opravlja izmenskega ali nočnega dela, dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, da pri svojem delu ni uporabljal prisilnih sredstev, ni bil izpostavljen napadom ali grožnjam ter da lahko svoje delo opravlja tudi od doma. Ker je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vključitev v poklicno zavarovanje, je njegov zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo prvostopenjskega v celoti soglaša.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter poseglo v tožnikovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Pravica stranke do predlaganja dokazov namreč ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Če ugotovi, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev že dovolj razjasnjeno oziroma da se dokaz nanaša na pravno nerelevantna dejstva ali dejstva, ki so že dokazana z drugimi izvedenimi dokazi, sme njegovo izvedbo zavrniti, pri čemer mora takšno odločitev razumno obrazložiti. Tem zahtevam je sodišče prve stopnje zadostilo. V obrazložitvi sodbe je utemeljeno pojasnilo, da priče A.A. ni zaslišalo, ker ne opravlja primerljivega dela kot tožnik, glede vprašanj, zaradi katerih je bil predlagan, pa sta bili že zaslišani priči D.D. in E.E., ki sta potrdili navedbe tožnika glede vsebine njegovega dela. Enako je povsem razumno pojasnilo razloge za neizvedbo dokazov z zaslišanjem nekdanje ministrice B.B. in nekdanjega vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije C.C., saj njuno stališče glede vključitve zaposlenih v uradu J. v poklicno zavarovanje med strankama ni bilo sporno in je izhajalo že iz listinske dokumentacije. Ker njuno stališče samo po sebi ne more nadomestiti presoje, ali konkretno delovno mesto izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, je sodišče pravilno presodilo, da izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na odločitev. Takšna obrazložitev ni arbitrarna, zato pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave ni utemeljen. Enako velja za zatrjevano kršitev 23. člena Ustave RS. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni odločilo zgolj na podlagi formalne sistemizacije delovnega mesta, temveč je opravilo tudi vsebinsko presojo narave dela, ki ga opravlja tožnik, in njegove primerjave z zakonskimi pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje.

7.Neutemeljeno pritožba zatrjuje tudi kršitev 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, logična in življenjsko prepričljiva. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, katerim dokazom je sledilo, katerim ne in iz katerih razlogov. Dejstvo, da sodišče posameznim dokazom ni pripisalo dokazne vrednosti, kakršno jim pripisuje pritožba, še ne pomeni, da dokazna ocena ni bila opravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožba v tem delu dejansko izraža predvsem nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar samo po sebi ne utemeljuje zatrjevane procesne kršitve.

8.Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče prezrlo izpovedbi prič D.D. in E.E. ter nekritično sledilo izpovedi priče F.F. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče vse tri izpovedbe upoštevalo (točka 22). Okoliščina, da ni sledilo pravnim zaključkom, ki jih pritožba izpeljuje iz posameznih delov njihovih izpovedb, ne pomeni, da jih je spregledalo. Posebej velja poudariti, da izpovedi prič o njihovem subjektivnem razumevanju razloga za ureditev poklicnega zavarovanja na posameznih delovnih mestih oziroma o njihovi oceni primerljivosti posameznih delovnih mest same po sebi ne morejo nadomestiti pravne presoje, ali konkretno delovno mesto izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.

9.Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni izvedlo oziroma dokazno ocenilo vse listinske dokumentacije, predložene na USB ključku. Iz zapisnika o glavni obravnavi in razlogov sodbe izhaja, da je vpogledalo v vso predloženo listinsko dokumentacijo, vključno z USB ključkom (A1). Sodišče pa v obrazložitvi ni dolžno posebej obravnavati vsake posamezne listine oziroma dokaza, temveč le tiste dokaze, ki so bili odločilni za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. Pritožba pri tem izpostavlja zgolj sistemizacijo policijske uprave B., ki se nahaja na USB ključku, pri tem pa niti ne konkretizira, katero odločilno dejstvo iz nje izhaja in bi ob drugačni dokazni oceni lahko pripeljalo do drugačne odločitve.

10.Neutemeljeno pritožba uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in med seboj skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato omogoča njen pritožbeni preizkus. Dejstvo, da se pritožba z razlogi ne strinja, ne pomeni, da teh razlogov ni oziroma da so med seboj v nasprotju. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba dejansko ne izkazuje nasprotja med vsebino izvedenih dokazov in tem, kar je o njih v razloge povzelo sodišče prve stopnje, temveč nasprotuje dokaznim zaključkom, ki jih je sodišče iz njih napravilo. Takšni očitki sodijo v okvir presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa med procesne kršitve iz navedene določbe ZPP.

11.Tožnik, ki je pred letom 2019 delo opravljal na drugem delovnem mestu, kot v za ta spor obravnavanem obdobju, je imel pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od zaposlitve v letu 1991 do 31. 3. 2000, saj je v času njegove zaposlitve (v letu 1991) veljal Zakon o notranjih zadevah (ZNZ), ki je vsem policistom oziroma pooblaščenim uradnim osebam (ne glede na delo, ki so ga opravljali) omogočal pridobitev zavarovalne dobe s povečanjem (99. člen ZNZ). Pravica vseh policistov do zavarovalne dobe s povečanjem je bila nato že z novelo ZNZ-F (veljavno od 30. 12. 1997 dalje) omejena le na tista delovna mesta, ki izpolnjujejo zakonsko določene pogoje,2 kasneje pa konkretizirana z Uredbo o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Uredba, Ur. l. RS, št. 48/98 s spremembami) in akti o sistemizaciji. Tudi po uveljavitvi Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98, veljaven od 18. 7. 1998, ZPol) so glede na prehodno določbo 128. člena veljale izpostavljene določbe ZNZ v povezavi z Uredbo. Zadnja sprememba Uredbe (objavljena v Ur. l. RS, št. 110/99) je v 2. členu določila, da so delovna mesta, na katerih se v Ministrstvu za notranje zadeve šteje zavarovalna doba s povečanjem, delovna mesta, na katerih se naloge opravljajo na terenu in so zaposleni na teh delovnih mestih izpostavljeni vremenskim in drugim škodljivim vplivom ter na katerih je pri izvajanju nalog posebej ogroženo njihovo zdravje in življenje. Ta delovna mesta so:

-delovna mesta uniformiranih pooblaščenih uradnih oseb na policijskih postajah, 1aren delovnih mest informacijskega, kadrovskega, finan
0dnega, materialnega in administrativnega zna
0daja7;

-delovna mesta pooblaščenih uradnih oseb (policistov) na policijskih upravah in v organizacijskih enotah ministrstva oziroma policije, <em>razen delovnih mest, na katerih delavci opravljajo pretežno notranje delo in pri izvajanju nalog ni posebej ogroženo njihovo zdravje in življenje ter delovnih mest informacijskega, kadrovskega, finančno-računovodskega in materialnega značaja</em>. Uredba je v 7. členu nadalje določala, da se delovna mesta, na katerih se v skladu s to uredbo šteje zavarovalna doba s povečanjem, določijo v aktih o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (prvi odstavek).

Tožnik je bil s 1. 4. 2000 prezaposlen z Ministrstva za notranje zadeve na Policijo. Izdana mu je bila odločba o razporeditvi na delovno mesto "Projektant IS v Policiji", centru K., odseku L. To delovno mesto že ob uveljavitvi ZPIZ-1 glede na prehodno določbo 128. člena ZPol, določbe ZNZ, 2. člena Uredbe in akta o sistemizaciji delovnih mest, ni bilo več vključeno med delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem.³

V letu 2013 je bil sprejet Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013, veljaven od 5. 3. 2013, ZODPol), ki je v obdobju, relevantnem za ta spor (od avgusta 2019 dalje), glede poklicnega zavarovanja v 81. členu določal, da policiste, ki opravljajo naloge, ki so povezane z večjo nevarnostjo za varnost, zdravje ali življenje ali ki jih zaradi posebnih obremenitev ni mogoče opravljati po določeni starosti, policija obvezno dodatno pokojninsko zavaruje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ne glede na zakon, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, delovna mesta in skupino dodatnega pokojninskega zavarovanja iz prejšnjega odstavka za posamezna delovna mesta določi minister v aktu o organizaciji in sistemizaciji (drugi odstavek).⁴

Tožnik v spornem obdobju (od leta 2019 dalje) ne opravlja več dela na delovnem mestu "Projektant IS" temveč na drugem delovnem mestu (Vodja oddelka I. v uradu J. policijske uprave B. ). Tudi tega delovnega mesta, kot pojasnjeno zgoraj, veljavni akt o sistemizaciji delovnih mest in izjava o varnosti z oceno tveganja ne uvrščata med delovna mesta, vključena v poklicno zavarovanje.

Med strankama ni bilo sporno, kakšno delo tožnik opravlja. To izhaja tako iz opisa njegovega delovnega mesta kot tudi iz njegove izpovedi in izpovedb zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik kot vodja oddelka I. opravlja naloge organiziranja, načrtovanja in zagotavljanja delovanja ... sistemov Policije, pri čemer gre za delo, ki zagotavlja strokovno in tehnično podporo operativnemu delovanju policije. Da gre za zahtevno in odgovorno delo, med strankama ni bilo sporno in tega ne zanika niti izpodbijana sodba.

Pritožba neutemeljeno izhaja iz predpostavke, da je bilo odločilno vprašanje tega spora ali je delo, ki ga opravlja tožnik, po svoji naravi primerljivo z delom policistov, ki so vključeni v poklicno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz drugačnega materialnopravnega izhodišča. Presoditi je moralo, ali delovno mesto, ki ga zaseda tožnik, sodi med delovna mesta, za katera veljavna pravna ureditev (že) predvideva obvezno vključitev v sistem poklicnega zavarovanja. Ta delovna mesta so pri Policiji določena v aktu o sistemizaciji, ki ga minister sprejme na podlagi drugega odstavka 81. člena ZODPol, ter v okviru ureditve iz ZPIZ-2, torej vsa tista, ki so skladno z 11. odstavkom 201. člena ZPIZ‑2 in prehodne določbe prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 vključena v Seznam delovnih mest, ki je objavljen na uradni spletni strani ministrstva.⁵ Med strankama ni sporno, da delovno mesto, ki ga zaseda tožnik, v veljavnem aktu o sistemizaciji ni določeno kot delovno mesto, za katero je predvidena vključitev v poklicno zavarovanje. Ugotovljeno je tudi, da gre za delovno mesto informacijskega značaja v okviru urada J., ki je po veljavni ureditvi (413. člen ZPIZ-2 v povezavi z ZNZ in Uredbo o določitvi delovnih mest) izrecno izključeno iz delovnih mest, za katera je predvideno poklicno zavarovanje.⁶

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je toženka tožnikovo delovno mesto utemeljeno obravnavala kot delovno mesto, ki ni vključeno v sistem poklicnega zavarovanja. Pri tem je pravilno upoštevalo kriterije, ki jih je za vključitev posameznih delovnih mest v sistem zavarovalne dobe s povečanjem določala Uredba o določitvi delovnih mest, katere vsebina 2. člena je povzeta tudi v objavljenem Seznamu delovnih mest ministrstva. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo, da tožnik opravlja delo na delovnem mestu informacijskega značaja, pri katerem gre pretežno za notranje delo in pri izvajanju nalog ni posebej izpostavljen nevarnostim za zdravje ali življenje. Tožnikovo delovno mesto tako ne izpolnjuje kriterijev iz 413. člena ZPIZ-2 v povezavi z določbami ZNZ in navedene uredbe, na podlagi katerih je posamezna delovna mesta potrebno vključiti v sistem poklicnega zavarovanja. Tožnikovo delovno mesto tudi po veljavnem aktu o sistemizaciji ni določeno kot delovno mesto, za katero je predvidena obvezna vključitev v poklicno zavarovanje. Že navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da tožnikovo delovno mesto po veljavni pravni ureditvi ni med delovnimi mesti, za katera je predvidena obvezna vključitev v poklicno zavarovanje in tako utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pri tem je pojasniti, da predmet individualnega delovnega spora ni določitev novih delovnih mest, ki bi morala biti vključena v sistem poklicnega zavarovanja, za kar se dejansko zavzema tožnik, temveč presoja zakonitosti odločitve delodajalca glede konkretnega delovnega mesta, na podlagi že sprejetih kriterijev.⁷ Pritožba namreč prezre, da odločitev o določitvi delovnih mest, za katera je predvidena obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, na podlagi drugega odstavka 81. člena ZODPol sprejme minister v aktu o sistemizaciji, splošna ureditev iz 201. in 201.a člena ZPIZ-2 pa za določitev takšnih delovnih mest predvideva posebno strokovno komisijo. Sodišče v individualnem delovnem sporu zato ni organ, ki bi opravljal primarno strokovno presojo, katera delovna mesta po svoji naravi izpolnjujejo pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.⁸

Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje opravilo tudi vsebinsko presojo, ali delo, ki ga opravlja tožnik, izpolnjuje zakonske pogoje iz prvega odstavka 81. člena ZODPol. Pravilno je presodilo, da ne gre za delo, povezano z večjo nevarnostjo za varnost, zdravje ali življenje, niti za delo, ki ga zaradi posebnih obremenitev ne bi bilo mogoče uspešno opravljati po določeni starosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče tožnikovo delo nedopustno reduciralo na administrativno oziroma pisarniško delo. Iz razlogov sodbe izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je povzelo vse bistvene naloge, ki jih opravlja tožnik, vključno z zagotavljanjem delovanja ... sistemov, sodelovanjem pri operativnih štabih, podporo delovanju klicnih centrov, upravljanjem ... ter delom z varovanimi podatki. Nobene od teh okoliščin ni prezrlo. Presodilo pa je, da tudi ob njihovem upoštevanju narava njegovega dela ne dosega zakonskega standarda dela, zaradi katerega bi bilo obvezno poklicno zavarovanje utemeljeno. Takšna presoja predstavlja pravilen materialnopravni zaključek, ne pa zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba neutemeljeno poudarja, da sodišče ni upoštevalo psihičnih obremenitev, stalne dosegljivosti, odgovornosti za kritično infrastrukturo in drugih stresnih okoliščin. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je navedene okoliščine upoštevalo, vendar jim ni pripisalo takšne teže, kot jim jo pripisuje pritožba. Pravilno je poudarilo, da so psihične obremenitve, odgovornost za organizacijo dela, časovni pritiski in potreba po hitrem odzivanju prisotni tudi pri številnih drugih odgovornih delovnih mestih v javnem in zasebnem sektorju, ne da bi bila ta že zato vključena v sistem poklicnega zavarovanja.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče odločitev oprlo zgolj na dejstvo, da tožnik ne uporablja prisilnih sredstev, ni bil napaden in opravlja pretežno notranje delo. Izpodbijana sodba teh okoliščin ni obravnavala izolirano, temveč kot del celovite presoje pogojev opravljanja dela na tožnikovem delovnem mestu. Ob tem je sodišče pravilno upoštevalo tudi druge ugotovljene okoliščine, da se delo na tem delovnem mestu opravlja v običajnem delovnem času, da se ne opravlja izmensko ali nočno delo, da tožnik na tem delovnem mestu ni izpostavljen neposrednim fizičnim nevarnostim pri vsakodnevnem opravljanju nalog ter lahko delo glede na njegovo naravo, opravlja tudi na daljavo. Navedene okoliščine predstavljajo dejanske značilnosti njegovega delovnega mesta, ki jih je sodišče utemeljeno upoštevalo pri presoji, ali gre za delovno mesto, za katerega je skladno s predpisi predvidena vključitev v poklicno zavarovanje.

Neutemeljeno pritožba očita, da je sodišče prezrlo dejstvo, da tožnik občasno opravlja naloge tudi na terenu. Iz njegove lastne izpovedi izhaja, da takšno delo predstavlja zgolj manjši del njegovih delovnih obveznosti in da njegovo delo ostaja pretežno pisarniško, organizacijsko, razvojno in koordinacijsko. Posamezne občasne aktivnosti izven delovnih prostorov zato same po sebi ne spreminjajo narave njegovega delovnega mesta.

Pritožba nadalje vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo primerljivost tožnikovega dela z drugimi policijskimi delovnimi mesti, za katera je določeno poklicno zavarovanje. Navaja, da opravlja delo v bistveno primerljivih pogojih kot posamezni vodje oddelkov, policisti v drugih organizacijskih enotah policijske uprave B. ter nekatera druga delovna mesta s statusom policista, pri čemer se sklicuje na načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije.

Navedene pritožbene navedbe že iz materialnopravnih razlogov ne morejo privesti do drugačne odločitve. Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ92) in predhodni predpisi govorijo o zavarovalni dobi s povečanjem (t. i. beneficirana delovna doba - do 31. 12. 1999). Za določena težka in zdravju škodljiva dela se je dejanska delovna doba štela v povečanem trajanju (npr. 12 mesecev = 15, 16 ali 18 mesecev). Na podlagi določb ZPIZ-1 (od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012) je bila beneficirana doba ukinjena in nadomeščena s sistemom obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (ODPZ), v katerega delodajalec plačuje prispevke. ZPIZ-2 je uvedel poklicno zavarovanje. Gre za nadaljevanje istega sistema, le da je zakon terminološko preimenoval obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v poklicno zavarovanje.

2Zavarovalna doba s povečanjem se šteje tistim pooblaščenim uradnim osebam, ki opravljajo naloge na terenu, so izpostavljene vremenskim in drugim škodljivim vplivom in pri katerih je pri izvajanju nalog posebej ogroženo njihovo zdravje in življenje (prvi odstavek 99. člena ZNZ-F).

3Seznam delovnih mest, na katerih je obvezna vključitev poklicno zavarovanje je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (https://www.gov.si/teme/poklicno-zavarovanje/). Seznam vključuje 2. člen Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem.

4Področna ureditev je torej drugačna od ZPIZ-2, kjer posebna komisija odloča o tem, katera delovna mesta pri zavezancu imajo pravico do poklicnega zavarovanja - za toženko o tem ne odloča posebna komisija, temveč minister.

5To so vsa delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem.

6Objavljen Seznam Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve vključuje 2. člen Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, le-ta pa iz obveznosti poklicnega zavarovanja izrecno izključuje delovna mesta informacijskega značaja.

7Skladno s petim odstavkom 201.a člena ZPIZ-2 v povezavi s 50. členom ZODPol imajo upravičenci (to je sindikat, ki zastopa delavce pri zavezancu ali svet delavcev - ne pa posamezen delavec) možnost, da začnejo postopek pred komisijo pri ministrstvu, za ugotovitev, ali pri zavezancu obstajajo delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, po odločitvi pristojnega organa (oziroma tudi v primeru njegovega molka) pa lahko uveljavljajo sodno varstvo pred socialnim sodiščem (sedmi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 v zvezi s 7.č členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1).

8Tudi v zadevah VIII Ips 6/2024 in VIII Ips 7/2024, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, je šlo zgolj za presojo, ali delo na delovnem mestu tožnika, ustreza vsebini delovnega mesta, za katerega je že v Seznamu delovnih mest predvidena vključitev v poklicno zavarovanje. Sodišče v teh dveh individualnih delovnih sporih torej ni samo določilo (novega) delovnega mesta za katero velja obvezna vključitev v obvezno zavarovanje in kot tako ni opredeljeno že v Seznamu.

9To med strankama ni bilo sporno in tega sodišče tudi ni spregledalo, zato ne drži, da bi zmotno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.