Jedro

V skladu s 197. členom ZGO-1 se šteje, da imajo uporabno dovoljenje stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, zato te določbe ni mogoče uporabiti v primerih, ko so bile te stavbe po tem datumu predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere je investitor moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo potrdila, da ima objekt, ki stoji na zemljišču s parc. št. 675/5 k.o. …, uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo na podlagi vpogleda v listine spisa št. 351-340/1971 in odločbe inšpekcijskega organa št. 06122-3025/2011 z dne 13. 1. 2012 ugotovljeno, da je bil objekt zgrajen leta 1968 in ne leta 1967, kot sta to navajali tožnica in njena mati.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Ugotovitvam organa prve stopnje je pritrdil med drugim tudi s povzemanjem izjav prvotnega investitorja, ki jih je dal v postopku leta 1971 (da je avgusta 1968 postavil montažno leseno hišico brez lokacijskega dovoljenja, da je zemljišče kupil leta 1968 in da hiša stoji že tri leta – torej od leta 1968), in s sklicevanjem na tožničino izjavo, ki jo je dala v inšpekcijskem postopku (da je njen oče kupil obstoječi objekt – konjsko stajo in jo v letu 1968 obnovil – preuredil v počitniški objekt).

Poleg tega je organ druge stopnje ob primerjavi fotografij ugotovil, da je objekt spremenjen glede na stanje objekta, kakršno izhaja iz fotografij, ki jih je tožnica predložila v postopku na prvi stopnji, in fotografij, posnetih ob ogledu 4. 11. 2011. Objekt na predloženih fotografijah je bil nižji od objekta na fotografijah iz leta 2011. Objekt na fotografijah iz leta 2011 naj bi bil višji na račun povečanja naklona strešine in višjega slemena, v delu podstrehe pa je dodatno izvedena odprtina kot balkon. To naj bi predstavljalo tak poseg, da ni več mogoče govoriti o istem objektu, kot je obstojal pred njegovo rekonstrukcijo, saj je bila spremenjena njegova zunanjost, zmogljivost in nosilne konstrukcije. Tudi zato po mnenju organa druge stopnje obravnavani objekt ne izpolnjuje pogojev po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 za izdajo zahtevanega potrdila.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in trdi, da je bila stavba, za katero je predlagala izdajo uporabnega dovoljenja, zgrajena pred 31. 12. 1967. Dejstvo, da je bila zgrajena po tem datumu, naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Prvostopenjskemu organu očita, da je ignoriral njeno izjavo kljub temu, da je kot priča dogodka izpovedala, da je bil objekt zgrajen v času njenega otroštva, torej pred navedenim datumom. To njeno navedbo pa je na zapisnik potrdila tudi njena mati, ki je bila prav tako priča tega dogodka. Meni, da bi upravni organ moral slediti navedenima izjavama verodostojnih prič in da je izpodbijano odločitev napačno oprl na posredne dokaze. Zato naj bi težo izgubilo tudi sklicevanje upravnega organa na inšpekcijsko odločbo, saj naj bi inšpektor datum izgradnje objekta 10. 9. 1968 prepisal z objekta. Navaja, da je to le datum, ko je bil objekt slavnostno odprt, zgrajen pa naj bi bil že leto prej. Sklicuje se tudi na ugotovitev upravnega organa, da na podlagi predloženih fotografij ni mogoče ugotoviti časa njihovega nastanka oziroma časa gradnje. Poudarja, da se je objekt gradil dalj časa in postopoma ter v zvezi s tem navaja slabe prometne povezave, odročnost kraja in gradnjo v „lastni režiji“.

Opozarja tudi na časovno odmaknjenost in na administrativno postavljen datum 31. 12.1967. Zato meni, da bi bilo treba gradnjo obravnavati tudi v tem kontekstu in da kakšen mesec „gor ali dol“ ne more biti odločilen. Navaja še, da ima objekt vso komunalno infrastrukturo, da je vpisan v javne evidence, da tožnica plačuje javne dajatve in da je tudi zato mogoče sklepati, da je objekt legaliziran. Meni, da je oče ustrezno dokumentacijo uredil v letih 1972 in 1973, saj je bil inšpekcijski postopek ustavljen, vendar tožnica dokumentov o tem nima. Na legalnost objekta sklepa tudi na podlagi okoliščine, da je lastnik sosednjega objekta, za katerega so veljali enaki pogoji, pridobil vsa potrebna dovoljenja. Meni, da so kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji za izdajo zaprošenega potrdila.

Izrecno uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi se izpodbijana odločba sklicevala na zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 2. 8. 2011, vendar tega zapisnika ni v dokaznem gradivu, predloženem drugostopenjskem organu. Zato meni, da izpodbijana odločitev temelji na dokazu, ki ni bil izveden oziroma ga ni v spisu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Dejstvo, da je lastnik sosednjega objekta pridobil vsa potrebna dovoljenja, v obravnavani zadevi ni pravno odločilno, ker ne gre za vprašanje, ali je objekt mogoče legalizirati ali ne, temveč za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 pa določa, da se potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje, izda na zahtevo lastnika objekta, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.

Tožnica je torej tista, ki bi morala predložiti dokazila, da so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila. V obravnavanem primeru je tožnica svojo trditev, da je bil objekt zgrajen pred 31. 12. 1967, v upravnem postopku dokazovala zgolj s svojo izjavo in z izjavo svoje matere. Vse listine, ki jih je upravni organ vpogledal, pa po drugi strani izkazujejo, da je bil obravnavani objekt zgrajen leta 1968. Gre med drugim za izjave, ki jih je dal prvotni investitor v inšpekcijskem postopku leta 1971 in ne le za navedbe v inšpekcijski odločbi z dne 13. 1. 2012. Zato tožnica ne more pričakovati, da bo drugačno dejansko stanje uspela dokazati le s svojo izjavo in z izjavo svoje matere, da je bil objekt zgrajen leta 1967. Tožnica tudi v tožbi razen svoje izjave in izjave matere ne navaja nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bil objekt zgrajen v letu 1967. Navedbe o postopnosti gradnje in razlogi za tako gradnjo niso dokaz o času gradnje, tožnica pa niti ne zanika ugotovitve upravnega organa, da je prejšnji lastnik nepremičnino kupil leta 1968. Časovna odmaknjenost in dejstvo, da ima objekt komunalno infrastrukturo, niso pravno odločilna dejstva. Zato z njimi ni mogoče utemeljevati nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbeni očitek, da se izpodbijana odločitev sklicuje na zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 2. 8. 2011, ki ga ni v spisu zadeve, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba. Kot je razvidno iz prej povedanega, ugotovitev, da tožnica ni izkazala, da je bil objekt zgrajen v letu 1967, ne temelji le na tem zapisniku, zato tudi neupoštevanje tega zapisnika ne bi privedlo do drugačne odločitve.

Poleg tega je organ druge stopnje s primerjavo fotografij, ki jih je upravnemu organu predložila tožnica, in fotografij, ki so bile posnete ob ogledu objekta 4. 11. 2011, ugotovil, da so bili na objektu izvedeni posegi (spremenjena zunanjost, zmogljivost in nosilna konstrukcija), zaradi česar prav tako ni mogoče izdati zahtevanega potrdila o uporabnem dovoljenju iz 197. člena ZGO-1. Tem ugotovitvam tožnica v tožbi ne ugovarja. Zato sodišče pojasnjuje še, da ker se v skladu z navedeno določbo ZGO-1 šteje, da imajo uporabno dovoljenje stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, te določbe ni mogoče uporabiti v primerih, ko so bile te stavbe po tem datumu predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere je investitor moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje (enako stališče je Upravno sodišče zavzelo že npr. v sodbah I U 2147/2009 z dne 4. 11. 2010 in I U 1496/2011 z dne 26. 1. 2012). To pomeni, da potrdila o uporabnem dovoljenju za obravnavani objekt zaradi ni mogoče izdati tudi če bi tožnica izkazala, da je bil prvotni objekt zgrajen pred letom 1968. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.