Jedro

Zahteva za odlog prisilne izvršbe in plačilo depozita ne zadrži prisilne izvršbe za objekte, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje.

Zapisnik o upravni izvršbi je uradna listina, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar se v njem potrjuje in stranka, ki trdi nasprotno, nosi dokazno breme za svoje trditve.

Na obveznost plačila nastalih stroškov izvršbe (prihod delavcev z mehanizacijo na kraj izvršbe) ne vpliva okoliščina, da izvršba ni bila opravljena zaradi fizične preprečitve zavezanca oz. njegovih družinskih članov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 26.10.1993, s katerim mu je naloženo plačilo stroškov upravne izvršbe odstranitve gostinskega kioska dne 13.10.1993 na zemljišču parc. št. 1429 v znesku 173.761 SIT. V obrazložitvi navaja, da je iz zapisnika urbanistične inšpekcije z dne 13.10.1993 o upravni izvršbi odločbe istega organa z dne 21.9.1993 razvidno, da so na kraj odstranitve gostinskega kioska dne 13.10.1993 ob 8 uri prišli delavci izvajalca ter V.E. s strojno in drugo opremo. Ker je tožnik na ta dan onemogočil izvršbo, je bila izvršba ob 13. uri prekinjena, v zvezi s tem nastale stroške pa v skladu z določbo 2. odstavka 113. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) trpi tožnik. Na tožnikovo zahtevo je E.V. z avtodvigalom šele po 13. uri odstranil sporni kiosk in to delo je plačal tožnik. Na odločitev tudi ne more vplivati vloga v smislu 11. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju: zakon o spremembah ZUN) in plačani depozit, ker za sporni objekt ni potrebno lokacijsko dovoljenje, zato navedena vloga ne preprečuje prisilne izvršbe.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. Prisilna izvršba je bila preuranjena, saj je z odločbo z dne 12.10.1993 bilo tožniku naloženo, da mora odstraniti "gostinski objekt" do 18.10.1993. Za sporni objekt je organ prve stopnje ves čas zahteval lokacijsko dovoljenje, vendar ga tožnik zaradi problemov z lastništvom zemljišča še ni pridobil. Zato je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da sporni objekt spada med pomožne objekte, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje, zaradi česar ne more biti upoštevana zahteva za odlog prisilne izvršbe in plačilo depozita. Prav tako je tožniku z odločbo urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 1.4.1992 bilo naloženo, da mora za sporni objekt zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Zato bi organ prve stopnje lahko opravil le druga dejanja inšpekcijskega nadzorstva in ne tudi prisilne izvršbe. Stroški so tako nastali zaradi protipravnega ravnanja urbanističnega inšpektorja. Poleg tega gre za "očitne laži prvostopnega organa v zapisniku", saj so delavci vključno z E.V. odšli s kraja dogajanja v manj kot uri po prihodu, prisotnih pa ni bilo niti polovico toliko ljudi, kot navaja organ prve stopnje v zapisniku. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se odločba z dne 12.10.1993 nanaša na objekt na zemljišču parc. št. 1421/2, in ne na objekt, ki je predmet tega inšpekcijskega postopka. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah organa prve in druge stopnje se sporni stroški nanašajo na prisilno izvršbo odstranitve gostinskega kioska na zemljišču parc. št. 1374, na podlagi odločbe na odstranitev tega objekta z dne 21.9.1993, s katero je bila tožniku naložena odstranitev navedenega objekta do 30.9.1993. Te odločilne dejanske ugotovitve tožnik v pritožbi ni izpodbijal. Tožbena trditev, da je prisilna izvršba preuranjena, ker mu je bilo z odločbo z dne 12.10.1993 naloženo, da objekt odstrani do 18.10.1993, je tožbena novota. Ne glede na to, da novih dejstev in dokazov v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati, ker sodišče v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, v nadaljevanju: ZUS), sodišče ugotavlja, da je tožnik očitno spregledal, da se odločba z dne 12.10.1993, na katero se sklicuje, nanaša na odstranitev drugega objekta in sicer objekta na zemljišču parc. št. 1421/2 in ne na sporni objekt na zemljišču parc. št. 1374 iste k.o., v zvezi s katerim so nastali sporni stroški. Zato ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Tožbeni ugovori sodišču tudi ne vzbujajo dvomov v ugotovitev tožene stranke, da za sporni gostinski kiosk ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Lokacijsko dovoljenje je namreč potrebno za objekte, ki trajno ali pomembno vplivajo na urbanistično ureditev naselja, spornega gostinskega kioska pa tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti za tak objekt, zato je pravilno stališče tožene stranke, da za navedeni objekt zadostuje priglasitev del po 62. členu ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 RS, št. 26/90, 48/90). Na navedeni dejanski zaključek tudi ne more vplivati trditev, da je organ prve stopnje zahteval, da si tožnik pridobi lokacijsko dovoljenje, saj o tem kakšno dovoljene je potrebno za konkretni objekt, odloča pristojni upravni organ v postopku izdaje dovoljenja. V zvezi s tem se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na odločbo Mestne uprave inšpekcijske službe z dne 1.4.1992, saj je iz poslanih upravnih spisov razvidno, da je bila ta odločba odpravljena z odločbo tožene stranke z dne 5.10.1992. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljena določba 11. in 12. člena zakona o spremembah ZUN, saj zahteva za odlog prisilne izvršbe in plačani depozit zadrži prisilno izvršbo samo za tiste posege v prostor, za katere je potrebno lokacijsko dovoljenje. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak objekt in je potekel tudi rok, v katerem bi tožnik moral odstraniti sporni gostinski kiosk (30.9.1993), je 13.10.1993 bila utemeljeno začeta prisilna izvršba po drugih osebah. Sodišče tudi ni moglo upoštevati pavšalnih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na višino nastalih stroškov. Iz zapisnika o upravni izvršbi z dne 13.10.1993 je namreč točno razvidno, koliko delavcev je bilo prisotnih, koliko časa (od 8. do 13. ure) in koliko časa so potrebovali za prihod in odhod in kakšno opremo oziroma mehanizacijo so pripeljali s seboj in isto velja tudi za E.V. Navedeni zapisnik je javna listina, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar se v njem potrjuje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena, vendar v tem primeru nosi dokazno breme stranka, ki to zatrjuje (164. člen ZUP). Tožeča stranka za svojo trditev ni ponudila nobenih dokazov, niti ne navaja konkretnih ugovorov. Zato sodišče ne dvomi v ugotovitve zapisnika o upravni izvršbi o številu prisotnih delavcev, času prisotnosti in mehanizaciji, ki je bila na razpolago. Vsi navedeni podatki iz zapisnika se ujemajo z izstavljenimi računi, sami višini cene ure delavcev oziroma opreme, pa tožnik niti ne ugovarja. Na obveznost plačila tako nastalih stroškov tudi ne vpliva okoliščina, da prisilna izvršba ni bila opravljena, ker so razlogi za takšno stanje bili na tožnikovi strani oziroma njegove družine, ki je fizično nasprotovala izvršbi (2. odstavek 113. člena ZUP).

Uveljavljani tožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.