Jedro

Pogoj za uporabo 4. odstavka 186. člena OZ (kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno) ni le povzročitev škode s strani neke izmed dveh ali več določenih oseb, pač pa mora obstajati še nadaljnji pogoj, da so te osebe na nek način med seboj povezane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 28.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 26. 04. 2008 dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.389,50 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 05. 2010 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel poškodbe kritičnega dne 04. 04. 2005 v lokalu „Ž.“ last toženca, kar nedvomno izhaja tudi iz mnenja izvedenca D. in njegove dopolnitve v kazenskem postopku, nadalje pa sodišče navaja, da ni ugotovilo, da bi poškodbo tožniku prizadejal prav toženec in da v ravnanju toženca, ki je tožniku pred prihodom policije preprečil odhod in ga zaradi lastne obrambe postavil predse, ni znakov protipravnosti, zaradi katerih bi bila podana toženčeva odškodninska odgovornost. Tožnik primarno poudarja, da dne 04. 04. 2005 on ni storil nobenega kaznivega dejanja napram tožencu ali komu drugemu. Želel je zapustiti lokal, vendar mu je to preprečil toženec, česar ta, zaslišan v dveh kazenskih postopkih, ni zanikal. Tožniku je toženec s tem omejil svobodo gibanja, omejil mu jo je protipravno, saj za kaj takega, da bi tožniku preprečeval zapustitev lokala oziroma ga zaprl v lokal, ni bilo nobene pravne podlage. Tudi če bi bil morebiti dolžan za popito pijačo (kar pa ni dokazano), to tožencu ni dalo nobene pravice preprečevati odhod tožniku iz lokala oziroma zapustitev lokala. Ravnanje toženca, ki je, brez da bi imel za to kakršnokoli pravico na podlagi kateregakoli pozitivnega predpisa, veljavnega v RS na dan 04. 04. 2005, tožniku preprečil in onemogočil odhod iz lokala, je protipravno, sodišče je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Protipravno je tudi ravnanje toženca, ki je tožnika postavil pred sebe kot ščit, da so drugi udarjali po tožniku. To je povedal toženec, enako je povedal tudi priča S. Toženec ni imel pravice sebe braniti na način, kot je to storil, zavedal se je, da s takim svojim ravnanjem lahko poškoduje tožnika, pa je kljub temu (naklepno) to storil, s svojim ravnanjem namreč toženec ni izvajal svoje obrambe pred tožnikom, temveč pred tretjimi osebami in v razmerju do tožnika ni moč govoriti o nikakršnem silobranu ali kaj podobnega. Sodišče je tudi v tem delu, ko je zaključilo, da navedeno ravnanje ni protipravno, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Med omejitvijo svobode gibanja tožniku in ravnanjem, ko je tožnika toženec postavil pred sebe in ga uporabil kot živi ščit in nastalo poškodbo, ki jo je tožnik utrpel 04. 04. 2005 v lokalu toženca, je podana vzročna zveza, posledično je podana tudi odškodninska odgovornost toženca. V zvezi z navedbo sodišča, da toženec ni poškodoval tožnika, da bi lahko poškodbe nastale zaradi delovanja ostalih udeležencev v pretepu, ne pa zaradi delovanja toženca in da bi lahko kdorkoli od štirih oseb (ne nujno toženec), ki so se prerivale, tožnika pohodil, tožnik poudarja, da to, kdo konkretno je poškodoval tožnika, ni bistveno v zadevi, saj v skladu s 4. odst. 186. čl. OZ v primeru, ko ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni uporabilo 186. čl. OZ zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi če bi se izkazalo, da je škoda večja, ker se tožnik ni ustrezno zdravil, oziroma da je prispeval k nastanku škode oziroma morebitni zatrjevani prispevek tožnika vpliva zgolj na višino škode, ne pa na sam temelj odškodninske odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb pravdnih strank in prič ugotovilo, da ni moč zaključiti, da je prišlo do posredovanja R.H., D.H. in S.B. zato, ker naj bi tožnika pretepal toženec. Pri tem Romi pri svojih izpovedbah o bistvenih okoliščinah niso bili enotni, nasprotno pa so bile druge zaslišane priče enotne v opisu napada Romov in prepričljive v opisovanju napada, in ker je tudi iz opisa kraja dejanja sodišče lahko ugotovilo, da so ob napadu na lokal uporabili tudi sekiro poleg kola, eden izmed njih je uporabo sekire celo priznal, je sodišče verjelo poteku dogodka, ki ga je opisoval toženec, saj so tak potek potrdile tudi priče S., S. in Š. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno verjelo tožencu, tožbene trditve, da je toženec tožnika pretepel, da ga je brcnil v predel prsnega koša, ga porinil proti šanku, da je padel po tleh, ga brcal v telo in glavo ter mu hodil po prsnem košu, so ostale nedokazane. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je v prerivanju, kot ga je opisalo, vinjeni oškodovanec, to je tožnik, znašel na tleh in ga je lahko kdorkoli od štirih oseb, ki so se prerivale, pohodil. Vendar pa navedeno, ko je torej sodišče ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v obravnavanem dogodku, pri čemer pa ni ugotovilo, da bi mu poškodbe povzročil ravno toženec, ne utemeljuje uporabe 4. odst. 186. čl. OZ (Ur.l. RS št. 83/01, OZ) kot zmotno navaja pritožba. 4. odst. 186. čl. OZ, ki določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno, tudi po oceni sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pogoj za uporabo navedenega člena namreč ni le povzročitev škode s strani neke izmed dveh ali več določenih oseb, pač pa mora obstajati še nadaljnji pogoj, da so te osebe na nek način med seboj povezane. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o udeležbi toženca v pretepu, saj se je skozi dokazni postopek, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izkazalo, da se je toženec zgolj branil pred napadalci, sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, utemeljeno verjelo izpovedbi toženca, ta pa je izpovedal, da se je v celotnem dogajanju poskušal najbolje zaščititi, ker je bil v določenem trenutku napaden kar od štirih oseb hkrati. Toženec je namreč izpovedal, da ga je tudi tožnik, ki se je dvignil in pretekel izza njegovega hrbta, verjetno s pestjo, udaril po tilniku oziroma predelu zadaj. Napaden je bil torej tudi od tožnika, ne le od ostalih treh Romov. Dejstvo je, da je toženec res prijel tožnika in ga postavil pred sebe, nakar so napadalci zmanjšali intenzivnost napada, pri čemer pa tožnik tožencu udarcev ni povzročil. Prav tako pa ni dokazano, da je ravno toženec tožnika pohodil, kar bi tožnik moral dokazati, glede na to, da, kot že navedeno, 4. odst. 186. čl. OZ ne pride v poštev, saj ravnanja toženca ni opredeliti kot udeležbo v pretepu (ki bi utemeljevala povezanost oseb oziroma uporabo 4. odstavka 186. člena OZ), pač pa kot obrambo pred napadalci. Pritožbena navedba, da ni pomembno, kdo konkretno je poškodoval tožnika, zato ni utemeljena.

Ker torej 4. odst. 186. čl. OZ ne pride v poštev, bi morala tožeča stranka v tem postopku dokazati, da je ravno (protipravno) ravnanje toženca vzrok za škodo, ki mu je nastala, česar pa tožeča stranka, ni uspela dokazati. Neutemeljena je namreč pritožbena navedba, da naj bi bila podana vzročna zveza med omejitvijo svobode gibanja tožniku oziroma preprečitvijo, da bi zapustil lokal in nastalo poškodbo, ki jo je tožnik utrpel dne 04. 04. 2005. Preprečitev odhoda namreč ni ravnanje, ki bi po normalnem teku stvari pripeljalo do takšne posledice, kot je nastala, zato navedeno ravnanje toženca ni pravno upošteven vzrok tožnikove poškodbe (teorija o adekvatni vzročnosti). Vzrok za poškodbo tožnika je nedvomno protipraven napad R.H., S.B. in D.H. Glede na to, da z udarci toženec tožnika ni poškodoval, pač pa so to (z udarci) storili napadalci, pa tudi zaradi ravnanja toženca, ko je pred sebe postavil tožnika, toženec ni odškodninsko odgovoren. Na ostale pritožbene navedbe v zvezi s 4. odst. 186. čl. OZ glede poškodb, ki so tožniku nastale v času, ko je bil tožnik na tleh, pa je bilo odgovorjeno že zgoraj.

Glede na navedeno odškodninska odgovornost toženca ni podana, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo in je glede na ugotovljeno stanje materialno pravo uporabilo pravilno. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. čl. ZPP).