Jedro

Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni oziroma povedano drugače, če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Ker je tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajala iz pridobljene listinske dokumentacije pri SDH d.d., ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje prič, bi morala toženka v tem primeru opraviti ustno obravnavo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se 2. in 3. točka izreka Ugotovitev o konkretnem primeru Komisije za preprečevanje korupcije 06216-8/2019/74 32001 z dne 28. 9. 2021 , v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi ugotovitvami o konkretnem primeru je toženka ugotovila, da: - so člani nadzornega sveta (NS) družbe Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju SDH) A. A., predsednik NS SDH, B. B., član NS SDH, C. C., član NS SDH, D. D., članica NS SDH, v zvezi z obravnavo 2. točke dnevnega reda 16. izredne seje nadzornega sveta SDH z dne 27. 3. 2019 ter sprejetjem Sklepa št. 16/I2 s tem, ko: - sta dne 27. 3. 2019 nadzorni svet SDH (NS) in E. E. sklenila Sporazum o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja v SDH (Sporazum) ter se v Sporazumu v točki 2.1. dogovorila, da NS SDH s podpisom tega Sporazuma nalaga Upravi SDH, da bo z E. E. v tednu, ki se začne z dnem 1. 4. 2019, podpisala Pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki bo pričela veljati z dnem 1. 4. 2019, in na podlagi katere se bo v SDH zaposlila z dnem 1. 4. 2019 do vključno 31. 5. 2020 skladno z 10. členom Pravilnika o delovnih razmerjih z dne 26. 4. 2018 na delovnem mestu Višje svetovalke v Oddelku kabineta uprave, - sta dne 27. 3. 2019 NS SDH in E. E. sklenila Sporazum ter se v Sporazumu v točki 2.7. dogovorila, da se SDH zaveže, da bo v primeru, če bi E. E. v času od 1. 4. 2019 do 31. 12. 2019 prenehalo delovno razmerje na SDH zaradi sklenitve drugega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, E. E. za obdobje od prenehanja delovnega razmerja na SDH do 31. 12. 2019 izplačal odpravnino v enkratnem znesku v višini preostalih še neizplačanih bruto plač za delovno mesto predsednika uprave SDH, - se je NS SDH na 16. izredni seji dne 27. 3. 2019 seznanil ter skupaj s Sporazumom sprejel tudi bistvene sestavine Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, le-te pa so bile za upravo SDH zavezujoče, s čimer je bilo določeno, da bo uprava SDH podala soglasje, da se bo po izteku mandata predsednice uprave E. E. zaposlila po predhodni sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovno mesto Višja svetovalka v Oddelku Kabineta uprave za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 ter da bo navedena pogodba o zaposlitvi vključevala naslednje bistvene sestavine: uprava bo skladno z internimi pravnimi akti sprejela sklep, na podlagi katerega bo mogoče E. E. za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 v pogodbi o zaposlitvi odmeriti plačo v višini 10.974,87 EUR; poleg tega bodo v pogodbi o zaposlitvi urejene naslednje pravice: a) SDH kot delodajalec bo za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 E. E. zagotovil avto, plačilo goriva, uporabo službenega prenosnega računalnika in službenega telefona; b) SDH kot delodajalec bo E. E. zagotovil prostor za delo na sedežu SDH in omogočil delo od doma; c) SDH kot delodajalec bo E. E. zagotovil uporabo elektronske pošte, dostopa do baz in aplikacij SDH pa ne, ravnali v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana nadzornega sveta ter svojo funkcijo uporabili v nasprotju z zakonom (263. in 281. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1, 42. člen Zakona o Slovenskem državnem holdingu - ZSDH-1, 15. člen, 17. člen in 21. člen Statuta Slovenskega državnega holdinga), s tem ko so neposredno obljubili premoženjsko in nepremoženjsko korist tedanji predsednici uprave E. E., s čimer so kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) (1. točka izreka); - so člani uprave SDH A. A., tedanji predsednik uprave SDH, tožnik, tedanji član uprave SDH, ter F. F., tedanji član uprave SDH, v zvezi z izvršitvijo sklepa št. 16/I2, sprejetega na 16. izredni seji nadzornega sveta SDH z dne 27. 3. 2019, s tem, ko: - so dne 1. 4. 2019 sprejeli in podpisali Sklep z naslednjo vsebino: "Uprava SDH na podlagi Sporazuma sklene z E. E. pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višje svetovalke v Kabinetu uprave s pričetkom veljavnosti dne 1. 4. 2019", pri tem pa nikoli niso na kakršenkoli način ugovarjali, da tovrstno dejanje pomeni preseganje pooblastil nadzornega sveta v razmerju do poslovodstva družbe, česar pa bi se mogli in morali zavedati, ter niso ravnali z ustrezno skrbnostjo in v skladu z etičnimi kodeksi SDH, kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK (2. točka izreka); - sta člana uprave SDH A. A., tedanji predsednik uprave SDH, ter tožnik, tedanji član uprave SDH, s tem, ko: - sta dne 3. 4. 2019 na podlagi Sklepa z dne 1. 4. 2019 z E. E. sklenila in podpisala Pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer od 1. 4. 2019 do vključno 31. 5. 2020 s polnim delovnim časom na delovnem mestu Višja svetovalka v oddelku Kabineta uprave, s katero je bilo opredeljeno, da bo delavka delo opravljala praviloma na domu, na naslovu svojega stalnega prebivališča ter da ima delavka dostop do službenega elektronskega naslova in do baz delovnega mesta; pogodba določa tudi, da skladno s sklepom uprave z dne 1. 4. 2019 mesečna plača delavke znaša 10.934,87 EUR, pri čemer Sklep uprave z dne 1. 4. 2019 ne vsebuje besedila oziroma odločitve, na podlagi katere je bilo mogoče E. E. za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 odmeriti plačo v navedeni višini, ki tudi ni v skladu s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest, metodologiji za ugotavljanje zahtevnosti delovnih mest in njihovim vrednotenjem ter seznamom delovnim mest z dne 22. 3. 2018; - sta dne 15. 7. 2019 z E. E. sklenila in podpisala Sporazum, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da E. E. preneha delovno razmerje v SDH na dan 15. 7. 2019, prav tako je na isti dan prenehala veljati pogodba o zaposlitvi (ki določb o odpravnini ni vsebovala), pri čemer Sporazum z dne 15. 7. 2019 navaja tudi, da je E. E. ob prenehanju pogodbenega razmerja s SDH upravičena do odpravnine, dogovorjene v Sporazumu o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja v SDH, ki sta ga dne 27. 3. 2019 dogovorila in sklenila NS in E. E., in sicer v skupnem bruto znesku 60.379,50 EUR (za 12 dni julija 5.705,15 EUR + 5 x 10.934,87 EUR), ki je bil izplačan skupaj z zadnjo julijsko plačo dne 5. 8. 2019, ravnala v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana uprave ter svojo funkcijo uporabila v nasprotju z zakonom (263. člen, 265. člen in 267. člen ZGD-1, 47. člen ZSDH-1), s tem, ko sta neposredno dala premoženjsko korist (v višini najmanj izplačane odpravnine in plače, ki jo je v nasprotju z zakonskimi pooblastili in internimi akti o sistemizaciji delovnih mest določil NS SDH) tedanji predsednici uprave E. E., s čimer sta kršila integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka povzema potek postopka in obravnava ugovore tožnika (in ostalih udeležencev) v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Upravi (med drugim tožniku kot članu uprave) očita, da ni sprejela sklepa, ki bi omogočal sklenitev pogodbe o zaposlitvi z vsebino, ki jo je sicer predvidel že Sporazum, ki je bil z E. E. sklenjen za delovno mesto predsednice uprave. Kljub sporazumnemu odhodu je uprava namreč predvidela precejšnje ugodnosti nekdanji predsednici uprave, vključno z zaposlitvijo v SDH z ohranitvijo plačila za poslovodno osebo SDH, bonitet v povezavi s sredstvi, ki jih je kot predsednica uprave uporabljala (npr. službeno vozilo), ter izplačilom odpravnine, ki bi ji pripadala za mesto predsednice uprave v primeru predčasnega prenehanja mandata predsednice uprave (ne pa zaposlene na delovnem mestu višje svetovalke v Kabinetu uprave). Člani uprave bi morali ugovarjati, da odreditev sprejetja takšnega sklepa pomeni preseganje pooblastil NS v razmerju do poslovodstva družbe. Določitev optimalne strukture zaposlenih, določitve v zvezi s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi oziroma odpovedi pogodb o zaposlitvi so po 10. členu Poslovnika uprave SDH ena izmed zadev v pristojnosti uprave in ne članov NS, česar bi se člani uprave morali zavedati. K neugovarjanju in zavestnemu nezavedanju lastnih pooblastil in ignoriranju prekoračenja pooblastil NS je po mnenju toženke nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da je tedanji začasni predsednik uprave A. A. pred imenovanjem na to funkcijo opravljal funkcijo predsednika NS SDH ter v funkciji predsedujočega na 16. izredni seji NS SDH sprejel in podpisal Sporazum z E. E., s katerim je upravi odredil njeno zaposlitev pod točno določenimi pogoju. Toženka se pri tem sklicuje še na 265. člen, 267. člen in 272. člen ZGD-1 ter 11. člen Statusa SDH v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZSDH-1. 3. Trditve tožnika, da je bil sporazum dogovorjen, ker je med člani uprave prišlo do nekompatibilnosti in zaradi odvrnitve tveganja, da bi SDH v primeru odpoklica predsednice uprave izgubila sodni spor, kar bi vplivalo tudi na ugled družbe, toženka zavrača, ker ti razlogi niso navedeni v nobenem zapisniku sej NS niti v prepisu magnetograma. Zapisnik seje ne vsebuje razlogov za predčasen odpoklic predsednice uprave, ampak zgolj navedbo o njeni predčasni razrešitvi, ki jo je predlagala E. E. sama. Ker je bila razrešena na lastno pobudo, ni bilo razlogov za odpravnino do konca dogovorjenega mandata in še za delovno mesto v SDH s plačo na ravni predsednice SDH. Ne gre za urejanje razmerja s predsednico uprave, za kar je NS pristojen, saj so se urejala razmerja iz časa po prenehanju njene funkcije. V obrazložitvi se toženka opredeljuje tudi do izjasnitev obravnavanih oseb. Vezano na navedeno pojasnjuje, da ni izvedla ustne obravnave, ker zaslišanje obravnavanih oseb in predlaganih prič ne bi v ničemer spremenilo njenih ugotovitev in ne bi pripomoglo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja. Podlaga za toženkino odločitev so namreč pridobljena listinska dokumentacija, področna zakonodaja in interni predpisi SDH. Hkrati razlog izvedbe javne obravnave, tj. da bodo obravnavane osebe potrdile, da s sprejemom spornih odločitev niso ravnale negospodarno ter v škodo družbi SDH, temveč so sledile interesu te družbe, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Tožnikove procesne pravice (in pravice ostalih obravnavanih oseb) niso bile kršene, ker je bil na začetku preiskave tožnik o njih poučen in mu je bila dana možnost, da se o vseh dejstvih in okoliščinah pisno izjavi.

4. Tožnik vlaga tožbo iz tožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedeno odločitev izpodbijan v celoti, v vseh točkah izreka. Očita kršitev načela kontradiktornosti postopka, ker mu v postopku pred toženko ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar pojasni. Navaja prvi odstavek 15. člena ZIntPK. Navaja 9. člen, 145. člen in 146. člen ZUP, ki jih citira, 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), sklepa in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 326/2014, X Ips 465/2014 in I Up 73/2016. Ne glede na specialno ureditev morajo biti v vsakem posebnem upravnem postopku udeležencem zagotovljena ustavna procesna jamstva, kar je del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, v nadaljevanju EKČP). V postopku predhodnega preizkusa, vse do izdaje Osnutka ugotovitev 1, tožniku ni bila dana možnosti, da bi v postopku sodeloval in se izrekel o dejstvih in okoliščinah ter pravnih in dejanskih naziranjih Komisije. Svoje navedbe je podal šele v Izjasnitvi 1, kar je v nasprotju s pravno varnostjo (2. člen Ustave) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). S tem je bila v celoti izvotljena pravica tožnika do kontradiktornosti, kar pojasni. Neutemeljeni so argumenti toženke glede poteka postopka v dveh fazah kot predhodni preizkus ter nato kot preiskava, saj potek izvedbenih faz ni bistven z vidika očitane kršitve in možnosti stranke, da sodeluje v postopku. Nasprotujoče so navedbe toženke, da do izdaje Osnutka 1 nobena izmed obravnavanih oseb ni predlagala kakršnega koli dokaza. Z Obvestilom je bil tožnik seznanjen zgolj, da je bil postopek uveden in kako je toženka opredelila domnevno kršitev. Do vročitve Osnutka ugotovitev 1 ni bil seznanjena s konkretnimi očitki toženke, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Izjasnitev 1 in Izjasnitev 2 predstavljata neučinkovito sredstvo za izvajanje pravic tožnika. Tožniku v nasprotju s 145. členom in 146. členom ZUP ni bila dana možnost sodelovanja v ugotovitvenem postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Pravice vpogleda v spis ni mogoče enačiti s pravico do izjave stranke. Obvestilo, da ima tožnik pravice v postopku po ZIntPK, ne pomeni, da mu je dana možnost izjave v smislu načela zaslišanja stranke. V svojo obrambo dokazuje negativna dejstva, kar pomeni, da je dokazovanje praktično onemogočeno.

5. Pristop Komisije neutemeljeno prelaga breme dokazovanja na tožnika. Osnutki ugotovitev predstavljajo upravni akt toženke. Tožnik se je lahko aktivno vključil v postopek šele s prejemom Dopisa in pripravo Izjasnitev, ko je toženka ugotovitveni postopek dejansko že zaključila. Tudi niso izpolnjeni pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka v smislu 144. člena ZUP. Komisija je v postopku ugotavljala dejansko stanje na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tekom postopka sproti pridobivala sama in ni šlo za splošno znane podatke niti za uradne podatke, ki bi jih Komisija posedovala. Zgolj možnost podaje izjave o že izdelanem aktu Komisije (osmi odstavek 13. člena ZIntPK) ne more zagotoviti spoštovanja načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Komisija bi morala izvesti ustno obravnavo v skladu s 154. členom ZUP. V predmetnem postopku je udeleženih več oseb, ki so jim bila ravnanja očitana v svojstvu različnih funkcij. Gre za udeležene osebe z nasprotujočimi si interesi. Tožniku bi moralo biti omogočeno neposredno zaslišanje. Z izvedbo ustne obravnave se najučinkoviteje uresničujeta načeli materialne resnice in zaslišanja stranke. Komisija trdi, da je načelu materialne resnice zadostila s tem, ko je v postopku pridobila dokumentacijo, ki jo je zahtevala od družbe SDH in da se ne more opirati na dogovore, ki so jih člani NS sklepali z namenom usklajevanja končno sprejetega sklepa na seji NS SDH. ZUP ne določa, na katere dokaze se upravni organ v postopku lahko opre in na katere ne niti ne določa izjeme, da bi lahko organ kateremu izmed dokazov a priori dajal prednost pred ostalimi dokazi (npr. zgolj zato, ker mu jih je posredovala družba v lasti države). Kot dokaz se lahko uporabi vse (164. člen ZUP). Toženka krši načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Ni mogoče slediti navedbam toženke, da se pri ugotavljanju dejanskega stanja poleg listinske dokumentacije ne more opirati še na druge dokaze. Navedba, da bi moral zapisnik seje NS SDH v povezavi s točko predčasne razrešitve vsebovati navedbo dejanskih razlogov, ne pa zgolj navedbo sporazumne razrešitve, je irelevantna. Komisija ne navaja podlage za svoje navedbe o domnevno zahtevani vsebini zapisnika. Okoliščina, da se toženka sklicuje zgolj na listinske dokaze (nastale na sejah NS ter na sklepe članov NS in uprave), še ne pomeni, da je dejansko stanje pravilno in v celoti ugotovljeno, kar pojasni. Komisiji je predlagal, naj izvede zaslišanje, čemur je nasprotovala kot nepotrebno, ker naj bi tožnik in priče izpovedovale »o ozadju sprejete odločitve nadzornega sveta SDH«. Odločitev toženke temelji na pomanjkljivi obrazložitvi sklepa NS, istočasno pa toženka zavrača možnost podaje izjave in pojasnitve sprejete odločitve NS. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kršitev poštenega postopka (2. člen in 22. člen Ustave), načela materialne resnice (8. člen ZUP) in kontradiktornosti postopka (9. člen ZUP).

6. Toženka je sklep o zavrženju kazenske ovadbe vključila v Osnutek ugotovitev 2, ne da bi pred tem tožnika o tem seznanila in s tem kršila načela kontradiktornosti in poštenega postopka. Sklep ODT je še eden v vrsti dokazov, ki potrjuje, da je Komisija v izpodbijani odločitvi bistveno kršila procesne kavtele z vnaprejšnjimi dokaznimi ocenami in kršitvijo načela kontradiktornosti. Vsebino sklepa ODT toženka ni upoštevala. Če bi izvedla predlagane dokaze bi tudi sama ugotovila pravilno in popolno dejansko stanje. Obrazložitev toženke je tudi pomanjkljiva ter se tožnik ne more konkretno izjaviti, kar pojasni. Potrebe po zakonski ureditvi odpravnin in zagotavljanja delovnih mest razrešenim poslovodnim osebam na področju korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo Republike Slovenije ne sodijo v predmetni postopek. Toženka ne utemeljuje izreka, ampak samo opisuje in komentira zakonsko ureditev določitve višine prejemkov poslovodnih oseb družbe SDH ter se sklicuje na priporočilo, podano NS, kar ne zadostuje standardu obrazložitve upravne odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP). Kot dokaze med drugim predlaga zaslišanje stranke in prič, kot jih navaja. Pod točko IV tožbe navaja stališče glede uporabe določb ZIntPK oziroma ZIntPK-C. Konkretni postopek je bil začet na podlagi prej veljavnega ZIntPK in se zato načeloma zaključi na podlagi veljavnih (procesnih) sprememb v skladu z ZIntPK-C, pri čemer utemeljitev Komisije o spremembi »_kategorizacije_« na podlagi 13. člena ZIntPK-C ni jasna in ni razumljiva, zato se tožnik glede tega ne more izjaviti, kar predstavlja bistveno kršitev četrtega odstavka 13. člena ZIntPK, 9. člena in 146. člena ZUP ter 22. člena Ustave.

7. Pod točko V tožbe očita napačne ugotovitve in zaključke Komisije glede ravnanj, ki se očitajo tožniku v času, ko je bil na položaju člana uprave SDH, ki po stališču tožbe niso podane. Pojasni, da v pristojnost uprave SDH ni bilo poseženo in integriteta ni bila kršena, ter da so očitki Komisije kontradiktorni. Uprava SDH naj ne bi ravnala v skladu z navodili NS, po drugi strani pa da bi morala ugovarjati preseganju pooblastil NS SDH. Noben izmed teh očitkov ne drži, kar pojasni. Sklep uprave z dne 1. 4. 2019 se nanaša na odločitev o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v skladu s Sporazumom z dne 27. 3. 2019, torej v skladu s Prilogo 1 in se izrecno sklicuje na ta sporazum. Očitki, da naj bi predstavljal sprejem Sklepa NS 16/12 preseganje pristojnosti pooblastil NS v razmerju do poslovodstva, temeljijo na napačni opredelitvi ravnanja NS v konkretnem primeru in posledično napačni uporabi materialnega prava. Člani NS so po stališču tožbe svojo nalogo opravljali v skladu s Kodeksom korporativnega upravljanja in niso posegali v samostojnost uprave. Navaja določbe ZGD-1 (člene 262, 268 in 270), 46. člen ZSDH-1, 15. člen Statuta in drugi odstavek 2. člena Poslovnika o delu NS SDH d.d. z dne 5. 12. 2017 (v nadaljevanju Poslovnik). Po slednjem je za urejanje razmerja z upravo pristojen samo NS SDH. Materialnopravno napačen je že uvodni zaključek toženke, da člani NS niso bili pristojni za urejanje razmerij s takratno predsednico uprave družbe in da naj bi ravnanje pri urejanju razmerij z E. E. predstavljalo izvrševanje vodstvenih pooblastil, ki jih NS nima, saj so vsa ravnanja namenjena ureditvi razmerij med NS in predsednico uprave ob prenehanju njenega mandata. To je bistvena okoliščina za pravilno oceno skrbnosti in zakonitosti ravnanja tožnika in drugih strank postopka. Jedro zadeve se osredotoča na dogovore, ki jih je NS sklenil z E. E., ki pa je imel v skladu z ZGD-1, Statutom in Poslovnikom vse pristojnosti za sprejem odločitve o predčasnem prenehanju mandata predsednici uprave. Podaja navodila upravi s strani NS predstavlja zgolj izpolnitev teh pogojev in v pristojnost uprave ni posegal, kar pojasni. V konkretnem primeru ni šlo za to, da bi uprava sklepala pogodbo o zaposlitvi z delavcem po navodilu NS. Zaključek Komisije, da tožnik in druge stranke postopka ne bi imeli »upravičenj«, razen »upravičenj« iz 42. člena ZSDH -1 in 281. člena ZGD-1, je napačen. Tožnik, je skupaj z drugimi strankami postopka kot člani uprave, ocenil, da je NS pri izvrševanju svoje zakonske pristojnosti urejanja razmerij s predsednico uprave, upošteval vse zakonske zahteve, ravnal z zahtevano skrbnostjo in v korist družbe, kar pojasni. S sklenitvijo Sporazuma z dne 27. 3. 2019 je NS želel zagotoviti predčasno prenehanje mandata in preprečiti škodljive posledice ter zagotoviti prehodni režim, ki bi najmanj škodoval interesom družbe in njenemu bodočemu delovanju. Sklicuje se na sodno prakso, kot jo navaja. Zaradi ogrožene optimalne izvedbe več pomembnih projektov za družbo ter nesoglasij znotraj uprave je moral NS učinkovito ukrepati in zagotoviti takojšen zaključek mandata predsednice uprave E. E. Predlaga zaslišanje članov NS, kot jih navaja in Urške Podpečan. Iz tega razloga je bila pogodba o zaposlitvi tudi sklenjena za določen čas. Takšno ravnanje ne posega v pristojnosti uprave in predstavlja ravnanje poštenega gospodarstvenika v skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1, kar pojasni. Poleg že navedenega interesa po zagotovitvi ustreznega časa za prenos informacij, je šlo v konkretnem primeru za dogovor, ki je imel najmanj neugodnih materialnih in nematerialnih posledic za družbo ter ni predstavljal obljube ali omogočanja nepremoženjske in premoženjske koristi predsednici uprave E. E. Neenaka obravnava, ki lahko pomeni tudi različno višino plače, ni prepovedana, pač pa zgolj neenaka obravnava zaradi okoliščin v 6. členu ZDR-1. Komisiji očita nesubstanciranost očitkov, pri čemer navaja, da bila višina plače E. E. podprta z akti družbe SDH, kar pojasni. Družba SDH bi bila v primeru odpoklica predsednice uprave izpostavljena potencialnemu tožbenemu (odškodninskem) zahtevku, ki bi ne glede na njihov izid vplivali na ugled družbe. S sklenitvijo Sporazuma z dne 27. 3. 2019 je družba to tveganje zminimalizirala, kar izkazuje prefinjeno skrbnost članov NS.

8. Komisija je pri svojih zaključkih spregledala temeljno vodilo ravnanja v korist družbe. Sporazum z dne 27. 3. 2019 je rezultat dogovora s predsednico uprave, kar pomeni, da sta se z njegovo vsebino morali strinjati obe stranki in da ni bil sklenjen v škodo družbe. Komisija napačno navaja (71. točka Ugotovitev), da je znašal znesek odpravnine 60.379,50 EUR, saj je znašal 60.379,50 EUR bruto. Če bi jo NS odpoklical z dnem 1. 4. 2019, bi ta znesek znašal slabih 66.000 EUR bruto in je razlika neznatna, če se ovrednoti še delo E. E. v času od 1. 4. 2019 do 15. 7. 2019. V luči tveganja potencialnih sodnih sporov, je bila sporazumna ureditev in dogovor o odpravnini materialno še vedno v korist družbe, kar pojasni, sodni postopek pa bi nedvomno vplival na ugled in dobro ime družbe SDH. Toženka ne pojasni, zakaj naj bi bila sklenitev Sporazuma in posledično Pogodbe o zaposlitvi z E. E. škodljiva za družbo, zato se tožnik glede tega ne more izjaviti. Toženka bi bila dolžna podati konkretizirano pojasnilo, kako naj bi stranke postopka v primeru domnevnih kršitev sploh ravnale. Sklicevanje toženke na splošne zakonske določbe ZGD-1 o pristojnostih in obveznostih uprave so zavajajoče, saj ne gre za vprašanje izvrševanja vodstvenih pooblastil, pač pa za urejanje razmerij s predsednico uprave v zvezi z njenim predčasnim odpoklicem. V konkretnem primeru so vsa ravnanja, namenjena ureditvi razmerij med NS in predsednico uprave ob prenehanju njenega mandata, kar je v izključni pristojnosti NS. Za urejanje razmerja z upravo, konkretno s predsednico uprave, je pristojen zgolj NS ter o tem ne more odločati uprava. Navodilo upravi s strani NS za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z E. E. predstavlja izpolnitev pogojev, določenih v okviru dogovora o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave, kar pomeni, da v pristojnost uprave s Sklepom NS 16/12 in sklenitvijo Sporazuma z dne 27. 3. 2019 ni bilo poseženo, posledično sprejem Sklepa z dne 1. 4. 2019 za namen izvršitve navedenega sklepa NS ne predstavlja kršitve dolžnega ravnanja. Zmotno je sklicevanje toženke na 10. člen Poslovnika o delu uprave Slovenskega državnega holdinga, d.d. (v nadaljnjem besedilu: Poslovnik uprave), kar pojasni. Uprava s sprejetjem Sklepa z dne 1. 4. 2019 ni določala optimalne strukture zaposlenih, zato navedene določbe ni mogoče uporabiti. Tožnik poudarja, da na njegovo odločitev ni vplival nihče, prav tako tudi tožnik ni vplival na preostale člane uprave oziroma NS, ampak se je vsak izmed njih odločal samostojno in neodvisno. Šlo je za odločanje kolegijskih organov. Ne drži očitek toženke, da naj bi tožnik s sprejetjem in podpisom Sklepa z dne 1. 4. 2019 »ravnal v nasprotju s pričakovano integriteto in najvišjimi standardi vodenja družbe v 100 % lasti Republike Slovenije«, kar pojasni. Očitek kršitve integritete iz 2. točke izreka Ugotovitev ni obrazložen in se tožnik glede tega ne more izjaviti.

9. V nadaljevanju navaja razloge, iz katerih izhaja, da uprava oziroma tožnik kot član uprave ni kršil dolžnega ravnanja in nekdanji predsednici uprave ni bila dana neutemeljena premoženjska korist. Med drugim navaja, da z delodajalcem dogovorjena višina plače še ne pomeni kršitve dolžnega ravnanja. Očitki komisije so brez podlage oziroma v celoti neizkazani. Izpostavlja, da je bila določitev plače E. E. del Sporazuma z dne 27. 3. 2019 in je temeljila na izvrševanju odločitve NS. Ne drži očitek v zvezi z določitvijo višine mesečne plače E. E., da Sklep z dne 1. 4. 2019 ne predstavlja temelja, saj navedeni sklep izrecno navaja, da se z delavko sklene pogodba o zaposlitvi na podlagi Sporazuma z dne 27. 3. 2019, višina plače pa je izrecno določena že v navedenem Sporazumu. Napačni so zaključki, da naj bi ravnanje tožnika, ki je kot član uprave skupaj z drugo obravnavano osebo, sklenil Sporazum z dne 15. 7. 2019 z E. E., predstavljalo kršitev dolžnega ravnanja zaradi dodelitve domnevne premoženjske koristi nekdanji predsednici uprave SDH E. E. ter s tem kršitev integritete. Navedeni sporazum je posledica volje E. E., ki je delodajalcu (družbi SDH) podala predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. V čem naj bi sklenitev tega sporazuma predstavljala kršitev dolžnega ravnanja ni jasno, saj je izplačilo odpravnine bilo dogovorjeno že pred navedenim sporazumom. Gre za ravnanja, ki so bila izvedena kot posledica dogovora o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave, kar je bistvena okoliščina. Tudi sicer E. E. ni bila deležna nobene neupravičene koristi, temveč je prejela zgolj plačilo za svoje delo. Poudarja, da na strani E. E. na račun SDH ni prišlo do nobenega okoriščanja in ji ni bila niti dana niti obljubljena nobena premoženjska korist, ki bi bila nezakonita ali ki bi predstavljala kršitev dolžnega ravnanja članov uprave.

10. Tožnik je ravnal v skladu s standardi odgovornosti in etike. Komisija je 3. točko 4. člena ZIntPK uporabila napačno. Navedbe in zaključki Komisije so tudi v nekaterih drugih delih napačni in neutemeljeni, in jih tožnik strnjeno navaja pod točko V tožbe, med drugim: neobrazložena očitana domnevna kršitev 21. člena Statuta; relevanten je 38.a členZGD-1, ki ga citira; sklepanje toženke glede dobesednega prepisa magnetograma 16. izredne seje NS. Iz vsega navedenega sledi, da ni utemeljen očitek Komisije v Ugotovitvah (2. in 3. točka izreka). Tožnik ni ravnal tako, da bi kršil integriteto niti nobenega dolžnega ravnanja in E. E. ni ne dal ne obljubil nobene neutemeljene koristi in je ravnal v skladu z najvišjimi etičnimi in moralnimi standardi. O vseh zgoraj navedenih okoliščinah bo lahko tožeča stranka tudi izpovedala, zato predlaga, naj jo sodišče zasliši, kot tudi druge stranke postopka (A. A., C. C., D. D., B. B. in F. F.) in G. G. Sodišču primarno predlaga, da opravi glavno obravnavo in tožbi ugodi in da v sporu polne jurisdikcije odpravi izpodbijano odločbo in ustavi postopek pred Komisijo oziroma podredno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja četrti odstavek 15. člena ZIntPK, zaradi česar sklicevanje tožnika na ZUP v zvezi z načelom kontradiktornosti in v zvezi z opravo ustne obravnave ni utemeljeno. Toženka je zbrala in upoštevala vse relevantne dokaze in samostojno odločila ali je bilo kakšno dejstvo treba dokazovati ali ne, pri čemer se je oprla na obstoječe predpise, uradno dokumentacijo SDH, izvedbo ustne obravnave in predlagana zaslišanja pa argumentirano zavrnila. Tudi ni podala vnaprejšnje dokazne ocene. Tožnika je seznanila s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe v okviru predložitve osnutka končnih ugotovitev v izjasnitev. Standard obrazložitve je drugačen, kot velja za upravne odločbe (npr. sodba II U 17/2021). Z uveljavitvijo ZIntPK-C pa toženka ne more več voditi postopka suma korupcije v konkretnih zadevah, temveč se lahko do te opredeli le na načelni ravni, zato je spremenila kategorizacijo zadeve, do česar se je tožnik lahko tudi opredelil. V konkretnem primeru ni šlo za urejanje razmerja s članico uprave, temveč za urejanje razmerja za čas po prenehanju njene funkcije. Ne gre za odpoklic, temveč je E. E. podala odstopno izjavo. Zato je sklicevanje za določbe ZGD-1, ki določajo pristojnosti NS v razmerju do uprave, neutemeljeno. Če pa je šlo za prikriti odpoklic, to ni v skladu z veljavnimi predpisi. NS je upravi naložil nekaj, kar je v nasprotju s področnimi predpisi, čemur tožnik kot član uprave ni ugovarjal. Ugotovljeno dejansko stanje je tudi ustrezno aplicirala na obstoječo pravno normo. Predlaga zavrnitev tožbe.

12. Sodišče je tožnika, upoštevajoč, da se izpodbijani akt nanj nanaša le v delu 2. in 3. točke izreka, pozvalo, da opredeli svoj pravni interes tudi za izpodbijanje celotne odločbe. Tožnik je v pripravljalni vlogi pojasnil, da izpodbijani akt z ugotovitvijo kršitve dolžnega ravnanja posega v pravni položaj poimenskega kroga oseb, med katerimi je tudi tožnik. Svoj pravni interes je tožnik pojasnil že v točki II tožbe. Ne glede na to, da se ugotovitve na tožnika nanašajo izrecno v 2. in 3. točki izreka, tožnik ocenjuje, da ima pravni interes za izpodbijanje vseh delov akta. Vse točke izreka so namreč neizogibno povezane, navezujejo se ena na drugo. Podlago za očitano ravnanje tožnika, kot je opredeljeno v 2. in 3. točki izreka, predstavlja ravnanje NS, ki ga toženka problematizira v 1. točki izreka. Torej je kršitev, ki ga toženka očita NS v 1. točki izreka, neposredno povezana s kršitvami, očitanimi v 2. in 3. točki izreka.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je delno utemeljena.

14. Tožnik izpodbija ugotovitve o konkretnem primeru, s katerimi je bil spoznan za kršitelja integritete (v 2. in 3. točki točki izreka), kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK. Tožnik uveljavlja, da so podani tožbeni razlogi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Po 3. točki 4. člena ZIntPK je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. Komisija lahko na svojo pobudo ali na podlagi prijave pravne ali fizične osebe uvede postopek zaradi suma kršitve integritete (2. točka prvega odstavka 13. člena ZIntPK), pri čemer v primeru suma te kršitve izda ugotovitve o konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika krepitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje; osnutek ugotovitev o konkretnem primeru komisija pošlje obravnavani uradni osebi, ki se lahko v roku, ki ga komisija določi glede na okoliščine obravnavane kršitve, vendar ne krajšem od treh dni, izjasni o navedbah glede dejanskega stanja; ob pošiljanju osnutka obravnavani osebi se jo obvesti, da bo njen odgovor objavljen skupaj z ugotovitvami o konkretnem primeru (četrti odstavek 13. člena ZIntPK).

16. Člen 15 ZIntPK, ki opredeljuje vrste in pravila postopka, v prvem odstavku razlikuje med upravnimi postopki, hitrimi prekrškovnimi postopki in drugimi javnopravnimi postopki, ki jih vodi komisija. Za primer, kot je obravnavani, velja četrti odstavek tega člena ZIntPK, po katerem so drugi javnopravni postopki tisti postopki, ki se vodijo za izvajanje pristojnosti iz prvega odstavka 13. člena tega zakona; za druge javnopravne postopke se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek.

17. Med strankama ni spora, da je izpodbijani akt po svoji vsebini ugotovitveni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj toženka z njim ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravnih norm, ki veljajo za take primere. Zato je kot tak lahko predmet presoje v upravnem sporu1. Ne glede na to, da s sprejemom ZIntPK-C zakon za razliko od prej veljavne ureditve določa smiselno uporabo ZUP in ne subsidiarne, sodišče v obravnavani zadevi ne odstopa od stališča, ki ga je sodišče zavzelo že v zadevi I U 1726/2019, da šesti odstavek 13. člena v zvezi s 15. členom ZIntPK ne izključuje tretjega odstavka 210. člena ZUP, po katerem pisna odločitev vsebuje tudi izrek, v katerem se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek 213. člena ZUP). Ta pa je najpomembnejši del upravnega akta, saj le ta postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. To za obravnavani primer pomeni, da mora toženka jasno in določno opredeliti nastalo kršitev v izreku ugotovitev, v njeni obrazložitvi pa lahko le pojasnjuje razloge, zaradi katerih je prišla do ugotovitev o nastali kršitvi.

18. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da očitek kršitve integritete ni konkretiziran. Že v sodbi I U 289/2018, na katero se sklicuje tudi toženka, je sodišče navedlo, da je ob tako podani definiciji pojma ''integriteta'' mogoče logično in razumno sklepati, kaj predstavlja kršitev integritete, tj. ravnanje, ki je v nasprotju s to definicijo. Prav tako drži, da iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 izhaja, da mora organ nedoločen pravni pojem po vsebini opredeliti in obrazložiti glede na okoliščine konkretnega primera.

19. Slednje pa je toženka v obravnavanem primeru storila, kar izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa (točki 2 in 3). Navedla je, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z etičnimi kodeksi SDH d.d., ko je skupaj s še ostalima članoma uprave v zvezi z izvršitvijo Sklepa št. 16/I2, sprejetega na 16. izredni seji nadzornega sveta SDH z dne 27. 3. 2019, dne 1. 4. 2019 sprejel in podpisal Sklep z naslednjo vsebino: ''Uprava SDH na podlagi Sporazuma o ureditvi razmerij sklenjenega med NS SDH in E. E. z dne 27. 3. 2019, sklene z E. E. pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višje svetovalke v kabinetu uprave s pričetkom veljavnosti dne 1. 4. 2019'' in da je skupaj še z ostalim članom uprave neposredno dal premoženjsko korist (v višini najmanj izplačane odpravnine in plače, ki jo je v nasprotju z zakonskimi pooblastili in internimi akti o sistemizaciji delovnih mest določil NS SDH) tedanji predsednici uprave E. E., ko sta 3. 4. 2019 na podlagi Sklepa z dne 1. 4. 2019 z E. E. sklenila in podpisala Pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer od 1. 4. 2019 do vključno 31. 5. 2020 s polnim delovnim časom na delovnem mestu "Višja svetovalka v oddelku Kabineta uprave", s katero je bilo opredeljeno, da bo delavka delo praviloma opravljala na svojem domu, na naslovu svojega stalnega prebivališča ter da ima delavka dostop do službenega elektronskega naslova in do baz delovnega mesta; pogodba določa tudi, da skladno s sklepom uprave z dne 1. 4. 2019 mesečna plača delavke znaša 10.934,87 EUR, pri čemer Sklep uprave z dne 1. 4. 2019 ne vsebuje besedila oziroma odločitve, na podlagi katere je bilo mogoče E. E. za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 odmeriti plačo v navedeni višini, ki tudi ni v skladu s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest, metodologiji za ugotavljanje zahtevnosti delovnih mest in njihovim vrednotenjem ter seznamom delovnih mest z dne 22. 3.2018; - sta 15. 7. 2019 z E. E. sklenila in podpisala Sporazum, v, katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da E. E. preneha delovno razmerje v SDH na dan 15. 7. 2019, prav tako je na isti dan prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi (ki določb o odpravnini ni vsebovala), pri čemer Sporazum z dne 15. 7. 2019 navaja tudi, da je E. E. ob prenehanju pogodbenega razmerja z SDH upravičena do odpravnine, dogovorjene v Sporazumu o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja v SDH, ki sta ga dne 27. 3. 2019 dogovorila in sklenila nadzorni svet družbe in E. E., in sicer v skupnem bruto znesku 60.379,50 EUR (za 12 dni julija 5.705,15 EUR + 5 X 10.934,87 EUR), ki je bil izplačan skupaj z zadnjo - julijsko - plačo dne 5. 8. 2019. 20. Glede na povedano je toženka konkretno opredelila, katero ravnanje tožnika kot člana uprave SDH d.d. je tisto, ki po njeni oceni predstavlja kršitev integritete, torej, da gre za ravnanje, ki je v tem primeru nasprotno od pričakovanega delovanja in odgovornosti tožnika kot člana uprave SDH d.d. 21. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor kršitve načela kontradiktornosti, ker tožniku v postopku predhodnega preizkusa (do izdaje Osnutka ugotovitev 1) toženka ni dala možnosti, da bi v postopku sodeloval in se izrekel o dejstvih in okoliščinah ter pravnih in dejanskih naziranjih toženke. Toženka je namreč ravnala po zgoraj citiranem četrtem odstavku 13. člena ZIntPK, ko je tožniku kot obravnavani osebi poslala v izjavo Osnutek ugotovitev, o katerih se je tožnik lahko (in se tudi je) izjavil. Tudi Vrhovno sodišče RS je že odločilo, v zadevi, kot je obravnavana, da „za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva in dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva (za kar gre pred pripravo Osnutka ugotovitev - opomba sodišča) ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi (v času izdaje sodne odločbe I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015 veljavnega) sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije in sicer s tem, da se ji osnutek ugotovitev, ki ga je komisija sprejela, pošlje v izjasnitev“. Po povedanem toženka s tem, ko je tožniku poslala v izjavo (najprej) Osnutek ugotovitev, sprejet na 7. seji 4. 6. 2020 (Osnutek 1), in nato (zaradi uveljavitve novele ZIntPK-C) še Osnutek ugotovitev, sprejet na 31. seji 3. 12.2020 (Osnutek 2), pravice do izjave tožniku ni kršila. Zato tudi ni mogoče slediti tožniku, da je toženka izvedla skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP).

22. Kot že povedano, so (zaključne) ugotovitve (oziroma sedaj ugotovitve o konkretnem primeru) ugotovitveni upravni akt, s katerim toženka ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišče RS RS I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 izhaja, da čeprav tak akt ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj tožnika in da ima oseba, na katero se tak akt nanaša, pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava. Zato je treba obravnavani osebi zagotoviti učinkovito pravno varstvo.

23. Utemeljen pa je po presoji sodišča ugovor tožnika, da bi toženka morala opraviti ustno obravnavo. Slednje toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta zavrača, iz naslednjih strnjenih razlogov: da je v okviru načela materialne resnice pridobila uradno dokumentacijo od SDH, ki predstavlja pisni dokaz, iz katere izhajajo bistvena dejstva, ki so podlaga sprejeti odločitvi, da zaslišanja predlaganih oseb niso potrebna, ker bi izpovedale o ozadju sprejetih odločitev, ki iz uradnih zapisnikov sej NS ne izhajajo (obravnavane osebe trdijo, da je bil sporni sporazum sklenjen z zasledovanjem interesov družbe, kar temelji na domnevah sodnega izpodbijanja predčasne razrešitve na sodišču ter pretekle sodne prakse glede predčasnega razreševanja poslovodnih oseb), zlasti, ker morajo uradni dokumenti družbe, kot je SDH d.d. (torej, družbe, ki je v 100 % lasti RS), sledeč najvišjemu načelu transparentnosti in sledljivosti postopka, vsebovati resnična dejstva. Toženka v svoji obrazložitvi zaključuje, da podlago odločitve predstavljajo pridobljena listinska dokumentacija, področna zakonodaja in interni predpisi SDH d.d., zato po stališču toženke zaslišanje obravnavanih oseb ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Razlogi za sklenitev obravnavane odločitve o predčasnem prenehanju funkcije tedanje predsednice uprave SDH po oceni toženke ne predstavljajo relevantnega dejstva, ki bi kakorkoli vplivalo pri opredelitvi ravnanja v nasprotju s pričakovano integriteto, ki ga toženka očita obravnavanim osebam. Pri tem se toženka sklicuje na 165. člen ZUP in sodbo Upravnega sodišča RS II U17/2021 z dne 21. 5. 2021. 24. Sodišče pritrjuje toženki, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP). Sodišče pa se ne strinja s stališčem toženke, iz katerega izhaja zaključek, da ni mogoče dokazovati drugih dejstev, kot tistih, ki izhajajo iz pridobljene listinske dokumentacije SDH d.d. Listina je namreč (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz pa se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Ta določba je tesno povezana z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), na katerega se toženka tudi opira pri utemeljevanju svojega ravnanja, in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Po prvem odstavku 154. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni oziroma povedano drugače, če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Ker je tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajala iz pridobljene listinske dokumentacije pri SDH d.d., ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje prič, bi morala toženka po presoji sodišča v tem primeru opraviti ustno obravnavo.

25. Tega ne spremeni sklicevanje toženke na posebno vrsto postopka, zlasti po sprejemu novele ZIntPK-C. Upravno sodišče RS je v sodbi II U 17/2021, ki se nanjo toženka sklicuje, v zvezi z ureditvijo postopka po noveli ZIntPK-C ni zavzelo stališča o tem, katere določbe se smiselno uporabljajo, ampak je ugotovilo, da nova ureditev sledi sodni praksi, sprejeti do 16. 11. 2020, ki je za zagotovitev pravice do izjave v drugih neupravnih postopkih, zaradi kršitve integritete in prepovedi sprejemanja daril, zagotovila pravico do izjave na način, da je bilo mogoče zoper osnutek ugotovitev toženke ugovarjati v izjavi. Če je po tem toženka še pridobivala kakršnekoli dokaze, pa je po sodni praksi morala izdelati nov osnutek, ki je vseboval opredelitev do novih dokazov. Pojasnilo je tudi, da je zaradi tako sprejete sodne prakse 17. 11. 2020 pričela veljati novela ZIntPK-C, ki je spremenila 13. člen in 15. člen ZIntPK, tako da je podrobneje določila postopke, ki jih je ne povsem enako, vendar na podoben način določal Poslovnik v 34. členu. To po stališču zakonodajalca pomeni, da se od 17. 11. 2020 ZUP ne uporablja več subsidiarno, ampak smiselno, kar komisiji olajša izvajanje določenih pristojnosti, za katere subsidiarna uporaba ZUP otežuje učinkovitost (drugi odstavek 15. člena ZIntPK). Tako se pri odločanju v takih primerih uporabi manj formaliziran postopek, ki ohranja le jedro procesnih kršitev ter hkrati omogoča več možnosti prilagajanja posebnostim narave postopkom pred komisijo.

26. Vendar pa po presoji sodišča smiselna (namesto subsidiarna) uporaba ZUP ne more pomeniti, da se določbe, ki zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel ZUP (8. člen in 9. člen) ter ustavnih pravic in svoboščin (2. člen, 22. člen in 23. člen), ne uporabljajo in sicer ''zgolj'' zato, da bi lahko toženka učinkoviteje vodila postopke. Nenazadnje tudi zakonodajalec v predlogu navaja, da morajo imeti udeleženci teh posebnih javnopravnih postopkov vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. Ob upoštevanju slednjega in ob dejstvu, da gre za upravni akt, pa ni nobenih smiselnih razlogov za to, da prej citirane določbe, ki zagotavljajo kontradiktornost in pripomorejo k ugotavljanju materialne resnice, ne bi bile uporabljene. Drugačna razlaga postopkovnih določb ZIntPK, po katerih bi bila ta načela in pravila, ki jih zagotavljajo, izključena, bi po presoji sodišča pomenila, da je zakon neustaven.

27. Sodišče na podlagi navedenega sodi, da je toženka s tem, ko ni izvedla ustne obravnave, bistveno kršila pravila postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na odločitev o zadevi. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v 2. in 3. točki izreka, ki se nanaša na tožnika, odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj toženka sledi stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, opravi ustno obravnavo, omogoči tožniku dokazovanje svojih trditev, po potrebi izvede še druge dokaze in sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka, o zadevi ponovno odloči. 28. Sodišče se do drugih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker so že ugotovljene kršitve pravil postopka zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta oziroma ker bi lahko prejudiciralo v novem postopku sprejeto odločitev, se bo pa morala do njih opredeliti toženka.

29. Tožnik je predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar za takšno odločitev sodišča niso izpolnjeni zakonski pogoji. Upravni spor je primarno spor o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Zaradi spoštovanja načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave RS, ki terja omejitev posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti, sodni nadzor izdanih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti Sodišče o tožnikovi pravici odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva te ustavne pravice to potrebno (7. člen in 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne nalaga odločanja v sporu polne jurisdikcije, po oceni sodišča pa uveljavljana pravica takega odločanja tudi ne terja, česar tožnik niti ne zatrjuje.

30. Sodišče je odločilo o zadevi na nejavni seji, brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi delno ugoditi in akt v obsegu, kot je opredeljen v izreku sodbe in sklepa, odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

31. Sodišče je tožbo tožnika v preostalem, tj. v 1. točki izreka v celoti in v 2. in 3. točki izreka izpodbijanega akta, kolikor se ta ne nanaša izrecno nanj, zavrglo iz naslednjih razlogov:

32. V 36. členu ZUS-1 so določene procesne predpostavke, ki pogojujejo oziroma preprečujejo pričetek in tek sodnega postopka. Na te razloge mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišče mora po povedanem preveriti, ali se odločitev, izdana v upravnem postopku, sploh nanaša na tožnikovo pravico ali pravno korist. 33. Kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta, je toženka predmet postopka (ugotovljene kršitve dolžnega ravnanja) razdelila na več točk, pri čemer je v 1. točki izreka opredelila kršitev, ki so jo storili poimensko navedeni člani nadzornega sveta (NS) SDH d.d., v 2. točki izreka je opredelila kršitev, ki so jo storili poimensko navedeni člani uprave SDH d.d. (med njimi tožnik) in v 3. točki izreka kršitev, ki sta jo storila dva poimensko imenovana člana uprave SDH d.d. (med njima tožnik). Glede na povedano se izpodbijana odločitev v 1. točki izreka v celoti in v 2. in 3. točki izreka v delu, ko kot naslovnika kršitev opredeljuje A. A. in F. F., nedvomno ne nanaša na tožnikovo pravico ali pravno korist, saj tožnik ni naveden med naslovniki kršitev v 1. točki izreka, v 2. in 3. točki izreka pa le kot eden izmed njih, zaradi česar za vsebinsko obravnavo svoje tožbe v tem delu ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Pri tem na drugačno oceno sodišča ne more vplivati tožnikovo razlogovanje, da so vse točke izreka neizogibno povezane, ker se navezujejo ena na drugo, kar pa ne drži. Iz 2. in 3. točke točke izreka namreč jasno izhaja, katero ravnanje se očita tožniku kot članu uprave SDH d.d. in tega ravnanja bi se moral tožnik (sledeč izpodbijanemu aktu) kot član uprave zavedati in mu ugovarjati, ker pa tega ni storil, je s tem kršil integriteto. To pomeni, da toženka tožniku očita (le) ravnanje oziroma kršitev, opredeljeno v 2. in 3. točki izreka, posledično si tožnik z ugoditvijo tožbe (le) v tem delu, tj. v 2. in 3. točki izreka, v kolikor se ta nanaša izrecno nanj, lahko izboljša svoj pravni položaj.

34. Sodišče je zato tožbo tožnika v preostalem delu izpodbijanega akta na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

**K III. točki izreka:**

35. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnik s tožbo (pretežno) uspel, zadeva pa je bila rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.

1 Tako tudi ustaljena sodna praksa, primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 254/2015, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 73/2016.