Jedro

Organa obeh stopenj po mnenju sodišča v izpodbijani in pritožbeni odločbi nista prepričljivo pojasnila svojega materialnopravnega stališča, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistilna naprava, ki bi opravljala primarno čiščenje. Sploh ob tem, da je tožnica v postopku v dokaz takšnega stališča predložila Oceno o primarnem čiščenju hišnih odpadnih voda s pretočnimi greznicami, ki jo je izdelal Inštitut ... Univerze v ... 8. 12. 2015, ki se nahaja v upravnem spisu, ter iz katere izhaja, da so obstoječe pretočne greznice anaerobne male komunalne čistilne naprave, ki s pravilnim obratovanjem zagotavljajo v celoti primarno čiščenje, torej usedanje in plavljenje hišnih odpadnih vod in predelajo onesnažila v mineralizirano usedljivo blato. Dalje iz navedene ocene izhaja, da se usedanje in plavljenje izvrši hitro, v cca 2 urah in zmanjša obremenitev okolja za cca 40 % skladno z drugim odstavkom 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda.

V odgovoru na tožbo toženka s tem v zvezi le zatrjuje, da je iz definicij izrazov razvidno, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistina naprava, mala komunalna čistilna naprava ali skupna čistina naprava, vendar takšnega zaključka ne pojasni, niti ne zatrjuje, da tovrstne greznice ne bi opravljale (niti) primarnega čiščenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-479/2016-28 s 1. 7. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015 dodatno odmeril okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalnih odpadnih voda v skupnem znesku 380.057,59 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. V obrazložitvi navaja, da je po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru za obdobje nadzora do 1. 5. 2014 ugotovil, da je tožnica za komunalne odpadne vode zavezancem zaračunavala povprečno dajatev ter da je bila cena določena glede na razmerje med količinami odpadne vode, ki se je čistila v čistilni napravi in tistimi, kjer se je čiščenje izvajalo v pretočnih greznicah. Pri napovedih komunalnih odpadnih voda so bile ločeno upoštevane količine odpadne vode, ki so se čistile na centralni čistilni napravi ali drugih manjših čistilnih napravah z olajšavo 90 % in ločeno količine, ki so se čistile v pretočnih greznicah z olajšavo 40 %. Meni, da je tožnica v celotnem obdobju nadzora za zavezance, pri katerih se odvajanje komunalne odpadne vode zaključuje s pretočno greznico, neupravičeno upoštevala učinek čiščenja 40 % in zaradi tega obračunavala in plačevala odpadne komunalne vode v manjšem znesku, kot je določeno v Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uredba o okoljski dajatvi), pri čemer se sklicuje na njen 12. oziroma 13. člen, ter na 2. člen Uredbe o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (Uredba o emisiji snovi), saj pretočna greznica ni določena kot komunalna čistilna naprava, mala komunalna čistilna naprava ali skupna čistilna naprava in se zanjo učinek čiščenja 40 % ne upošteva. Navaja tudi, da tožnica za obdobje nadzora ni predložila pozitivne ocene obratovanja za nobeno greznico, za katero je obračunavala 40 % učinek čiščenja, in ugotavlja, da je za male komunalne čistilne naprave do 50 PE nepravilno obračunavala učinek čiščenja 90 % za obdobja, ko ocena obratovanja še ni bila izdelana. V zvezi z njenimi pripombami pojasnjuje, da je predložila analize grezničnih gošč za 10 pretočnih greznic, kar ne more biti reprezentativni vzorec, saj zajema manj kot 0,5 % vseh pretočnih greznic. Poleg tega bi morale te greznice ustrezati standardom male komunalne čistilne naprave in bi izvajalec javne službe v zvezi z njihovim obratovanjem moral preveriti izpolnjevanje zahtev, kot so predpisane za vsako drugo malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE ter izdelati ocene obratovanja v skladu s Pravilnikom, česar tožnica za nobeno pretočno greznico ni opravila.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Povzetek bistvenih navedb v tožbi in odgovoru na tožbo

4. Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja s stališčem organa glede obračuna okoljskih dajatev. Meni, da je zavezujoči cilj Uredbe o okoljski dajatvi, da sledi Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1), to je da je okoljska dajatev obračunana sorazmerno z izpustom v okolje, torej z obremenitvijo okolja, ne pa v kakšni napravi ali objektu je čiščenje doseženo. Za pravilno razumevanje in tolmačenje učinka čiščenja v posameznem komunalnem objektu po njenem mnenju ni mogoče pavšalno izhajati zgolj iz formalnih opredelitev posameznih čistilnih objektov, temveč iz poznavanja procesov, ki se v objektu vršijo in posledično z izpustom vplivajo na obremenitev okolja. Poudarja tudi, da je dejstvo, da pretočne greznice že po Uredbi o emisiji snovi izvajajo anaerobno čiščenje ter da zanje niso predpisane ocene obratovanja, ki jih organ v izpodbijani odločbi navaja kot pogoj za priznanje 40 % stopnje čiščenja in s tem za zmanjšanje okoljske dajatve za isti delež. Vztraja, da obstoječe pretočne greznice s pravilnim obratovanjem v celoti zagotavljajo primarno čiščenje, torej usedanje in plavljenje hišnih odpadnih vod, nato pa predelavo onesnažila v mineralizirano usedljivo blato. Usedanje in plavljenje se izvrši hitro in zmanjša obremenitev okolja za 40 %, skladno z 2. točko 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi. Takšno je tudi mnenje Inštituta ... Univerze v ... z 8. 12. 2015. Pretočna greznica na ta način ne obremenjuje okolja v 100 % meri. Meni, da so vzeti vzorci, ne glede na število meritev, povsem reprezentativni, saj so bili vzeti razpršeno na celotnem območju Občine R., kjer tožnica opravlja svojo obvezno javno službo. Predložene meritve so brez dvoma v njeno korist in izpodbijana odločba jim ne more odreči verodostojnosti zgolj zaradi števila odvzetih vzorcev. Tožnica je tako prepričana, da je okoljsko dajatev za pretočne greznice v letih 2014 in 2015 pravilno obračunavala. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane in pritožbene odločbe, ki jih dodatno pojasnjuje.

Dokazni sklep

6. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2020, ki so se ga udeležili zakoniti zastopnik tožnice ter pooblaščenca obeh strank, kot dokaz vpogledalo v listine upravnega spisa. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalnih odpadnih voda, ki jo je prvostopenjski organ dodatno odmeril tožnici za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015 v skupnem znesku 380.057,59 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožnica namreč ves čas postopka zatrjuje in dokazuje, da je pri obstoječih pretočnih greznicah pravilno zaračunala okoljsko dajatev zaradi odvajanja komunalne odpadne vode z upoštevanjem 40 % zmanjšanja plačila te dajatve.

9. Podlago za plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja predstavlja 112. člen ZVO-1, ki v prvem odstavku določa, da je povzročitelj onesnaževanje dolžan plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja ter da so okoljske dajatve prihodek proračuna, države ali občine v skladu z zakonom. Po drugem odstavku te določbe osnovo za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja predstavlja: 1. vrsta, količina ali lastnosti emisije iz posameznega vira; 2. vrsta, količina ali lastnosti odpadkov ali 3. vsebnost okolju škodljivih snovi v surovini, polizdelku ali izdelku. Tretji odstavek tega člena določa zavezanca za plačilo okoljske dajatve, in sicer je to oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki, ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi. Vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja podrobneje določi Vlada (četrti odstavek te določbe). Višina okoljske dajatve se določi tako, da je enaka mejnim stroškom onesnaževanja (peti odstavek te določbe).

10. Sodišče pritrjuje tožnici, da osnovo za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja skladno s citirano določbo 112. člena ZVO-1 v tem primeru predstavlja vrsta, količina ali lastnosti emisije iz pretočnih greznic.

11. V obravnavanem obdobju je vrste onesnaževanja, za katere se plačuje okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, določala Uredba o okoljski dajatvi, ki jo je izdala Vlada na podlagi prej citirane določbe četrtega odstavka 112. člena ZVO-1 in ki v drugi alineji prvega odstavka 3. člena med vrste onesnaževanja, za katere se plačuje okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, določa komunalne odpadne vode. Zmanjšanje enot obremenitve zaradi čiščenja komunalne vode določa 13. člen Uredbe o okoljski dajatvi, po drugem odstavku katerega se v primeru, da se odvajanje komunalne odpadne vode zaključuje s komunalno čistilno napravo s primarnim čiščenjem, pri letnem seštevku enot obremenitve iz tretjega do osmega odstavka tega člena upošteva učinek čiščenja čistilne naprave v višini 40 % tako, da se ta letni seštevek enot obremenitve zmanjša za 40 %.

12. Dolžnost izdelave poročila o opravljenih prvih meritvah odpadne vode oziroma poročila o opravljenem pregledu v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode se po četrtem odstavku te določbe Uredbe o okoljski dajatvi nanaša na male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE z učinkom čiščenja iz prvega odstavka te določbe (to je v višini 90 %), na kar se obravnavani spor ne nanaša. 13. V tej zadevi je torej treba odgovoriti na vprašanje, ali pretočna greznica predstavlja komunalno čistilno napravo s primarnim čiščenjem, za katere so po prej citiranem drugem odstavku 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi upošteva učinek čiščenja čistilne naprave v višini 40 % tako, da se ta letni seštevek enot obremenitve zmanjša za 40 %.

14. Pretočna greznica je objekt ali gradbeni proizvod za anaerobno čiščenje komunalne odpadne vode, v katerem se komunalna odpadna voda pretaka iz usedalnega prekata v enega ali več prekatov za anaerobno čiščenje komunalne odpadne vode1. Komunalna čistilna naprava pa je naprava za čiščenje komunalne odpadne vode ali za čiščenje mešanice komunalne odpadne vode z industrijsko ali padavinsko odpadno vodo ali obema, ki zmanjšuje ali odpravlja njeno onesnaženost2. Glede na takšno definicijo pretočne greznice se sodišče pridružuje stališču tožnice, da je pretočno greznico, ki opravlja anaerobno čiščenje komunalne odpadne vode, treba šteti za komunalno čistilno napravo, saj opravlja „čiščenje komunalne odpadne vode, ki zmanjšuje njeno onesnaženost“, s čimer po mnenju sodišča ustreza citirani definiciji komunalne čistilne naprave. Ob tem je treba, na kar prav tako opozarja tožnica, izhajati iz za to zadevo krovne določbe 112. člena ZVO-1, po kateri osnovo za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja predstavlja vrsta, količina ali lastnosti emisije iz pretočnih greznic.

15. Organa obeh stopenj po mnenju sodišča v izpodbijani in pritožbeni odločbi nista prepričljivo pojasnila svojega materialnopravnega stališča, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistilna naprava, ki bi opravljala primarno čiščenje. Sploh ob tem, da je tožnica v postopku v dokaz takšnega stališča predložila Oceno o primarnem čiščenju hišnih odpadnih voda s pretočnimi greznicami, ki jo je izdelal Inštitut ... Univerze v ... 8. 12. 2015, ki se nahaja v upravnem spisu, ter iz katere izhaja, da so obstoječe pretočne greznice anaerobne male komunalne čistilne naprave, ki s pravilnim obratovanjem zagotavljajo v celoti primarno čiščenje, torej usedanje in plavljenje hišnih odpadnih vod in predelajo onesnažila v mineralizirano usedljivo blato. Dalje iz navedene ocene izhaja, da se usedanje in plavljenje izvrši hitro, v cca 2 urah in zmanjša obremenitev okolja za cca 40 % skladno z drugim odstavkom 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi.

16. V odgovoru na tožbo toženka s tem v zvezi le zatrjuje, da je iz definicij izrazov Uredbe o okoljski dajatvi in Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo razvidno, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistina naprava, mala komunalna čistilna naprava ali skupna čistina naprava, vendar takšnega zaključka ne pojasni, niti ne zatrjuje, da tovrstne greznice ne bi opravljale (niti) primarnega čiščenja. Zato mu sodišče, ob upoštevanju definicije izrazov, citiranih v 14 točki obrazložitve te sodbe in ob upoštevanju določbe 112. člena ZVO-1, po kateri je za določitev okoljske dajatve med drugim bistvena tudi količina emisije, ne more slediti.

17. Na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2020 je pooblaščenec toženke s tem v zvezi še navedel, da je predloženo mnenje oziroma ocena Fakultete za ... preveč splošna in ni izdelana za konkreten primer. Kolikor je organ menil, da je predložena ocena preveč splošna, bi po presoji sodišča tožnico moral pozvati k njeni dopolnitvi, česar ni storil. V zvezi z navedbo pooblaščenca toženke na naroku, da „ocena čiščenja ni predmet raznih mnenj, ampak monitoringa in poročil konkretne naprave“, pa sodišče pojasnjuje, da prej citirana določba drugega odstavka 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi ne določa, bi bilo treba za upoštevanje učinka čiščenja čistilne naprave v višini 40 % izdelati kakršnakoli poročila oziroma preglede konkretnih čistilnih naprav, kot je sodišče pojasnilo že v 12. točki obrazložitve te sodbe.

18. Iz povedanega sledi, da je organ napačno uporabil materialno pravo (112. člen ZVO-1, drugi odstavek 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi ter relevantne definicije izrazov iz 4. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo) in posledično nepopolno oziroma nepravilno ugotovil dejansko stanje.

19. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavke 64. člena ZUS-1).

20. Sodišču je tožnica sicer predlagala odločanje v sporu polne jurisdikcije, za kar pa niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-13, saj podatki spisa za to ne dajejo podlage.

K II. točki izreka

21. Odločitev o ugoditvi tožničinemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji skladno z določbo četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR. Toženka je dolžna te stroške povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika od poteka roka za prostovoljno plačilo teh stroškov tečejo zamudne obresti.

1 Določba 48. točke 4. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo v zvezi z 11. točko 4. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode, veljavno v obravnavanem obdobju in 3. točko 2. člena Uredbe o okoljski dajatvi. 2 Določba 18. točke 4. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo. 3 Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; ali če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se tičejo postopka.