Jedro

Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je bil toženec odsoten do 12. 3. 2017 oziroma 13. 3. 2017 ter da tožbe dne 24. 2. 2017 ni prejel, ne vpliva na zaključek o pravilnosti vročitve tožbe v odgovor. Pritožbeno namreč ni sporno, da je bilo pisanje po poteku roka za dvig puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke dne 27. 2. 2017. Glede na navedeno pritožbene trditve, da tožena stranka zaradi odsotnosti o poštni pošiljki ni bila obveščena, na presojo pravilnosti vročitve ne morejo vplivati, saj se je tožena stranka imela možnost s tožbo seznaniti, ker ji je bila puščena v hišnem nabiralniku. Pritožbeno sodišče zato glede na zgoraj navedeno in dejstvo, da je bilo obvestilo o prispelem pisanju puščeno v hišnem predalčniku dne 9. 2. 2017, sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev tožbe toženi stranki opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP s fikcijo vročitve na dan 24. 2. 2017.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno zamudno sodbo v imenu ljudstva toženi stranki D. M., naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki V. Z., plača znesek 12.727,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.220,95 EUR za čas od dne 19. 1. 2014 dalje do plačila in od zneska 2.506,22 EUR za čas od dne 29. 5. 2014 dalje do plačila.

2. Zoper navedeno zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo pogojev zaradi zmotno ugotovljenih okoliščin, ki se nanašajo na vročitev tožbe. V zvezi s tem poudarja, da je presumpcija vročitve tožbe na dan 24. 2. 2017 povsem napačna, saj je toženec še pred poskusom vročitve odšel v tujino in je bil tako odsoten vse do 12. 3. ali 13. 3. 2017, ko se je iz tujine vrnil. Glede na to, da tožena stranka tožbe ni prejela 24. 2. 2017, kljub presumpciji sodišča meni, da vročanje ni bilo opravljeno po pravilih ZPP. Zatrjuje, da je bil rok za odgovor na pritožbo zamujen ravno zaradi kršitve pravil ZPP, saj ZPP določa, da se tožbe in sodbe strankam vročajo osebno. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožba tožencu vročana s fikcijo vročitve, je zaključek o pravilni vročitvi tožbe v odgovor napačen, saj toženec zaradi odsotnosti o poštni pošiljki ni bil obveščen in je tudi ni mogel prevzeti. Vsled navedenemu očita, da je sodba obremenjena s kršitvijo po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naložitev povrnitve stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji iz 1. do 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe in se ta ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb v tožbi. V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču podlago zamudne sodbe predstavlja dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odst. 338. čl. ZPP), temveč le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

5. Pritožbeno izpostavljene okoliščine o odsotnosti tožene stranke v času vročanja tožbe v odgovor na zaključek o pravilnosti vročanja ne morejo vplivati, saj pritožba ne zatrjuje, da je sodišče za odsotnost tožene stranke vedelo oziroma da to izhaja iz javne listine. Prav tako pa navedeno ne more vplivati na zaključek o podanosti pogojev po 318. členu ZPP, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bil predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočno zavrnjen s sklepom z dne 18. 8. 2017. 6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožba tožencu vročena v odgovor s fikcijo vročitve skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP se vročitev šteje za opravljeno, ko naslovnik pisanje dvigne, če pisanja ne dvigne v petnajstih dneh, odkar mu je bilo puščeno obvestilo, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Smiselno pritožbeno zatrjevanje, da fiktivna vročitev ne predstavlja osebne vročitve, je neutemeljeno, saj navedena določba 142. člena ZPP ureja osebno vročitev glede najpomembnejših vlog in sodnih odločb, pri čemer kot osebno vročitev v četrtem odstavku določa tudi vročitev s fikcijo. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je bil toženec odsoten do 12. 3. 2017 oziroma 13. 3. 2017 ter da tožbe dne 24. 2. 2017 ni prejel, ne vpliva na zaključek o pravilnosti vročitve tožbe v odgovor. Pritožbeno namreč ni sporno, da je bilo pisanje po poteku roka za dvig puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke dne 27. 2. 2017. Glede na navedeno pritožbene trditve, da tožena stranka zaradi odsotnosti o poštni pošiljki ni bila obveščena, na presojo pravilnosti vročitve ne morejo vplivati, saj se je tožena stranka imela možnost s tožbo seznaniti, ker ji je bila puščena v hišnem nabiralniku. Pritožbeno sodišče zato glede na zgoraj navedeno in dejstvo, da je bilo obvestilo o prispelem pisanju puščeno v hišnem predalčniku dne 9. 2. 2017, sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev tožbe toženi stranki opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP s fikcijo vročitve na dan 24. 2. 2017. Ker je rok za odgovor na tožbo 30 dni, je ob določbi drugega in četrtega odstavka 111. člena ZPP pritrditi sodišču prve stopnje, da se je iztekel na dan 27. 3. 2017 ter da je zato dne 29. 3. 2017 vložen odgovor na tožbo prepozen.

7. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je izpodbijana zamudna sodba izdana v skladu s pogoji iz čl. 318 ZPP. Ker toženec na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je bilo sodišče prve stopnje glede dejanske podlage vezano na tožbene trditve tožeče stranke. Ob postavljenih tožbenih trditvah in dokazih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi smele prosto razpolagati, da iz tožbenih trditev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na povrnitev izdatkov za drugega, saj je tožnik plačal toženčev dolg ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali z dejstvi, ki so splošno znana. Uporabilo je tudi pravilno materialno pravo, to je 193. in 197. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo tožene stranke, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.

9. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi predmetne zadeve, stroške, nastale v zvezi z njegovo vložitvijo krije tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).