Jedro

Pravna pravila ODZ kot ZTLR so določala enake pogoje za priposestvovanje - dobroverno lastniško posest, kar pomeni, da mora oseba, ki uveljavlja takšno pravico, imeti stvar v posesti kot svojo stvar in biti hkrati v dobri veri, da je stvar njegova last.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke krijejo same stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ lastnika nepremičnine parc. št., stanovanjska stavba v izmeri 61 m², dvorišče 12 m² in dvorišče 216 m², k.o. G. ter je na tej nepremičnini dovolilo vknjižbo lastninske pravice na vsakega tožnika do ½, toženki pa naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške v višini 1.611,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejstvo, da sta J. C. in njegova žena F. C. nepremičnino parc. št. (v nadaljevanju: nepremičnina) od leta 1946 pa do leta 1993 imela v posesti, ni sporno, sporno je le, ali sta posest izvrševala dobroverno. Sodišče dobrovernost pravnih prednikov tožnikov utemeljuje na podlagi darilne pogodbe iz leta 1956 ter na podlagi sklenjene ustne darilne pogodbe, čeprav v postopku ni bil izveden noben dokaz, ki bi dokazoval, da je bila sklenjena kakršnakoli ustna darilna pogodba. Iz darilne pogodbe iz leta 1956 izhaja, katere nepremičnine je dobil J. C., na nepremičninah, na katerih so stali objekti, pa je bilo to izrecno navedeno v pogodbi. Iz geometrske odmere iz leta 1951 je razvidno, da je bila odmera narejena, da se od prvotne nepremičnine parc. št. 2867 odmerita dve novi nepremičnini parc. št. 2867/2 in 2867/1, ki sta bili podarjeni pravnemu predniku tožnikov, medtem ko tretji del nepremičnine parc. št. 2867, na kateri je stala sporna hiša, ni bil podarjen pravnima prednikoma tožnikov. Parcelacija in darilna pogodba iz leta 1956 potrjujeta, da je J. C. vseskozi vedel, da mu nepremičnina ni bila podarjena. J. C. ni želela podariti nepremičnine J. in F. C., ker nista imela otrok, njegov brat M. pa je imel potomce. Brata M. in J. C. sta bila vseskozi v dobrih odnosih in si pomagala in zato ni čudno, da je J. živel v hiši na nepremičnini, ki je bila last M. C. Darilno pogodbo je pomagal sestaviti odvetnik, zato ni možno, da bi prišlo do napake, odločba upravnega organa, na katero se sklicuje sodišče, pa je bila izdana na podlagi navedb J. C. Tožnika v odgovoru na tožbo predlagata, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Do parcelacije zemljišča ni prišlo zaradi sklenjene in realizirane ustne darilne pogodbe med materjo in J. C., marveč iz razloga, ker je J. C. leta 1951 prodala J. S. del sosednje južne ležeče parcele 2871 k.o. G.. Parcelacija je bila narejena, ker je bila na nepremičnini postavljena nova hiša s kozolcem in je geometer vzpostavil parc. št.269.S kot stavbišče, ki obsega hišo z dvoriščem in predstavlja del nekdanje parcele 2867. Iz pisne darilne pogodbe iz leta 1956 je navedena parcela nehote izpadla iz zapisa. Toženka v pritožbi ne izpodbija, da je hišo zgradil J. C., ki je živel v prepričanju, da je hiša njegova.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko se je sklicevalo na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (V nadaljevanju ZTLR). Dobroverni posestnik nepremičnine stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Na podlagi prvega odstavka 70. člena ZTLR ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Posest pa je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Domneva se, da je posest dobroverna (drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Na podlagi načelnega pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča Jugoslavije (ZSO, št. V/1 – 1960) je bilo pred uveljavitvijo ZTLR (ZTLR je bil objavljen v Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in je na podlagi 90. člena začel veljati 1. septembra 1980) omogočeno priposestvovanje nepremičnine v dvajsetih letih tudi na podlagi določil Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ker je bil zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer v družbi skrajšan maksimalni rok in za priposestvovanje ni bilo več potrebno dokazovati, da se je izvajala zakonita posest. Pravna pravila ODZ kot ZTLR so določala enake pogoje za priposestvovanje - dobroverno lastniško posest, kar pomeni, da mora oseba, ki uveljavlja takšno pravico, imeti stvar v posesti kot svojo stvar in biti hkrati v dobri veri, da je stvar njegova last. Tožnika sta uspela dokazati, da sta imela pravna prednika tožnikov (J. C. in F. C.) nepremičnino v posesti (od leta 1946 do 1993), toženka pa ni uspela dokazati, da posest ni bila dobroverna, pri čemer se dobrovernost domneva. Toženka ne zatrjuje, da sta pravna prednika tožnikov izvrševala posest na nepremičnini na podlagi dogovora z lastniki, v katerem so bili določeni pogoji izvrševanja posesti oziroma da bi bila posest časovno omejena, ne zatrjuje se tudi, da bi pravna prednika tožnikov pridobila posest s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Na nepremičnini ni obstajal prekarij, kot posebna vrsta posodbe, kjer je dovoljena uporaba nepremičnine do preklica, saj prekarij ni bil dogovorjen, to dejstvo pa tudi ne izhaja iz okoliščin primera.

Toženka dokazuje nedobrovernost pravnih prednikov tožnikov predvsem na podlagi geodetske odmere in parcelacije iz leta 1951, darilne pogodbe iz leta 1956, v kateri ni zajeta nepremičnina, ter zatrjuje, da nepremičnina pravnima prednikoma tožnikov ni bila podarjena, ker nista imela potomcev. Parcelacija ni bila izvedena v povezavi z darilno pogodbo, saj je bila opravljena pet let pred sklenjeno darilno pogodbo, predvsem pa številni drugi dokazi potrjujejo dobrovernost pravnih prednikov tožnikov. Tožnika sta prepričljivo dokazala, da sta hišo na nepremičnini zgradila njuna pravna prednika in ne oče toženke, kot je to zatrjevala toženka, kar poleg izpovedbe prvotožnice in priče I. P., potrjuje tudi izpovedba toženke. Oče toženke ni potreboval hiše, saj je bil prevzemnik kmetije, v kateri je skupaj s svojo družino tudi živel, z gradnjo hiše na nepremičnini pa sta si pravna prednika tožnikov uredila stanovanjske razmere. Nepremičnino sta prejela v posest s soglasjem (takratne) lastnice J. C., na nepremičnini sta zgradila hišo, zato sta bila utemeljeno prepričana, da sta s tem postala lastnika hiše in nepremičnine, na kateri sta izvajala posest samostojno brez omejitev, saj tudi s kasnejšim zemljiškoknjižnimi lastnikom (očetom toženke) ni bil sklenjen noben dogovor, ki bi takšne omejitve določal. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da sta bila pravna prednika prepričana, da je J. C. leta 1946 brezplačno izročila nepremičnino svojemu sinu J. C. v last, da bi si skupaj z ženo F. uredil stanovanjske razmere, takšnemu brezplačnemu prenosu pa ni nikoli nasprotoval oče toženke, ki je kasneje leta 1956 postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Tudi iz oporok pravnih prednikov tožnikov (A 11, A 18), odločbe Občinskega ljudskega odbora (A 13), inicialk na vhodnih vratih hiše (A 12) izhaja, da sta pravna prednika vseskozi štela, da sta lastnika nepremičnine, kar potrjuje njuno dobrovernost, ob tem, da se tudi ne zatrjuje, da bi toženka oziroma njen pravni prednik izvrševala posest na nepremičnini po smrti pravnih prednikov tožnikov.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso bile ugotovljene bistvene kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - nadaljevanju ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.