Jedro

Sodišče z izrekom enotne kazni eno leto in štiri mesece zapora (ob upoštevanju dveh kazni: kazni deset mesecev zapora, določene v preklicani pogojni obsodbi in kazni deset mesecev zapora, določeni obsojencu za sedaj obravnavano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine) ni prekoračilo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 11. 2012 spoznalo obdolženega F. H. za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Obdolžencu je preklicalo pogojni obsodbi izrečeni zaradi kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po drugem odstavku 203. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 301/2006 z dne 26. 3. 2008 (v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora) in s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 18176/2010 z dne 19. 4. 2010 (v kateri mu je bila določena kazen deset mesecev zapora) ter mu na podlagi 3. točke prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške postopka ter plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke v višini 501,59 EUR, s presežkom pa oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 3. 2013 ob reševanju pritožbe zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se (i) z razveljavitvijo odpravi preklic pogojne obsodbo izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 301/2006 z dne 26. 3. 2008, (ii) razveljavi izrečena enotna kazen dve leti zapora, (iii) ter ob upoštevanju v prvostopni sodbi določenih kazni deset mesecev zapora in šest mesecev zapora (pravilno deset mesecev zapora po sodbi III K 18176/2010) po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče nova enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora (točka I. izreka), pritožbo zagovornika obdolženca pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 15. 7. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, iz „razloga napačno uporabljenega materialnega prava (EKČP, Ustave, ZKP, KZ), kršitev pravil postopka in uporabe določb o kazenski sankciji“. V zahtevi navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Sodišče bi moralo vsa dejanja po sodbi III K 18176/2010 z dne 19. 4. 2010 in predmetno kaznivo dejanje šteti kot eno kaznivo dejanje, saj nasprotno postopanje pomeni, da bi lahko obsojeni bil v kazenskem postopku za vsak mesec posebej, ko ne plača preživnine. Odmerjena kazen v trajanju deset mesecev je pretirana, neplačevanje preživnine ni takšno kaznivo dejanje, s katerim bi obdolženi škodoval širši družbeni skupnosti, saj gre samo za kazen, ker ni plačeval preživnine preživninskemu zavezancu; sodišče je z izrekom kazni eno leto in štiri mesece zapora preseglo zakonski maksimum kazni.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 15. 11. 2013 meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni pritegnilo izvedenca finančne stroke, temveč samo opravilo analizo obsojenčevega finančnega stanja, ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe; na enak očitek je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje. Iz pritožbenih navedb ni razvidno, da bi vložnik zahteve kršitev kazenskega zakona uveljavljal v pritožbi, zato po petem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) Vrhovno sodišče teh navedb ne sme presojati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 27. 3. 2012, obsojenec pa sodnega pisma (kljub obvestilu pošte dne 23. in 25. 11. 2013) ni dvignil ter je bilo dne 11. 12. 2013 nevročeno vrnjeno sodišču. B.

4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik nakazuje kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), katero Vrhovno sodišče presoja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbo, da „sodišče ni izvedlo dokaza po pritegnitvi izvedenca finančne stroke in s tem kršilo EKČP in ZKP glede pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe“. Zagovornik je po podatkih spisa s pisno vlogo z dne 22. 11. 2012 (listovna številka 71-72) sodišču prve stopnje glede ugotavljanja obsojenčeve zmožnosti plačevanja preživnine podal dokazni predlog: „bilance obdolženca za zadnjih pet let, preučitev poslovanja (imenovanje izvedenca finančne stroke, ki naj poda mnenje, ali izhaja pozitivno stanje)“. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke obrazloženo zavrnilo (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje) ob presoji, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker je poslovanje poslovnega subjekta G. F. H. s.p. razvidno iz izpisov AJPES-a in podatkov Davčnega urada Koper za leta 2009, 2010 in 2012. Tem razlogom je ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 4 in 8 sodbe sodišča druge stopnje). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaradi zavrnitve predloga za izvedenca finančne stroke kršitev pravic obrambe ni podana, da pa bi v zahtevi nakazovana kršitev pravic obrambe vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, pa vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje.

5. Navedbam zagovornika, da je sodišče z izrekom kazni eno leto in štiri mesece zapora preseglo maksimum kazni predpisane za obsojencu očitano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine (s čimer nakazuje kršitev kazenskega zakona iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje) ni moč pritrditi. Sodišče druge stopnje z izrekom enotne kazni eno leto in štiri mesece zapora (ob upoštevanju dveh kazni: kazni deset mesecev zapora, določene v preklicani pogojni obsodbi po sodbi III K 18176/2010 in kazni deset mesecev zapora, določeni obsojencu za sedaj obravnavano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine) ni prekoračilo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1). Z navedbami, da bi moralo sodišče uporabiti določila o pogojni obsodbi ter da je kazen v trajanju deset mesecev pretirana, pa zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, temveč izpodbija primernost izrečene kazni (prvi odstavek 374. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev kazenskega zakona z navedbo, da bi moralo sodišče vsa kazniva dejanja za katera je bila obsojencu že izrečena kazen v sodbi III K 18176/2010 z dne 19. 4. 2010 in predmetno kaznivo dejanje šteti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje in o tem enem kaznivem dejanju izreči eno kazen. Ne-le, da je takšno stališče zagovornika zmotno(1), Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (listovna številka 96-99) takšne kršitve kazenskega zakona ni uveljavljal. Zato tega ne more uveljavljati prvič šele z izrednim pravnim sredstvom (peti odstavek 420. člena ZKP)(2) ter Vrhovno sodišče zato teh navedb ni presojalo.

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti nakazovala, delno pa je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.

Op. št. (1): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34/2010 z dne 1. 7. 2010. Op. št. (2): Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku - ZKP-K (Uradni list RS, št. 91/2011).