Jedro

Po prvem odstavku 277. člena ZUP(1986) je za izvršitev varstvenega ukrepa odvzema blaga, določena v odločbi o carinskem prekršku, pristojen organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji; v obravnavanem primeru torej Carinarnica Ljubljana, ki je izdala odločbo o prekršku. Ker mora po prvem odstavku 25. člena ZUP(1986) vsak organ po uradni dolžnosti ves čas paziti na svojo krajevno in stvarno pristojnost, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odpravila sklep o dovolitvi izvršbe Carinarnice Celje zaradi krajevne nepristojnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 246/2001-2 z dne 19. 2. 2004, v novem odločanju po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 12. 1997, s katero je ta na pritožbo tožeče stranke po uradni dolžnosti odpravila sklep Carinarnice Celje z dne 26. 11. 1997 in zadevo poslala v rešitev Carinarnici Ljubljana kot krajevno pristojni carinarnici. Z odpravljenim sklepom je Carinarnica Celje ugotovila, da je odločba Carinarnice Ljubljana z dne 6. 3. 1995 (izdana v postopku o carinskem prekršku, s katero je bil v točki V. izreka odločbe izrečen varstveni ukrep odvzema blaga in tožeči stranki kot zavezanki naložena izročitev blaga) postala izvršljiva, določila izpolnitveni rok treh dni pod grožnjo denarne kazni v znesku 100.000,00 SIT, če obveznost ne bo v roku izpolnjena, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka odločila pravilno, ko je po uradni dolžnosti odpravila sklep Carinarnice Celje, saj je za odločanje v skladu s prvim odstavkom 277. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju: ZUP 1986) krajevno pristojna Carinarnica Ljubljana.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbi ugodi in odločbo, izpodbijano s tožbo, odpravi. Navaja, da tožena stranka ni odločila znotraj svojih pristojnosti in je z izpodbijano odločbo presegla pooblastilo za odločanje, sodišče prve stopnje pa se glede tega ni določno opredelilo. Tožena stranka v odločbi, izpodbijani s tožbo, tudi ni presodila vseh pritožbenih navedb, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, izpodbijane s tožbo. Dodaja še, da sodišče prve stopnje kljub vztrajanju tožeče stranke ni zaslišalo njenega pristojnega predstavnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

Pristojnost za odločanje o upravni izvršbi določa prvi odstavek 277. člena ZUP (1986). Po tej določbi opravlja upravno izvršbo organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. Pristojni organ uvede izvršbo po uradni dolžnosti ali pa na zahtevo upravičenca izda sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 278. člena ZUP 1986). Po določbi prvega odstavka 25. člena ZUP (1986) mora vsak organ po uradni dolžnosti ves čas paziti na svojo krajevno in stvarno pristojnost. Iz podatkov v predložnih upravnih spisih izhaja, da je o carinskem prekršku na prvi stopnji odločila Carinarnica Ljubljana z odločbo z dne 6. 3. 1995. Glede na navedeno je tudi po presoji vrhovnega sodišča, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da Carinarnica Celje za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe (z dne 26. 11. 1997) ni bila pristojna, na kar bi v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUP (1986) morala paziti po uradni dolžnosti, saj je za odločanje o upravni izvršbi v skladu z določbo prvega odstavka 277. člena ZUP (1986) pristojna Carinarnica Ljubljana. Zaradi navedenega so navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje glede tega ni določno opredelilo pravno nepomembne. Glede na določilo drugega odstavka 241. člena ZUP (1986), ki določa, da organ druge stopnje odpravi odločbo prve stopnje, če ugotovi, da jo je izdal nepristojen organ in pošlje zadevo v rešitev pristojnemu organu, so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka s tem, ko je po uradni dolžnosti odpravila sklep Carinarnice Celje in zadevo poslala v rešitev Carinarnici Ljubljana, odločila izven svojih pristojnosti.

Navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je dejstvo, da tožena stranka ni presojala vseh pritožbenih navedb tožeče stranke, vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, izpodbijane s tožbo, so glede na to, da sodišče presoja upravni akt samo v mejah tožbenega zahtevka, pravno nepomembne. Tožeča stranka, kot ji je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, namreč teh postopkovnih kršitev sploh ni uveljavljala.

Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje kljub njenemu vztrajanju ni izvedlo predlaganega zaslišanja predstojnika tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva in ostalih dokazov niti ni bilo dolžno izvajati, glede na drugi odstavek 51. člena ZUS oziroma ZUS-1, ki določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in koliko je to potrebno, za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega pravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.