Jedro

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku predlagatelja pozvalo na dopolnitev predloga za začetek stečajnega postopka, ni zagrešilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče začelo stečajni postopek nad dolžnikom H., d.o.o., in za upravitelja imenovalo M. S. 2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila družba in njen družbenik „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za uvedbo stečaja (pravilno začetek stečajnega postopka) oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta obe pritožbi po vsebini identični, zato bo oba pritožnika v nadaljevanju navajalo enotno kot pritožnik.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene postopkovne kršitve, kjer je prvostopenjsko sodišče upnika pozvalo k dopolnitvi predloga za začetek stečajnega postopka, saj po pritožnikovem stališču prvotni predlog za začetek stečajnega postopka ni bil formalno pomanjkljiv. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče prvotni predlog vročalo v odgovor dolžniku in tudi razpisalo narok za obravnavo dolžnikovega ugovora, zato je upnik imel dovolj priložnosti, da svoj prvotni predlog dopolni.

6. Po prvem odstavku 232. člena ZFPPIPP mora predlog za začetek stečajnega postopka vsebovati: 1. identifikacijske podatke o dolžniku, 2. opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen in dokaze o teh dejstvih in 3. zahtevek, da sodišče nad dolžnikom začne stečajni postopek. Če predlog ni v skladu s prvim odstavkom 232. člena ZFPPIPP, sodišče po tretjem odstavku 233. člena ZFPPIPP predlagatelju s sklepom naloži, da odpravi pomanjkljivosti predloga.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja (tako kot je že tudi v sklepu Cst 437/2013), da je bil upnikov prvotni predlog pomanjkljiv, saj predlog ni vseboval opisa dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen in dokazil o teh dejstvih, kar bi bilo skladno z vsebino predloga po prvem odstavku 232. člena ZFPPIPP (na kar je utemeljeno opozarjal družbenik dolžnika že v pritožbi zoper sklep o začetku stečajnega postopka St 793/2013 z dne 31.7.2013).

8. Prvostopenjsko sodišče je zato imelo podlago za izdajo sklepa o dopolnitvi predloga v tretjem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Tak sklep bi moralo sicer izdati že po predhodnem preizkusu predloga, ker pa tega ni storilo, predlagatelj ni mogel vedeti za pomanjkljivost njegovega predloga, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da je imel predlagatelj dovolj možnosti za dopolnitev predloga že v prvotnem prvostopenjskem postopku. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku predlagatelja pozvalo na dopolnitev predloga, ni zagrešilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve. Katero od taksativno naštetih v drugem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP naj bi sodišče zagrešilo, ne pove niti pritožnik.

9. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo verjetnost upnikove terjatve do dolžnika iz naslova neporavnanih davčnih obveznosti po stanju na dan 25.4.2013, ko je bil vložen upnikov predlog za začetek stečajnega postopka in da dolg izkazujejo seznami izvršilnih naslovov za obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, seznam izvršilnih naslovov za obveznosti iz naslova davkov, ki so prihodek proračuna države in seznam izvršilnih naslovov za obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje.

10. Upnik je že v prvotnem predlogu navajal, da ima zoper dolžnika terjatev iz naslova davčnega dolga v višini 5.362.575,08 EUR in da administrativna izterjava ni bila uspešna, tekom postopka pa je po dolžnikovem izpodbijanju obstoja terjatev predložil tudi zgoraj navedene sezname izvršilnih naslovov, izpis iz uradne evidence davčnega organa – pregled dokumentov izvršbe ter dva sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 6.7.2012 in 6.9.2012, sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. Z 86/2012 z dne 7.8.2012, izdan v postopku zavarovanja upnikove denarne terjatve v znesku 5.078.192,96 EUR s pp po dolžnikovem ugovoru, sklep istega sodišča opr. št. 1131 In 1466/2012 z dne 5.3.2013, v izvršbi zaradi izterjave 5.292.870,75 EUR in seznam izvršilnih naslovov z dne 23.10.2012. 11. Za dolžnika ni bilo sporno, da se pretežni del terjatev upnika in sicer v znesku 5.085.864,48 EUR nanaša na odločbo DURS, Posebnega davčnega urada št. DT 0610-229/2009-02-220-04;01 z dne 10.10.2011, zoper katero je po ugovornih navedbah vložil tožbo, zaradi molka organa pa pri Upravnem sodišču vložil tožbo. Neutemeljeno zato pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da bi moralo upnikov predlog za začetek stečajnega postopka zaradi nepredložitve dokazov o obstoju terjatve zavreči. Naknadno je po prejemu odločbe dolžnik vložil tudi odločbo drugostostopenjskega organa (Ministrstva za finance, Direktorata za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektorja za upravni postopek na II stopnji s področja carinskih in davčnih zadev št. DT-499-16-293/2011 z dne 20.12.2013), ki jo je prvostopenjsko sodišče presojalo in ugotovilo, da je bila zgoraj citirana odločba z dne 10.10.2011 delno razveljavljena (pravilno odpravljena) le glede zneska 1.308.568,01 EUR, v preostalem delu pa ne.

12. Pri presoji uveljavljane terjatve upnika se sodišče v predhodnem stečajnem postopku zadovolji s presojo verjetnosti (in ne gotovosti) obstoja zatrjevane upnikove terjatve. Temu pravnemu standardu pa je zadoščeno, če več dejstev in dokazov govori v prid obstoju terjatve kot tistih, ki govore o nasprotnem. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s terjatvijo v znesku 5.085.864,48 EUR razpolagalo zgolj s seznamom izvršilnih naslovov, v katerem je zajeta tudi terjatev po zgoraj citirani odločbi z dne 10.10.2011, to odločbo in odločbo drugostopenjskega organa z dne 20.12.2013. Na podlagi navedenih listin pa je ugotovilo, da je v nerazveljavljenem delu odločbe z dne 10.10.2011 terjatev upnika, ki znaša preko 3.000.000,00 EUR verjetno izkazana, pri čemer se tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno spuščati v presojo pravilnosti uporabe materialnega prava prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, na katero se dolžnik, navajajoč sodno prakso Sodišča EU in odločbo Vrhovnega sodišča sklicuje tako v prvostopenjskem, kot pritožbenem postopku.

13. Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da je kljub potrditvi prvostopenjske upravne odločbe v delu, ki se nanaša na davek od dohodkov pravnih oseb, odločitev drugostopenjskega upravnega organa nepravilna, ker je pravilnost v tem delu neločljivo povezana z razveljavitvenim delom prvostopenjske odločbe, zaradi česar tudi pričakuje uspeh po tožbi, vloženi pri Upravnem sodišču. Toda iz odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 20.12.2013 izhaja, da je odločba prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na plačilo DDV in pripadajočih obresti, odpravljena in vrnjena v tem obsegu organu prve stopnje v nov postopek in odločanje pomeni, da je ponovna odločitev odvisna od ugotovitve dejanskega stanja, sicer bi drugostopenjski organ, če bi šlo zgolj za nepravilno uporabo materialnega prava, odločbo prvostopenjskega organa odpravil in ne vračal v nov postopek in odločanje. Tako se zaenkrat kot zgolj hipotetično izkaže tudi pritožbeno zatrjevanje o pričakovanem vračilu (morebiti) že plačanega davka, pri čemer pritožnik niti ne pojasni, koliko je po odločbi z dne 10.10.2011 sploh že plačal. 14. Dolžnik je sicer v prvostopenjskem postopku navajal, da je zoper sklepe o davčni izvršbi ugovarjal in da v svojih evidencah ne izkazuje nobenih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati in plačati hkrati s plačilom plač delavcem, toda priložil je le pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 6.7.2012 in tožbo na spremembo upravnega akta, ki je bil podlaga sklepu o davčni izvršbi, ni pa izkazal, da je davčni dolg po navedenem sklepu o izvršbi plačal, niti ni predložil dokazila o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi z dne 6.9.2012, iz katere bi bili sploh razvidni razlogi za pritožbo. Izpis bruto bilance na dan 30.7.2013 pa tudi ne more biti relevanten dokaz, da ima vse obveznosti iz naslova davkov in prispevkov v zvezi s plačami izpolnjene. V sklepih o davčni izvršbi je natančno specificiran dolg dolžnika tako glede na posamezno obdobje obračuna kot posamezno vrsto davka oziroma prispevka iz plač. Tako konkretiziran dolg bi dolžnik moral konkretizirano izpodbijati z navedbami in dokazi o poplačilu le teh, ne pa s pavšalnim izkazovanjem neobstoja dolga z bruto bilanco na dan 30.7.2013, ki zaradi tega ni preizkusljiva. Prvostopenjsko sodišče zato tem trditvam in dokazom utemeljeno ni sledilo. Verjetnost terjatev je torej upnik v obsegu, kot izhaja iz gornje obrazložitve, izkazal. 15. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo obstoj trajnejše nelikvidnosti dolžnika po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena (z ugotovitvijo, da je že po sklepu o davčni izvršbi z dne 6.7.2012 dolžnikov račun blokiran od 10.7.2012 dalje), kot po 2. točki četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP (da dolžnik za več kot tri mesece zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga postopka zaradi insolventnosti, izhajajoč tako iz seznamov izvršilnih naslovov za obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz naslova davkov, ki so prihodek državnega proračuna in iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje). Ugotovilo pa je tudi dolgoročno plačilno nesposobnost po 1. točki tretjega odstavka 14. člena (da je dolžnik prezadolžen, ker iz revidiranih letnih poročil dolžnika (bilanca stanja na dan 31.12.2012) izhaja, da znašajo sredstva dolžnika 5.778.691,00 EUR, obveznosti pa 5.793.830,00 EUR) in po 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (da izguba tekočega leta 2012 skupaj s prenesenimi izgubami iz leta 2011 znaša 301.593,00 EUR in presega celotno višino osnovnega kapitala, ki je 260.413,00 EUR, te izgube pa ni mogoče pokriti v breme prenesenih dobičkov in rezerv, ker znašajo le 26.041,00 EUR).

16. S pritožbenim očitkom, da prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo zatrjevane in z vpisom v sodni register izkazane dokapitalizacije dolžnika, ki jo je opravil družbenik v letu 2013 in katere učinek je, da znaša višina osnovnega kapitala 1.189.406,00 EUR, vsota čiste izgube poslovnega leta in izgube preteklih let pa znaša 336.475,00 EUR, zaradi povečanja osnovnega kapitala pa le-ta ni več negativen, pač pa znaša 878.972 EUR, pritožnik ne more uspeti. Tudi ob upoštevanju navedenih dejstev, ki nakazujejo zgolj odpravo dolgoročne plačilne nesposobnosti, pa po presoji pritožbenega sodišča pritožnika nista uspela izpodbiti obstoja trajnejše nelikvidnosti dolžnika, ki je tudi eden od pokazateljev insolventnosti (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP).

17. Dolžnik je sicer res v prvostopenjskem postopku navedel, da ima pri banki X. v Avstriji odprt neblokiran TRR bančni račun, vendar z ničemer ni izkazal, da razpolaga s tolikšnimi denarnimi sredstvi na njem, da bi lahko z njimi poplačal zapadle terjatve (vsaj tiste iz že izdanih sklepov o davčni izvršbi DT 42918-29751/2012-1 z dne 6.7.2012 in DT 42918-54872/2012-1 z dne 6.9.2012). Dejstva, da ima dolžnik blokiran TRR pri banki Y., d.d., pa dolžnik niti ni izpodbijal. Tako niti s trditvijo o aktivnem bančnem računu v Avstriji dolžnik ni uspel izpodbiti zakonske domneve obstoja njegove trajnejše nelikvidnosti iz druge alineje prve točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

18. Zakonska domneva trajnejše nelikvidnosti dolžnika iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP ni izpodbojna. Ker dolžnik ni uspel izpodbiti obstoja uveljavljane terjatve na podlagi seznamov izvršilnih naslovov z dne 4.12.2013 iz naslova prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje in davkov iz plač, ki so prihodek državnega proračuna, je pri njem trajnejša nelikvidnost izkazana.

19. Na podlagi zgoraj obrazloženega se izkaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in je posledica neuspeha pritožnikov v pritožbenem postopku.