Jedro

Besedna zveza „nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 pomeni, da priznanje stroškov po navedeni tarifni številki vključuje priznanje stroškov za vse opravljene naroke, kar pomeni, da se nagrada za narok v eni pravdni zadevi prizna zgolj enkrat in ne za vsak narok posebej.

Izrek

Pritožba se zavrne in izrek o stroških v sodbi potrdi.

Obrazložitev

S sodbo z dne 7. 1. 2011 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku petnajst dni plačati pravdne stroške v znesku 891,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izrek o stroških je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni. Navaja, da je tožena stranka priglasila nagrado za prihod na narok, in sicer za prihod na tri naroke, za vsakega posebej, sodišče pa je priznalo nagrado zgolj za prihod na en narok, z obrazložitvijo, da iz celotne vsebine Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) izhaja, da je pod pojmom „nagrada za narok“ mišljeno zastopanje odvetnika na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni pravdni zadevi. Takšno tolmačenje je napačno in tudi v nasprotju s sodno prakso. ZOdvT nikjer izrecno ne določa, da se tarifna številka 3102 uporablja le enkrat, ne glede na število narokov. Za primer, ko zakon ni jasno zapisan, pa ga je potrebno tolmačiti v korist strank, ki plačujejo stroške postopka. Sodišče tudi strankam, ki nimajo sedeža v kraju, kjer je sedež sodišča, priznava stroške prihoda na vsak narok in ne le na en narok, upoštevati je potrebno, da naroke razpisuje sodišče in ne stranke oziroma odvetniki. Pritožba v zvezi s svojim stališčem opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2385/2010. Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna nasprotni stranki povrniti stroške. Med stroške strank sodijo tudi stroški zastopanja stranke po odvetniku, pri čemer se ti stroški priznavajo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi. Priznane stroške zastopanja stranke po odvetniku na naroku v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje, določa tarifna številka 3102 ZOdvT, po kateri je potrebno za izračun priznanih stroškov zastopanja po odvetniku na naroku, uporabiti količnik 1,2. Sodišče prve stopnje toženi stranki (ki ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse pravdne stroške) ni priznalo stroškov za tri naroke, temveč samo za en narok, saj je menilo, da je s pojmom „nagrada za narok“, ki ga uporablja ZOdvT s pripadajočo Tarifo, mišljeno zastopanja odvetnika na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni pravdni zadevi. Takšno stališče pritožbeno sodišče sprejema. Glede vprašanja ali je potrebno priznati strankam stroške zastopanja po odvetniku za vsak narok posebej ali zgolj za en opravljen narok, je obstajala različna sodna praksa, vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki skrbi za enotno prakso, s sklepom II Ips 56/2011 (ravno v zadevi I Cp 2385/2010 na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka), odločilo, da besedna zveza „nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 pomeni, da priznanje stroškov po navedeni tarifni številki vključuje priznanje stroškov za vse opravljene naroke, kar pomeni, da se nagrada za narok v eni pravdni zadevi prizna zgolj enkrat in ne za vsak narok posebej. Takšno razlago pritožbeno sodišče sprejema, upoštevaje namen, ki ga je Zakonu o odvetniški tarifi pripisal zakonodajalec, takšna razlaga pa je najustreznejša tudi z vidika teleološke in zgodovinske razlage kot z vidika pravila, da je treba izjeme razlagati zožujoče (primerjaj razloge sklepa VS RS II Ips 56/2011).

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep o stroških v sodbi, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 128. člena ZPP).