Jedro

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.4.2005, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 10.2.2004, s katerim je prvostopni upravni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 13.4.2000, za legalizacijo stebrišča z nadstreškom na zemljišču s parc. št. 174/1 k.o. ... investitorjev A., B., C. in D. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Med strankama ni sporno, da bi tožnica kot solastnica sosednje nepremičnine morala sodelovati v postopku izdaje spornega lokacijskega dovoljenja. Upravna organa sta v izpodbijanih odločbah sprejela stališče, da je tožnica za sporno dovoljenje vedela oziroma bi vsaj mogla vedeti glede na to, da gre za legalizacijo, da je njen mož sodeloval v postopku ter da je skupaj z možem podpisala kupoprodajno pogodbo za del zemljišča s parc. št. 175/4 k.o. ... Po presoji sodišča te okoliščine ne kažejo na to, da bi tožnica vedela oziroma mogla vedeti za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja. Šlo je za legalizacijo, torej za že nekaj časa obstoječe stanje, zato okoliščina, da je zanjo vedel tožničin mož, s katerim živi na istem naslovu, še ne daje podlage za sklep, da je tožnica za izdano odločbo vedela oziroma bi zanjo morala vedeti. Ni nepomembna okoliščina, da je prvostopni upravni organ v zvezi s predlogom za obnovo postopka razpisal narok za ustno obravnavo, na katerega je povabil tožnico, ki se je po odvetniku opravičila iz zdravstvenih razlogov. Upravni organ zato ni imel podlage za izdajo odločbe, ne da bi tožnici omogočil sodelovanje na naroku, saj glede na okoliščine ni mogoče šteti, da bi se tožnica udeležbi na naroku izogibala, morala pa bi ji biti dana možnost, da pojasni in utemelji svoj predlog.

Prizadete stranke - investitorji A., B., C. in D. v pritožbi navajajo, da tožnica ni dokazala pogojev za obnovo postopka. Vztrajajo, da iz listinskih dokazov in ostalih okoliščin primera izhaja, da je tožnica za lokacijski in gradbeni postopek ves čas vedela. Navajajo še, da tudi ni izkazala, da je obnovo predlagala v predpisanem roku.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da je prvostopenjski organ razpisal obravnavo, na kateri je tožničin pooblaščenec vztrajal pri njenem zaslišanju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Z navedeno določbo pa zakon ne omejuje revizijskega sodišča, da v vsaki posamezni zadevi presodi obstoj zakonskih razlogov, določenih v tretjem odstavku 83. člena ZUS-1, zaradi katerih revizija ni dovoljena. Zato se v primeru njihovega obstoja zavržejo s sklepom kot nedovoljene tudi tiste revizije, ki se po določbi že navedenega drugega odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavajo kot dovoljene.

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Če pa se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika v upravnem sporu še ni (dokončno) odločeno. Za take primere pa je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30-dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen).

V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (tretji odstavek 153. člena Ustave RS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, do bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Vrhovno sodišče še dodaja, da je v obravnavani zadevi tožnica dne 27.3.2008 podala izjavo, da v celoti umika tožbo. Ker je to storila po tem, ko je bila sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna (1.1.2007), vrhovno sodišče tožničine izjave o umiku tožbe ni upoštevalo, saj po določbi prvega odstavka 34. člena ZUS-1 tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca le do pravnomočne odločbe. Upoštevaje navedeno pa bo tožena stranka v ponovljenem postopku morala preizkusiti, ali je še podan tožničin pravni interes za pritožbo v upravnem postopku.

K 2. točki izreka: Vrhovno sodišče je zavrnilo tožničin predlog za povračilo stroškov za odgovor na pritožbo, ker je presodilo, da ti stroški niso bili potrebni v smislu določb prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1.