Jedro

Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da zakonodajalec (kadar podlaga za urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave) ne bi smel različno urejati položajev posameznih pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Od zakonodajalca se torej ne zahteva, da bi se vse osebe v vseh ozirih obravnavale na enak način, ampak ga omenjeno načelo zavezuje, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, ob upoštevanju njihove različnosti in lastnosti.

Določba 54. člena ZIKS-1 ni v neskladju z Ustavo.

Delavec v delovnem razmerju in obsojenec, ki dela med prestajanjem kazni zapora, nista v istem položaju, ki bi terjal enako ureditev. Prvi si mora za razliko od obsojenca sam zagotavljati osnovne eksistenčne pogoje, poleg tega pa je odnos delodajalca in delavca v delovnem razmerju ekonomski, pri delu obsojencev pa gre prvenstveno za rehabilitacijski vidik opravljanja dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje delni umik tožbe za plačilo zneska 27.797,80 EUR in za plačevanje mesečne rente v višini 520,00 EUR za dobo šest let od pravnomočnosti sodbe vzelo na znanje in v postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 24.234,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.2006 do plačila ter priznati za obdobje od 1.7.2003 do 31.8.2010 vse pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki pripadajo delavcem, zaposlenim v Republiki Sloveniji in, mu obračunati in plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zagotoviti vpis delovne dobe v evidenci pri ZPIZ za celotno obdobje od 1.7.2003 do 31.8.2010, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 976,80 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe (točka III izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik, ki se ne strinja s sodiščem, da je toženka pri obračunavanju in izplačevanju plačila za delo tožnika ravnala ustavno in v skladu z neposredno uporabljivimi mednarodnimi akti. Zmotno je tudi materialnopravno nadziranje, da v njegovem primeru ni bilo kršeno načelo enakopravnosti. Nesporno je, da je toženka tožniku izplačevala plačilo za opravljeno delo v JGZ Pohorje na podlagi 54. člena ZIKS-1 v višini 25 % osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja. Taka pravna ureditev je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije ter ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Ustava RS v 14. členu zagotavlja enakost pred zakonom, svobodo dela (49. člen) in pravico do socialne varnosti (50. člen). 8. člen Ustave RS določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Tožnik se je skliceval na ureditev v mednarodnih pogodbah in sicer Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki v 23. členu določa, da ima vsak pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo in da ima vsakdo brez kakršnokoli diskriminacije pravico do enakega plačila za enako delo. 10. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah določa, da je treba z vsemi osebami, ki jim je vzeta prostost, ravnati človeško in s spoštovanjem dostojanstva, ki je prirojeno človekovi osebnosti. 26. člen določa, da so vsi pred zakonom enaki in imajo brez kakršnekoli diskriminacije pravico do enakega zakonskega varstva. Zakon mora prepovedovati vsako diskriminacijo in zagotavljati vsem enako in učinkovito varstvo pred kakršnimkoli razlikovanjem zlasti na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, rojstva ali kakršnekoli druge okoliščine. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v 7. členu določa, da države pogodbenice, priznavajo vsakomur pravico do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, ki zlasti zagotavljajo nagrado, s katero sta vsem delavcem zagotovljena vsaj pravičen zaslužek in enako plačilo za delo enake vrednosti brez kakršnegakoli razločka. V 9. členu je še določeno, da države pogodbenice priznavajo vsakomur pravico do socialne varnosti, tudi socialno zavarovanje. 4. člen Evropske socialne listine določa pravico do pravičnega plačila in sicer priznanje enakega plačila za delo enake vrednosti. Tožnik graja nadziranje sodišča, da je ob popolnoma identičnem opravljenem delu (časovno in vsebinsko) dopustno različno plačilo zgolj na podlagi okoliščine, da je en delavec na prostosti, drugi pa na prestajanju zaporne kazni. Okoliščina, da je posameznik na prestajanju zaporne kazni, sama po sebi ne more opravičevati razlike v obravnavi, kot jo ustvarja sporna zakonska in podzakonska ureditev. Takšna ureditev je diskriminatorna, posega v ustavno in z mednarodnimi pogodbami zagotovljene pravice. Tožnik je kot delavec v JGZ Pohorje opravljal delo na način in pod pogoji, ki so lastni delovnemu razmerju in vztraja, da je treba njegovo razmerje s toženo stranko obravnavati kot delovno razmerje. Tožnik je v postopku opozoril še, da plačilo, ki ga je tožniku za delo v polnem delovnem času za večizmensko delo izplačevala toženka, dejansko ni dosegalo niti zneska minimalne plače v spornem obdobju. Ker sodba v tem delu nima razlogov, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi nima razlogov glede vprašanja, da je bila pravica do pokojninskega zavarovanja osebam na prestajanju zaporne kazni odvzeta z Zakonom o izvrševanju proračuna, ne pa z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tretji odstavek 5. člena ZPIZ-1 je določal, da je odvzem pravic iz tega zakona mogoč samo s tem istim zakonom.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S predmetno tožbo tožnik uveljavlja razliko v plači (razliko med 100% osnovo za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja in 25% tega zneska, kot ga je v vtoževanem obdobju prejemal tožnik) v obliki odškodnine in poleg tega zahteva še priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Protipravnost ravnanja tožene stranke vidi v tem, da je sprejela neustrezne in diskriminatorne predpise, ki so v nasprotju z Ustavo RS in neposredno uporabljivimi mednarodnimi pogodbami in na njih realizirano neupravičeno razlikovanje v plačilu za opravljeno enako delo. Po njegovem mnenju je neustavna določba 54. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ki določa, da je osnova za izračun plačila za delo obsojencev 25% osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja.

6. Višje sodišče najprej ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in sodbo tudi ustrezno obrazložilo, pri tem pa se še sklicevalo na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ki je obravnavalo enako pravno vprašanje.

7. Trditve tožnika o neustavnosti določbe 54. člena ZIKS-1 terjajo od višjega sodišča presojo ustavnosti te določbe, ki bi moralo v primeru, da bi se s tožnikovo oceno strinjalo, prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem.

8. 14. člen Ustave Republike Slovenije določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.

9. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da zakonodajalec (kadar podlaga za urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave) ne bi smel različno urejati položajev posameznih pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Od zakonodajalca se torej ne zahteva, da bi se vse osebe v vseh ozirih obravnavale na enak način, ampak ga omenjeno načelo zavezuje, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, ob upoštevanju njihove različnosti in lastnosti. Načelo enakosti pred zakonom je lahko kršeno le z različnim obravnavanjem oziroma različnim urejanjem enakih dejanskih stanov oziroma, kadar za zakonsko razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga. Zakonodajalec ima pravico da za cilj, ki ga s predpisom zasleduje, izbere primerno in najustreznejše sredstvo. Med zasledovanim ciljem in izbrano rešitvijo mora obstajati razumna zveza. Različnost dejanskih stanov mora biti dovolj pomembna, razlikovanje mora ustrezati izkušnjam iz vsakdanjega življenja. Od zakonodajalca se torej terja le razumna rešitev, ki ni arbitrarna.

10. Glede na zgoraj navedeno vsebino načela enakosti pred zakonom višje sodišče ugotavlja, da določba 54. člena ZIKS-1 ni v neskladju z Ustavo iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

11. Status obsojenca oziroma prestajanje zaporne kazni ni okoliščina iz prvega odstavka 14. člena Ustave, zato zakonodajalec lahko uredi delo obsojencev drugače, kot pravice iz dela urejajo splošni predpisi za delavce, ki so v delovnem razmerju, če za razlikovanje obstaja razumen razlog, ki je povezan z naravo stvari. Delo obsojencev ureja ZIKS-1, ki v 45. členu določa, da je treba obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma, ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno. V nadaljnjih členih (46-68) ZIKS-1 podrobneje ureja tudi plačilo za delo obsojencev ter zdravstveno in invalidsko zavarovanje. V skladu s 54. členom ZIKS-1 je osnova za izračun plačila za delo obsojencev 25 % osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja.

12. Različno obravnavanje v konkretnem primeru ni nerazumno in arbitrarno, zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je z nižjim plačilom za delo obsojencev v primerjavi z osebami, ki opravljajo enako delo kot delavci s sklenjenim delovnim razmerjem kršeno načelo enakosti pred zakonom. Razlikovanje med plačilom za delo delavcev, ki so v delovnem razmerju z delodajalcem, in plačilom obsojencev, ki enako delo opravljajo med prestajanjem zaporne kazni, je utemeljeno že z dejstvom, da tožnika ni mogoče šteti za delavca v delovnem razmerju, saj delodajalec z njim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, ampak je bil na delo razporejen z odločbo, izdano na podlagi 48. člena ZIKS-1 (B1).

13. Iz zakonodajnega gradiva (1) je še razvidno, da je zakonodajalec utemeljeval omejitev pravice do polnega plačila z dejstvom, „da je obsojencem v zavodu za prestajanje kazni zapora zagotovljena brezplačna nastanitev in celotna oskrba, brezplačno zdravstveno, pokojninsko (2) in invalidsko zavarovanje ter celo nezgodno zavarovanje za poškodbe pri delu in pri drugih dovoljenih dejavnostih v zavodu.“ Že iz navedenega izhaja, da delavec v delovnem razmerju in obsojenec, ki dela med prestajanjem kazni zapora, nista v istem položaju, ki bi terjal enako ureditev. Prvi si mora za razliko od obsojenca sam zagotavljati osnovne eksistenčne pogoje, poleg tega pa je odnos delodajalca in delavca v delovnem razmerju ekonomski, pri delu obsojencev pa gre prvenstveno za rehabilitacijski vidik opravljanja dela.

14. Višje sodišče zaradi v točkah 12 in 13 navedenih razlogov ocenjuje omejitev pravice obsojencev do polnega plačila za opravljeno delo zakonodajalca za razumno in zato ustavno dopustno ob čemer še dodaja, da zadošča, da je za razlikovanje oziroma sprejeto posebno ureditev za delo obsojencev podan vsaj en razumen in stvarno upravičen razlog in zakonodajalec ni dolžan iskati več rešitev in med njimi izbrati najustreznejšo. 15. Enaki razlogi veljajo za zatrjevano kršitev načela do enakosti pred zakonom v zvezi z razveljavitvijo 24. člena ZPIZ-1. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da je bil tožnik pri JGZ Pohorje v razmerju, ki ima vse elemente delovnega razmerja, posledično pa neutemeljena pritožbena navedba, da bi mu morale biti zato priznane vse pravice iz pokojninskega zavarovanja in delovna doba na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPIZ-1 v zvezi s 13. členom ZIZ.

16. Tožnik je še trdil, da razveljavitev 24. člena ZPIZ-1 (ki je bil razveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona in izvrševanju proračuna Republike Slovenije za 2003 in 2004 in ne z ZPIZ-1, ki je določal, da je odvzem pravic iz tega zakona možen samo z istim zakonom, torej ZPIZ-1) predstavlja tudi poseg v načelo pravne države (2. člen Ustave). Splošno načelo pravne države iz 2. člena je konkretizirano v številnih drugih ustavnih določbah (npr. zapoved usklajenosti pravnih aktov, prepoved retroaktivnosti, pravice do pritožbe in sodnega varstva...), na ustavno raven pa je Ustavno sodišče v svojih odločbah povzdignilo tudi tri osnovne elemente pravne države in sicer načelo sorazmernosti, načelo varstva zaupanja v pravo in načelo jasnosti in določenosti predpisov. Katerega od naštetih vidikov oziroma načel načel pravne države naj bi kršila razveljavitev 24. člena ZPIZ-1 z drugim in ne istim zakonom, tožnik ni konkretizirano pojasnil ne med postopkom ne sedaj v pritožbi, zato se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ne bo opredeljevalo, ker so presplošne.

17. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Predlog zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS- pz), Poročevalec št. 5 z dne 29. 1. 1999; EPA 688-II

(2) Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona in izvrševanju proračuna Republike Slovenije za 2003 in 2004 (Uradni list RS, št. 63-3065/2003), ki velja od 1. 7. 2003, se ne uporablja več 24. člen ZPIZ-1, ki je določal, da se obvezno zavarujejo državljani Republike Slovenije, ki med prestajanjem kazni zapora na območju Republike Slovenije delajo s polnim delovnim časom.