Jedro

Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo nekdanjemu lastniku, ki je še vedno zemljiškoknjižni lastnik, daje priložnost za zlorabo. Zato v takšnem primeru prevlada interes tretjega - pridobitelja. Slednji mora biti dobroveren, pri čemer pa se dobra vera domneva.

Trditveno in dokazno breme je na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremni tako, da se pritožbi ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je tožnik lastnik celotnega tistega južnega dela parc. št. 671/2 vl. št. ... k.o. ..., ki je v naravi gozd in ima tudi katastrsko vrsto rabe gozd, v izmeri 4.089 m2, in sicer v obsegu, kot je to označeno z rdečo črto in ga označuje linija med točkami 1 do 9, v kopiji načrta parcele, ki je sestavni del te sodbe.

2. Toženec je dolžen v 15 dneh dati naročilo pristojni geodetski organizaciji in dopustiti, da se južni del parc. št. 671/2 k.o. ..., opredeljen v točki 1 izreka te sodbe, odmeri v novo parcelno številko, sicer bo takšno naročilo nadomestila ta pravnomočna sodba, pod izvršbo.

3. Toženec je dolžan v roku 15 dni izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino z vknjiženim dovoljenem, s katerim toženec dovoljuje, da se na podlagi izdanega vknjižbenega dovoljenja po predhodni geometrski odmeri zemljišča iz točke 1 v skladu s točko 2 te sodbe, novo nastala parcela, ki bo nastala iz zemljišča iz točke 1, odpiše od vl. št. ... k.o. ..., za opisano parcelo otvori nova vložna št. iste k.o. in pri njej vknjiži lastninska pravica tožnika." Tožnik mora tožencu povrniti 3.318,23 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik priposestvoval celotni južni del parc. št. 671/2, vl. št. ... k.o. ..., ki v naravi predstavlja gozd v izmeri 4.089 m2. Tožencu je naložilo, da je dolžan v petnajstih dneh dati naročilo pristojni geodetski organizaciji in dopustiti, da se prej omenjeni južni del parc. št. 671/2 k.o. ... odmeri v novo parcelno številko ter da mora tožniku izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za to parcelo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da toženec lastninske pravice na spornem delu nepremičnine parc. št. 671/2 k.o. Š. ni pridobil v dobri veri, saj je pred njenim nakupom vedel, da obstaja razlika med zemljiškoknjižnimi podatki in stanjem v naravi glede vrste rabe. To pa je po mnenju pritožbenega sodišča dovolj močan signal za to, da bi toženec že pred podpisom pogodbe moral razčistiti, zakaj je temu tako. Posest gozda je bila jasno vidna, saj so okoli njega le travniki, njive in vaška pot. 3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da zgolj dejstvo, da je toženec vedel, da obstaja razlika med podatki zemljiške knjige in stanjem v naravi glede vrste rabe tega zemljišča, ne more biti zadostovati za zaključek, da ob njegovem nakupu ni bil v dobri veri. Opozarja, da nižji sodišči pozabljata, da se dobra vera domneva. Posest gozda ne more biti vidna iz posesti sosednjih nepremičnin.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, kdo je lastnik nepremičnine, če si stojita nasproti upravičenec (tožnik), ki je postal lastnik na podlagi zakona (s priposestvovanjem), in upravičenec (toženec), ki je lastninsko pravico dobil na derivativen način z vpisom v zemljiško knjigo. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je tožnik oziroma njegov pravni prednik že v letu 1994 priposestvoval celotni južni del parc. št. 671/2 k.o. ..., ki v naravi predstavlja gozd v izmeri 4.089 m2, vendar ni predlagal vpisa v zemljiško knjigo, ter da je toženec marca 1997 kupil nepremičnino parc. št. 671/2 (prej parc. št. 671/1) k.o. ... od prejšnjih zemljiškoknjižnih lastnikov J. R., A. Š. in L. K., in pridobil lastninsko pravico z vpisom v zemljiško knjigo dne 26. 3. 1997. Pred njenim nakupom je toženec ugotovil, da obstaja razlika med zemljiškoknjižnimi podatki in stanjem v naravi glede vrste rabe zemljišča. Kultura zemljišča parc. št. 671/1 k.o. ... je bila v naravi travnik in gozd in ne samo travnik, kot je izhajalo iz podatkov zemljiške knjige. Zato je junija 1997 pri pristojni geodetski upravi zahteval izvedbo spremembe vrste rabe. Z odločbo GURS z dne 25. 11. 1997, ki je postala pravnomočna 12. 12. 1997 je parc. št. 671/1 k.o. ..., travnik v izmeri 11.900 m2 postala parcela travnik v izmeri 7.850 m2 in gozd v izmeri 4.098 m2 ter dobila novo parc. št. 671/2, parc. št. 671 pa je bila ukinjena. Sporni del toženčeve parcele in severni del tožnikove parcela št. 674/1 k.o. ... predstavlja osamljen gozd, ki ga obdajajo njive in travniki, na vzhodnem delu pa vaška pot. Morebitna meja v gozdu ni vidna; gre za enoten teren. Toženec in njegovi pravni predniki so gozd uporabljali tako, da so v njem občasno grabili listje, drevesa pa so zelo redko sekali.

7. Pravno pravilo paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ, to pravilo je bilo kasneje uzakonjeno v 5. členu Zakona o zemljiški knjigi, Ur. list RS, št. 33/95 oziroma 44. členu Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS, št. 87/2002),(1) ki se je v kritičnem času uporabljalo, je določalo, da pravica pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige(2) pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana. Navedeno pravno pravilo ne ureja konkurence pravnih naslovov domnevnih lastnikov glede na pravno moč (zakon, pogodba), ampak gre za določbo zemljiškoknjižnega prava, ki izpeljuje publicitetno načelo in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo. Namen teh dveh načel pa je varstvo pravnega prometa. Čeprav je bila lastninska pravica pridobljena na originaren način in prej kot lastninska pravica na derivativen način, ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost. Obravnavano določilo pomeni torej tehtanje interesov prvega lastnika nepremičnine na eni strani ter varnosti pravnega prometa, ki ga "pooseblja" dobroverni tretji kot pridobitelj, na drugi strani. Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo nekdanjemu lastniku, ki je še vedno zemljiškoknjižni lastnik, daje priložnost za zlorabo. Zato v takšnem primeru prevlada interes tretjega - pridobitelja. Slednji mora biti dobroveren, pri čemer pa se dobra vera domneva. Trditveno in dokazno breme torej ni na tožencu, kot navaja pritožbeno sodišče, temveč na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri. Okoliščine, ki zanikajo dobro vero, je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje ali izjava tretje osebe, da si nekdo lasti pravico na nepremičnini.(3) V slabi veri je tako lahko tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice.(4) Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se nanaša le na podatke o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih, ki se v zvezi s tem vpisujejo, nikakor pa ga ni moč razširiti na druge podatke zemljiške knjige, ki niso neposredni podatki o pravicah (npr. o izmerah nepremičnine, njeni vrsti rabe oz. pravnem statusu, itd.). Uradna evidenca o vrsti rabe zemljišča je zemljiški kataster. Ker se spremembe glede vrste rabe zemljišča ugotovijo in izvedejo v zemljiško-katastrskem operatu predvsem na podlagi prijave lastnika oziroma uporabnika (26. člen Zakona o zemljiškem katastru, Ur. list SRS, št. 16/74 in nasl), je ujemanje podatkov o tem dejstvu med stanjem v naravi in navedenim v katastru nemalokrat odvisno od skrbnosti lastnikov. Glede na navedeno tožencu vedenje, da obstaja razlika med podatki zemljiške knjige in stanjem v naravi glede vrste rabe konkretne nepremičnine, ni narekovalo posebne raziskovalne dolžnosti. To bi imel, če bi bila posest gozda jasno izražena oz. vidna,(5) če bi bil o tem opozorjen s strani tretjih ali če bi bila v gozdu opazna razlika v rabi zemljišča. Toženec je kupil nepremičnino, veliko skoraj 12.000 m2, od tega je znašala površina gozda 4.098 m2. Strinjati se je z revidentom, da na to, kdo poseduje gozd, četudi gre za osamljeni gozd, nikakor ni mogel sklepati na podlagi posesti okoliških nepremičnin, kot to razloguje višje sodišče. Pravni predniki tožnika so v gozdu le občasno grabili listje, dreves pa skoraj niso sekali. Kako naj bi toženec v takšnem primeru sploh lahko ugotovil, da nekdo poseduje tisti del gozda, ki leži na njegovem, ni jasno. Dobra vera toženca zgolj zaradi omenjene okoliščine ni bila izpodbita, tožnik pa drugih okoliščin, ki bi jo lahko omajali, ni zatrjeval. Ker je bilo torej materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče toženčevi reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

8. Ugoditev reviziji in sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 154. člen mora tožnik tožencu povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji ter stroške revizijskega postopka, ki skupno znašajo 3.318,23 EUR in so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila revizijskih stroškov.

.Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 556/98, II Ips 46/99 in II Ips 572/99. Op. št. (2): Izraz javna knjiga je treba razlagati kot zemljiška knjiga. Op. št. (3): Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. in drugi; Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 89. Op. št. (4): Gavella, N. in drugi; Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, str. 345. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 57/2002 in III Ips 87/2002. Op. št. (5): Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. in drugi; Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 270.