Jedro

Posest se kot dejanska oblast nad stvarjo lahko izvaja na različne načine. S tem, ko je toženka dve leti po odselitvi še vedno razpolagala s ključi hiše, imela v njej svoje stvari in se tam občasno zadrževala, je na izvrševala soposest. Toženka je [...] z menjavo ključavnic sicer res reagirala na predhodno menjavo le-teh s strani tožnika, vendar je s tem, ko je sama namestila nove, ustreznih ključev pa mu ob tem ni izročila (izrecna /pravočasna!/ trditev o tem kot ključna namreč umanjka), tožnika kot (so)posestnika iz posesti izključila, kar je prekoračitev dovoljene samopomoči.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. točki spremeni tako, da se glasi: „Drugi toženec naj tožniku plača 259,76 EUR za pravdne stroške, v roku 15 dni, če zamudi pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila."

II. Sicer se obe pritožbi zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo. Ugotovilo je, da sta ga toženca motila v posesti stanovanjske hiše tako, da sta večkrat iz nje odstranila ključavnice in vgradila svoje (točka I./1). Drugi toženec je istočasno motil tožnika tako, da je odstranil alarmne naprave in kamero (točka I./2). Sodišče je v bodoče tožencema prepovedalo takšna in podobna motilna ravnanja (točka I./3). Kar je tožnik zahteval več, to je prepoved vstopa tožencev v hišo, premetavanja stvari v njej, uničenja premičnih stvari znotraj nje, je sodišče zavrnilo (točka II.). Odločilo je tudi o ugovoru tožencev zoper izdano začasno odredbo in jo ohranilo v veljavi glede drugega toženca, glede prve toženke pa sklep razveljavilo in predlog v tem delu zavrnilo (točka III. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške postopka (točka IV. izreka).

2. Zoper sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo II. točke, prvega odstavka III. točke in celotne IV. točke izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev sklepa v navedenih točkah in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo, da je imela prva toženka na zadevni nepremičnini soposest, saj je on tisti, ki ji je vstope v hišo dovoljeval, nekaj oblek in knjig v hiši pa po njegovem še ne pomeni soposesti. Sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo dveh prič, ki jih je predlagal in sta v postopku podali pisni izjavi. Sodišče naj bi ta dokazni predlog neobrazloženo zavrnilo. Ravno ti dve priči bi izpovedali, da prva toženka v hiši ni prebivala in je ni uporabljala na način, kot zatrjuje. Poleg tega naj se sodišče prve stopnje sploh ne bi opredelilo do njegovih navedb in izpovedb, izpovedbe prič, ki pa jih je zaslišalo na predlog tožene stranke, pa tožnik ocenjuje kot neverodostojne, saj sta priči ekonomsko odvisni od prve toženke. V zvezi z začasno odredbo meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotavljalo, ali ima prva toženka drugje prebivališče in bi ji zato z začasno odredbo nastala le neznatna škoda. Izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je proti drugemu tožencu uspel v celoti, proti prvi toženki pa deloma in predlaga, naj se mu zato stroški povrnejo po uspehu.

4. Toženca sta na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje stroške. Sicer pa sta se, kot rečeno, tudi sama pritožila, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo točke I., točke III./2 in točke IV. izreka izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev sklepa v navedenem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navajata, da je drugi toženec pri odstranitvi alarmnih naprav in kamer ravnal po odredbi in s soglasjem prve toženke in sam ni imel svoje volje pri tem, nič več kot električar, ki je to fizično storil. Glede menjav ključavnic pa zatrjujeta, da je prva toženka tožniku ob vsakokratni menjavi izročila ključe novih ključavnic in da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožena stranka ni podala dovoljšnje trditvene podlage glede samopomoči pri menjavi ključavnic. Ker pričakuje svoj uspeh, naj temu sledi še stroškovna odločitev, sklene (po smislu).

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je imela tudi prva toženka soposest na hiši, ki je predmet spora. Vse od leta 2012, ko se je od tam odselila, do maja 2014, ko naj bi se začela očitana motilna ravnanja, je imela ključ in s tem možnost prostega vstopa. V hiši je imela knjige in obleke, v njej pa se je občasno tudi zadrževala. Glede tega je prepričljiva dokazna ocena, oprta sicer na njeno lastno izpovedbo, ki sta jo podprli izpovedbi zaslišanih prič. V skladu z metodološkim napotkom 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) jih sodišče ocenilo kot prepričljive in verodostojne, saj je dejstvo, da je toženka kot bivša tožnikova žena in mati njunih skupnih mladoletnih otrok v svoj nekdanji dom še kdaj pa kdaj prišla, tudi življenjsko verjetno. Neprisotnost tožnika ob njenih obiskih ni bistvenega pomena. Da bi sama z odselitvijo popolnoma opustila posest, ni dokazano.

7. Posestnik hiše ni samo tisti, ki v njej biva. Posest kot dejanska oblast nad stvarjo se lahko izvaja na različne načine. Gre za razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki izpolnjuje kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočnosti in dostopnosti stvari posestniku, v primeru soposesti pa se posest soposestnikov seveda ne izključuje. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedene ugotovitve pravilno ocenilo, da je imela toženka položaj soposestnice.

8. Zavrnitev dokaznih predlogov zaslišanja dveh prič, ki sta podali pisni izjavi, je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 236a. čl. ZPP. Pisne izjave je sicer ocenilo kot neprepričljive in „dane za potrebe postopka“(1). A ker je bila vsebina izjav v najbolj relevantnem delu (glede dejstva, da je imela toženka v hiši obleke, knjige, in da je imela ključ, s katerim je lahko vstopala v hišo) v nasprotju s trditvami tožnika samega, je sodišče pravilno ocenilo, da priči ne bosta pripomogli k odločitvi o odločilnih dejstvih (7. odst. 236a. čl. ZPP) in da je zato njuna še ustna izpovedba v celoti odveč. Kršitev postopka zato ni storjena. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika in tudi do njegove izpovedbe, zato je tudi v tem delu njegova pritožba neutemeljena.

9. Tudi očitek tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z začasno odredbo ni utemeljen. Ali toženka kjerkoli drugje stalno prebiva, za odločitev o začasni odredbi ni relevantno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi toženka soposest na zadevni nepremičnini izvrševala tako, da bi tam stanovala, zato morebitno bivanje na drugem naslovu ni pomembno pri ugotavljanju, ali bi toženki z začasno odredbo nastala neznatna škoda (3. odst. 270. čl. ZIZ).

O pritožbi tožencev

10. Navedbe, da je toženec ravnal izključno po navodilih prve toženke, brez lastne volje, so pritožbene novote. Toženca tega nista navedla pred sodiščem prve stopnje, nič pa tega ne opravičita, zato tega pritožbeno sodišče po 337. čl. ZPP ne more upoštevati. Prav tako je zaradi istega razloga prva toženka prekludirana glede trditve, da je tožniku ob vsakokratni menjavi ključavnic izročila nove ključe. Ravno to je ključna razlika med tem, da je sodišče prve stopnje glede alarma ocenilo, da je šlo za dovoljeno samopomoč (31. čl. Stvarnopravnega zakonika), glede ključavnic pa jo je toženka prekoračila. Toženka je namreč z menjavo ključavnic sicer res reagirala na predhodno menjavo le-teh s strani tožnika, vendar je s tem, ko je sama namestila nove, ustreznih ključev pa mu ob tem ni izročila (izrecna /pravočasna!/ trditev o tem kot ključna namreč umanjka), tožnika kot (so)posestnika iz posesti izključila, kar je prekoračitev dovoljene samopomoči. Sodišče prve stopnje je očitno ravno manjkajočo trditev o izročitvi ključev videlo kot hibo, ki je vodila do nesklepčnosti toženkine obrambe, kar je pravilno, čeravno bi bilo lahko jasneje oz. bolj eksplicitno povedano.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbi pa glede glavne stvari in zavarovanja zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

O stroških

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik proti drugemu tožencu ni uspel le v neznatnem delu. Zato ima prav, ko se zavzema za to, da mu toženec povrne pravdne stroške, seveda le v ustreznem delu, to je, po analogiji 161. čl. ZPP, polovico, kar je 259,76 EUR. Vrednost spornega predmeta je v primeru motenjskega spora 2500 EUR (29. čl. Zakona o sodnih taksah). Tožniku so nastali stroški postopka v višini 519,51 EUR, in sicer 159,90 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, od tu: ZOdvT), 36,90 EUR za nagrado za predlog za začasno odredbo (tar. št. 3461 ZOdvT), 36,90 EUR za ugovor za začasno odredbo (tar. št. 3461 ZOdvT) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), vsi povečani za 22% DDV v višini 55,81 EUR ter sodna taksa v višini 210,00 EUR (o tega 180,00 EUR za tožbo in 30,00 EUR za predlog za začasno odredbo). Pavšalni znesek v višini 20,00 EUR je pritožbeno sodišče priznalo le enkrat, za postopek na prvi stopnji, in ne dvakrat, kot je zahteval tožnik in tudi v ostalem višje priglašene stroške tožnika pritožbeno sodišče ni priznalo.

13. Sicer je odločitev o stroških pravilna: tožnikov uspeh zoper toženko je le delen, zato je prav in primerno, da tako on kot tudi prva toženka sama nosita svoje stroške, ki so jima nastali v medsebojnem (pravdnem) razmerju.

14. Ker toženca s pritožbo nista uspela, tožnik pa le v neznatnem delu, to je v delu o stroških, ki so stranska terjatev, v skladu s 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Da so bile dane za potrebe tega postopka, sicer ne more biti sporno, bolj točno je treba izraziti sum, da je vsebina izjave prilagojena interesu ene strani v pravdi. To je tu na dlani že zaradi objektivne pristranskosti (priči sta tesno povezani s tožnikom), kar pa sicer ne pomeni, da take osebe nikoli ne morejo biti subjektivno nepristranske.