Jedro

Ker je prvotni izvršilni postopek po ugovoru dolžnika prešel v pravdni postopek, je objektivno spremembo tožbe obravnavati po določilih pravdnega in ne po določilih izvršilnega postopka. Tako gre pri spremembi tožbe za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega po 1. odstavku 191. člena ZPP, ne pa za novi predlog za izvršbo na podlagi sukcesivne (naknadne) objektivne kumulacije izvršilnega zahtevka.

Ne gre za statusno spremembo s prenehanjem stranke, saj se je stranka preoblikovala pravno-organizacijsko, pri čemer je kapitalska družba v družbeni lastnini bila neposredni pravni naslednik ustanoviteljice.

Torej je šlo zgolj za organiziranje v novo statusno obliko kapitalske družbe (delniško družbo) - za spremembo v organiziranju, ki pomeni popolno kontinuiteto stranke, ne pa njenega prenehanja.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.400,00 SIT pritožbenih stroškov (v 8 dneh).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za 696,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 11.6.1992 do plačila, za enake obresti od 15.082,00 SIT od dne 16.4.1992 do dne 30.6.1992 (v izračunanem znesku 3.688,90 SIT) in za 4.882,00 SIT izvršilnih stroškov (II/1. točka izreka izpodbijane sodbe). Istočasno pa je naložilo toženi stranki (in ne tožeči, kot je to pomotno zapisano v izpodbijani sodbi), da mora plačati tožeči stranki (in ne toženi stranki, kot je to pomotno zapisano v izpodbijani sodbi) zakonite zamudne obresti od 3.688,90 SIT od dne 17.7.1992 do plačila (II/2. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki pa je tudi naložilo povrnitev 6.200,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke (III/2. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka, in sicer iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev napadene sodbe, pri čemer pa ni priglasila pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe, pri čemer je priglasila tudi stroške svojega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov sodnega registra Temeljnega sodišča v Ljubljani izhaja, da se je tožeča stranka v teku postopka (in sicer dne 9.7.1992) iz družbenega podjetja K.p.o. preoblikovala v delniško družbo v družbeni lastnini K.d.d. Navedeno izhaja tudi iz fotokopij sklepa registrskega sodišča (A 15 - A 16), ki jih je tožeča stranka priložila svojemu odgovoru na pritožbo. Do navedenega preoblikovanja je tako prišlo pred dnem 5.12.1992, ko je začel veljati Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, torej še v času veljave 36. čl. Zakona o podjetjih (glej 1. odst. 51. čl. ZLPP), ki je v 1. odst. določal, da ena ali več družbenih pravnih oseb lahko ustanovi delniško družbo.

Namen naknadne razveljavitve 36. čl. ZP je bil namreč v tem, da se prepreči organiziranje novih podjetij, ki bi poslovala z anonimnim družbenim kapitalom. Bistveno pri obravnavanem preoblikovanju je bilo, da je pri ustanovitvi takšne delniške družbe šlo za vzpostavitev kapitalske organizacijske oblike podjetja, kar je praktično pomenilo ne le ustanovitev družbene kapitalske družbe, ampak tudi preoblikovanje družbenega podjetja v takšno družbo. Pri tem je šlo za pravno-organizacijsko transformacijo oblike podjetja, hkrati pa tudi za transformacijo lastnine nad podjetjem. Torej ni šlo za statusno spremembo s prenehanjem tožeče stranke (glej 3. točko 212. čl. Zakona o pravdnem postopku), ampak se je tožeča stranka preoblikovala pravno-organizacijsko, pri čemer je bila kapitalska družba v družbeni lastnini neposredni pravni naslednik ustanoviteljice. Šlo je za organiziranje v novo statusno obliko kapitalske družbe, torej za spremembo v organiziranju, ki je pomenila popolno kontinuiteto tožeče stranke, ne pa njenega prenehanja (s tem v zvezi primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.5.1993, opr. št. Cpg 199/93-3). Tako se pokaže, da so pritožbene navedbe tožene stranke v tem pogledu neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je po lastnem izračunu res ugotovilo, da obresti obračunane od 15.082,00 SIT od dne 16.4.1992 do dne 30.6.1992, namesto 3.688,90 SIT pravilno znašajo 3.741,90 SIT. Vendar pa je vseeno odločilo v mejah postavljenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP), saj tožeča stranka svojega zahtevka ni zvišala za razliko 53,00 SIT.

Tako tudi ni mogoče govoriti o objektivni spremembe tožbe po 1. odst. 191. čl. ZPP in so torej tozadevne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Sicer pa je tožeča stranka objektivno spremenila tožbo tako, da je od 3.688,90 SIT kapitaliziranih obresti od dne 17.7.1992 (red. št. 5) do plačila vtoževala tako imenovane procesne obresti (2. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Navedeno spremembo tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 190. čl. ZPP dovolilo.

Prvotni izvršilni postopek je na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 31.7.1992, opr. št. I IG 1628/92-4 prešel v pravdni postopek.

Zato je sporno spremembo tožbe bilo potrebno obravnavati po določilih pravdnega in ne po določilih izvršilnega postopka. Torej je šlo za uveljavljanje drugega zahtevka (procesnih obresti) poleg obstoječega (zamudnih obresti), ne pa za novi predlog za izvršbo (na podlagi sukcesivne - naknadne objektivne kumulacije izvršilnega zahtevka). O navedeni spremembi tožbe pa je prvo sodišče procesnopravno pravilno odločilo. Sicer pa je uveljavljanje procesnih obresti v predmetnem pravdnem postopku bilo povsem na mestu, saj lahko upnik uveljavi pravico do procesnih obresti samo v sporu za plačilo zapadlih pogodbenih ali zamudnih obresti, in sicer vse do konca glavne obravnave (glej načelno stališče zvezne skupne seje, 4. - 5.11.1987, ki je bilo objavljeno v Poročilu VSS št. 2/87, str. 1 in v Pravosodnem biltenu št. 3/4-1988, str. 63, 26.).

Ker je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo zatrjevane niti katere od preostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje sicer paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. v zvezi z 2. odst. 354. čl. ZPP), je drugostopno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (na podlagi 368. čl. ZPP). Ker pa pritožba zoper sodbo vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe, navedeno velja tudi za odločitev prvega sodišča o nadaljnjih pravdnih stroških.

Ker je sodišče zavrnilo pritožbo, je na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP odločilo tudi o stroških, ki jih je tožeča stranka priglasila za odgovor na pritožbo. Pri tem je kot vrednost, ki jo je vzelo za podlago za odmero stroškov, upoštevalo neumaknjeni del glavnice v znesku 696,20 SIT in kapitalizirane obresti v znesku 3.688,90 SIT - torej vrednost 4.385,10 SIT. Od tega zneska je tožeči stranki na podlagi tar. št. 17/1 Tarife o odvetniških storitvah priznalo 2.400,00 SIT stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (40 točk x 60,00 SIT).

Sicer pa je pritožbeno sodišče v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.