Jedro

Tožba ne more biti uspešna, če na novo izdano lokacijsko dovoljenje upošteva stališča sodišča iz že prej izdane sodbe v zvezi z isto gradnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper lokacijsko dovoljenje Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora občine Ajdovščina št. 351-240/89-1992-3-L/Š z dne 23.12.1992, s katerim se investitorjem ... na zemljišču parc. št. 140/3 k.o. ..., dovoljuje porušitev obstoječega kamnitega zidu nad garažo višine 2,70 m, ki meji na posestno mejo s parcelami št. 111 in 1298/2 k.o. Štorje in nadzidava pritlične garaže in drvarnice, stoječe na parceli št. 140/3 k.o. Štorje z namenom ureditve stanovanjskih prostorov, pod pogoji lokacijske dokumentacije št. 86/89-A in spremembi le-te, izdelani marca 1990 ter dopolnitvi lokacijske dokumentacije št. 51/92 iz julija 1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je nadzidava predvidena na območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Ajdovščina (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin št. 1/88), po katerem so nadzidave dovoljene. Nadalje tožena stranka navaja, da so sporni objekti sicer res postavljeni na samo posestno mejo in imajo okenske odprtine orientirane tudi na sosednja tuja zemljišča, da pa iz soglasij požarne in sanitarne inšpekcije izhaja, da so varovani požarno varstveni in sanitarno higienski normativi, zaradi česar je izpolnjen pogoj, ki ga za dozidave in nadzidave določa navedeni odlok o prostorskih ureditvenih pogojih. Gre za običajen način pozidave na tem območju. Tožena stranka še navaja, da je sporno lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z lokacijsko dokumentacijo, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja. Tožnika v tožbi navajata, da je v novi odločbi njuni zahtevi, da v steni, ki meji na njuno parcelo, ni nobenih okenskih odprtin ugodeno, ne pa tudi zahtevi, da objekt ne sme biti višji od obstoječega zidu 2,70 m. Sleme novogradnje je namreč dovoljeno postaviti na koto 3,20 m, kar je za 50 cm višje od obstoječega mejnega zidu. S tem, da izhodiščna kota in kota slemena po mnenju tožnikov nista natančno določeni. Tožnika tudi zatrjujeta, da je bila kršena njuna pravica, da dajeta soglasje za gradnjo in pravica do ustrezne svetlobe ter minimalnega pogleda na okolico. Zato ne pristaneta na nobeno zvišanje stavbe nad obstoječo koto 2,70 m. Menita tudi, da ni v skladu z zakonom in ustavno pravico občanov, da odmike pri posegih v soseskah s strnjeno pozidavo določa zgolj lokacijska dokumentacija. Dovoljena nadzidava bo tožnikoma za večne čase okrnila razgled, izgled, funkcionalnost ter tudi tržno vrednost njune hiše. Dalje menita, da se bo v njun prostor posegalo tudi, če bo fasada izvedena s fasadno opeko, saj vsaka gradnja na meji pomeni poseg v zračni prostor sosednje parcele, enako velja za rušenje zidu na meji. Tožnika tudi menita, da je sanitarni organ o soglasju odločal na čisto volontarističen, arbitraren in diskrecijski način, česar ni mogoče opravičiti z veljavnimi predpisi. Na koncu še tožnika opozarjata, da se v lokacijskem dovoljenju uporablja več vrst podatkov o višinah, kar kaže na to, da niso določne. Predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Sporno lokacijsko dovoljenje je izdano v ponovnem postopku, potem ko je bilo prvotno lokacijsko dovoljenje z dne 23.7.1990 odpravljeno z odločbo tožene stranke z dne 17.2.1992, izdano na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča št. U 243/91 z dne 7.11.1991. Z navedeno sodbo je sodišče odločilo v upravnem sporu, ki sta ga sprožila tožnika, ker se nista strinjala z vzidavo oken v stenah nadzidanega objekta, ki meji z njuno parcelo. Sodišče je v sodbi zavzelo stališče, da je tudi lega oken in izvedba fasade lokacijski pogoj in da je, ker gre za nadzidavo objekta brez vsakega odmika, tudi če ta ni predpisan, treba presoditi vpliv vgraditve oken in izvedbe fasade na sosednje zemljišče, če je to dvorišče oziroma funkcionalno zemljišče obstoječih objektov in sicer ne le z vidika sanitarno higienskih in požarnih pogojev, ampak tudi, če je tak vpliv na sosednje objekte v obstoječi zazidavi območja običajen ali ne.

Izpodbijano lokacijsko dovoljenje upošteva stališča sodišča v prej navedeni sodbi, saj je v izreku določeno, da rušenje obstoječega zidu mora biti izvedeno ročno z notranje strani objekta in sicer tako, da ne bodo ruševine padale na sosednji mejni zemljišči. Dalje je določeno, da vzhodna, zahodna in južna fasada v nadstropju, ki meji na posestno mejo parcel št. 111 in 1298/2 k.o. ... mora biti izvedena s fasadno opeko tako, da ne bo potrebno postavljanje delovnih odrov na omenjene parcele. Na stran tožnikov tudi ne sme biti okenskih odprtin. Z dovoljeno gradnjo torej ne bo poseganja v prostor tožnikov, niti se ne bo z novo zgrajenim objektom bistveno okrnil razgled tožnikov in osončenje njune hiše oziroma zemljišča, saj bo le vrh slemena iznad sedaj obstoječega zidu. Po mnenju sodišča so višine objekta določene dovolj natančno tako, da bo možna kontrola, če bi se objekt gradil v nasprotju z določenimi višinami. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki ureja pridobitev lokacijskega dovoljenja, ne določa, da bi za izdajo lokacijskega dovoljenja bilo potrebno soglasje soseda, pa tudi odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Ajdovščina v primeru nadzidave ne zahteva soglasja soseda. Po tem odloku je soglasje soseda potrebno le v primeru gradnje novih objektov, če so ti odmaknjeni od sosednje parcele manj, kot določa ta odlok.

Glede na obrazloženo je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije skladno z 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).